Zbornik Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju prinaša rezultate triletne raziskave, v kateri so člani projektne skupine iz treh ustanov (ZRC SAZU, UL in UNG) združili moči z vabljenimi specialisti za posamezne cenzurne teme. Obravnava t. i. dolgo 19. stoletje – čas med francosko revolucijo in prvo svetovno vojno, ki je bil z vidika cenzure izredno dinamičen.

Oblikovanje slovenske nacionalne zavesti

V tem za oblikovanje slovenske nacionalne zavesti izjemno pomembnem obdobju, ki ga simetrično razpolavlja revolucionarno leta 1848, se je oblikovala slovenska posvetna književnost, rojevali so se prvi časopisi v slovenščini, vzpostavljalo in krepilo se je narodno gibanje. Vse te procese je pomembno sooblikovala cesarska cenzura: do leta 1848 v obliki prevladujoče predcenzure, konkretizirane v policijsko-cenzorskem omrežju razvpitega dvojca Metternich–Sedlnitzky, po marčni revoluciji, ki je za hip razprla vrata svobode izražanja, pa zlasti v obliki pocenzure, ki je problematične avtorje krotila s pomočjo sodnega aparata.

Knjigo sestavlja enaindvajset bogato ilustriranih prispevkov: uvodu vodje projekta sledita kronološko urejena osrednja sklopa, 1789–1848: Cenzura od francoske do marčne revolucije in 1848–1918: Cenzura od marčne revolucije do vélike vojne, ki obsegata vsak po deset poglavij.

Žiga Zois in cenzura

Zbornik uvaja poglavje vodje projekta Marijana Dovića z naslovom Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju: uvod, v katerem je avtor predstavil problemska izhodišča raziskave in na kratko orisal obe ključni etapi srečevanj slovenskih literatov s cenzuro: obdobje pred marčno revolucijo in po njej. V skladu z zasnovo projekta se tako zbornik deli v dva kronološko urejena sklopa, ki se posvečata cenzuri v dveh vsebinsko zaokroženih obdobjih; vsak od njiju obsega po deset poglavij. Prvi sklop (1789–1848: Cenzura od francoske do marčne revolucije) se začenja s prispevkom Monike Deželak Trojar Linhartovo soočanje s cenzuro na dramskem in zgodovinopisnem področju, sledi prispevek Luke Vidmarja Zois in cenzura ter doslej manj znana tema o cenzorskem preganjanju (baročnih) rokopisov, ki jo obravnava Matija Ogrin v prispevku Rokopisne objave prepovedanih besedil: primer slovenskih rokopisov o Antikristu.

Graščak, pesnik, pisatelj, politik, časnikar in skladatelj Miroslav Vilhar v zaporu na ljubljanskem Žabjaku leta 1864. VIR: NUK

V kali zatrti slovenski časopis Slavinja

Nova spoznanja o tem, kako so si v letih 1809–1813 cenzuro zamislili francoski oblastniki, prinaša Francois Bouchard v prispevku Predhodna cenzura v Ilirskih provincah: Marmontova uprava. Eva Kodrič Dačić je v prispevku Prepovedane knjige v ljubljanski Licejski knjižnici pokazala, kako je cesarska oblast v predmarčni dobi omejevala dostop do knjig in katere knjige so bile tedaj najbolj problematične. Andrejka Žejn je v prispevku V kali zatrti slovenski časopis: primer cenzure Slavinje preučila, kako so cenzurni predpisi in prakse v predmarčni dobi poskrbeli, da načrtovani izdajateljski projekti niso prišli niti blizu uresničitvi. Marko Juvan je v prispevku Ironija in sentiment na literarnem polju: Prešernovi soneti in slovenska abecedno-cenzurna vojna prikazal, kako se je s predmarčno cenzuro ustvarjalno soočal veliki pesnik slovenske romantike France Prešeren.

Skladatelj Miroslav Vilhar pred zaporom na ljubljanskem Žabjaku leta 1864. VIR: NUK

Anton Krempl: Dogodivšine štajerske zemle

Andrej Pastar je v prispevku Carniolia, Leopold Kordeš in časopisje v nemščini na Kranjskem v prvi polovici 19. stoletja ob primeru škandala s Carniolio predstavil preigravanja med lokalno in centralno (dunajsko) cenzuro. Marijan Dović je v prispevku Predmarčna cenzura na Kranjskem in Bleiweisove Novice predstavil vijugavo pot, ki jo je moral prestati prvi pravi slovenski časopis v boju s cenzurnimi zaprekami. Prvi sklop zaključi prispevek Nine Ditmajer Cenzura Kremplovih Dogodivšin štajerske zemle v Gradcu in Zagrebu, v katerem je prikazala težave, ki jih je imel v letih pred revolucijo župnik pri Mali Nedelji v Prlekiji Anton Krempl z objavo svoje slovanofilske zgodovine.

