V takem dnevu se mi hočeš nočeš zgodi, da je celo sveta maša zgolj eden od »okvirčkov«, dnevna naloga, ki jo je treba opraviti. Okvirček svete maše se je ta dan prekrival z veliko večjim, na katerem je bil vpisan načrtovalni sestanek za regijski skavtski tabor. To je pomenilo, da sem sestanek zapustil za kratek čas večerne svete maše.

Šele v zakristiji sem skušal na hitro zamenjati v glavi »program« iz analize stanja, kjer smo s sovoditelji obtičali, v vsebino večernega bogoslužja.

V takem dnevu se mi hočeš nočeš zgodi, da je celo sveta maša zgolj eden od »okvirčkov«, dnevna naloga, ki jo je treba opraviti.

V evangeliju se je prav ta dan znova pojavil Zahej. In njegova divja smokva. »Beseda med nami« pa se je ob tem osredotočila na Jezusovo pripravljenost prilagoditi svoje načrte. Evangelij poroča, da je Jezus nameraval zgolj »skozi« Jeriho. Potem ko ga je Zahej povabil k sebi, pa je svoj načrt zelo spremenil. In postanek v Jerihi se je nenadejano podaljšal. Sporočilo je jasno: Ko sta na tehtnici moj urnik in človek, ki me potrebuje, je stvar ljubezni, da tehtnico nagnem na drugo stran. Sem jasno prebral in potem kar se da pobožno dokončal sveto mašo. Na poti v zakristijo pa že spet menjaval »program« v glavi, da bi se čim prej in čim bolj učinkovito vrnil na sestanek.

Ko sta na tehtnici moj urnik in človek, ki me potrebuje, je stvar ljubezni, da tehtnico nagnem na drugo stran.

Le nekaj trenutkov pozneje se je v zakristiji oglasila naša draga sodelavka Zora. Bila je dobre volje. Že nekaj časa spremljam zgodbo njene tašče, »oddaljene« kristjanke, ki počasi končuje svoje življenje. In Zora skuša v tem zadnjem obdobju taščinega življenja odpreti vrata Božje milosti tudi zanjo. Zares ljubeče in požrtvovalno. In tudi pričevanjsko. Izjemna zgodba, skratka. In ta večer mi je navdušena pričela pripovedovati vse podrobnosti zadnjega obiska v bolnišnici. Res navdihujoča zgodba! In jaz? Med nezbranim poslušanjem sem trikrat pogledal na uro, skušal z nekaj koraki stran nakazati, da se mi res mudi, naposled pa Zoro prekinil s kar se da vljudnim opravičilom in pojasnilom, da sem obljubil, da ne bom zamudil na načrtovanje.

Takoj potem, ko se mi je Zora opravičila, da me je motila, in sva se poslovila, sem se seveda počutil nadvse klavrno. Grenak priokus je ostal tudi ob večernem izpraševanju vesti. In ostaja še sedaj.

Ni se zgodilo prvič, da sem boleče okusil, kako malo stanejo lepe besede, ki jih govorim, koliko pa stane, da tudi sam vzamem svoje besede zares.

Takole sem se vam izpovedal. Zdaj grem pa poklicat Zoro, se ji opravičit in jo prosit, če je še pripravljena z menoj deliti svojo zgodbo.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (6/2022). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Spremljajte Božje okolje tudi na Facebooku.