Postavitev spomenika Miroslavu Vilharju v Postojni. Po italijanski zasedbi Primorske, ki je sledila prvi svetovni vojni, so se nad spomenikom začeli zgrinjati temni oblaki. 18. aprila 1926 so fašistični podivjanci spomenik onečastili s črno barvo, na glavo so mu poveznili fašistično čepico, okoli vratu so zadrgnili zanko in vlekli na razne konce, da bi ga zvrnili na tla. To jim tedaj ni uspelo, pač pa ga je 9. avgusta 1927 oblast odstranila z glavnega trga in ga »odložila« blizu mestne cerkve.

Peter Kozler: Zemljovid slovenske dežele in pokrajin

Drugi sklop (1848–1918: Cenzura od marčne revolucije do velike vojne) se začenja s prispevkom Sonje Svoljšak Marčna revolucija in 'svoboda tiska': odmevi na Kranjskem (marec–maj 1848), v katerem se je avtorica osredinila na kratko obdobje, ko so na časopisnem področju cenzurne vajeti povsem popustile, kar se je odrazilo tudi v slovenskih deželah. Ivan Kordiš je v prispevku Dogodbe ob izdaji Kozlerjevega Zemljovida slovenske dežele in pokrajin ob zapletih z zemljevidom, ki je avtorju nakopal hude težave in je moral dolga leta ostati neobjavljen, pokazal, da cenzuri še zdaleč niso bila podvržena samo besedila.

Spomenik Miroslavu Vilharju v Postojni so Italijani ob okupaciji naše zemlje uničili. Vilharja so za življenja cenzurirali in preganjali Nemci, nato še (po smrti) Italijani.

Tiskovne pravde na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja

Naslednji trije prispevki se ukvarjajo s cenzuro časopisov, ki je v pomarčni dobi, ko je predcenzuro zamenjala pocenzura (zaplembe, pregoni, tiskovne pravde, zaporne kazni), postala eden najbolj perečih problemov. Teodor Domej je v poglavju Kratko življenje in konec časopisov Stimmen aus Innerösterreich in Slovenec analiziral razmere na Koroškem v šestdesetih letih 19. stoletja, ko je v Celovcu deloval Andrej Einspieler. Tanja Žigon je v prispevku Tiskovne pravde na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja predstavila večino najbolj odmevnih sodnih primerov (Naprej, Triglav, Slovenski narod), ki so se neredko končali z zapornimi kaznimi urednikov.

Damir Globočnik je v prispevku Brencelj in Juri s pušo: prva slovenska satirična lista pred porotnim sodiščem predstavil številne sodne konflikte, ki sta jih s svojima ilustriranima satiričnima časopisoma sprožila urednika Jakob Alešovec in Gašpar H. Martelanec.

Ker so Italijani leta 1927 v Postojni uničili spomenik Miroslava Vilharja, so Slovenci tik za takratno rapalsko mejo, v Planini, 9. avgusta 1931, torej tri dni pred petindvajseto obletnico odkritja Vilharjevega spomenika v Postojni, postavili spomenik, ki ga je izdelal Janez Sajovic.

Ivan Cankar in njegova soočanja s cenzuro

Naslednja prispevka se ukvarjata z gledališko cenzuro, ki je vse do konca monarhije ostala dejavna v obliki pred- in medcenzure: Katja Mihurko Poniž se je v poglavju »Nemoralno samo po sebi«: gledališka cenzura in vzgoja nravi v dolgem 19. stoletju osredinila na (moralistično) cenzuro slovenske dramatike, Tone Smolej v prispevku »Predstava dovoljuje se izpuštivši rdeče označena mesta«: gledališka cenzura tujega repertoarja v Ljubljani (1898–1912) pa na cenzuro tujih dram na ljubljanskem odru.

Sledita prispevka, ki obravnavata Ivana Cankarja in njegova soočanja s cenzuro. Jernej Habjan je v prispevku Med erotiko 19. stoletja in hlapci 20. stoletja: cenzura Cankarja analiziral razvpiti cenzurni epizodi, povezani z Erotiko in Hlapci, Andraž Jež pa je v prispevku Cankar in zatiranje socialističnega tiska v obdobju Avstro-Ogrske predstavil manj raziskano preganjanje socialistične misli in tiska v zadnjih desetletjih monarhije. Nadvse primeren epilog vsebine zbornika je poglavje Petre Svoljšak Avstrijska cenzura med prvo svetovno vojno: iz defenzive v ofenzivo, v katerem obravnava nove razmere, v katerih se je država pod krinko izrednega stanja vnovič vrnila k zaostrenim cenzorskim praksam.

Vilharjev spomenik v Planini danes. FOTO: Ivo Žajdela

Jezik določa narod

V teh enaindvajsetih prispevkih (488 strani) dobivamo bogato vsebino o tem, s kakšnimi težavami so se soočali slovenski intelektualci pri osnovni gradnji slovenstva – slovenske nacionalne zavesti. Različni nemški »uradniki«, cenzorji, so jim postavljali ovire, ki so marsikateremu Slovencu močno zagrenile življenje, na primer »zgodbi« Antona Krempla in Petra Kozlerja. Na primer, njuna »zgodba« se bere kot politična kriminalka. Ob vsem tem sem še vedno (leta 2023) osupel, ko pri kakšnem vrhunskem intelektualcu moram prebrati, da pri formiranju slovenstva ni bil jezik tisti, ki nas je kot narod in nacijo formiral.