Članek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (4/2018). 

Približno tretjina otrok se oglasi, kar pa ne pomeni, da so njihovi odgovori tudi pravilni. In to kljub temu, da so o tem govorili že minulo leto. In pred menoj s katehisti v nižjih razredih. Z naslednjim vprašanjem so v še večji zadregi:  Kako, s čim se pripravljamo na božične praznike? Morda bi se našel kdo, ki bi rekel: tako, da ne jemo čokolade.

Če bi pred mnogimi leti to vprašanje postavili meni kot veroučenki, bi verjetno odgovorila, da s pospravljanjem stanovanja. 

Drugih priprav namreč doma nismo imeli. Okraševanje smreke in postavljanje jaslic je bilo izključno 24. decembra popoldne, ko smo prišli iz šole in službe. 

Tisto popoldne in večer je bil res nekaj posebnega. Pred tem dnem pa je bilo generalno pospravljanje stanovanja. Adventnega venca še nismo poznali. 

Prvič smo ga imeli, ko sem bila že v srednji šoli. Kot animatorka birmanske skupine sem ga enako kot birmanci naredila sama. A ob njem nismo doma nikoli skupaj molili.

Avtorica prispevka je s. Andreja Čakš. FOTO: Tatjana Splichal.

Neko adventno nedeljo je ob koncu maše kaplan vprašal, kdo bo odnesel Marijo domov. Moj deset let mlajši brat je sedel spredaj med otroki in dvignil roko. Dobil je sliko Marije, ki naj bi jo naslednji dan prinesel nazaj k večerni maši. Bila sem presenečena, nisem poznala običaja Marijo nosijo. 

Brat je doma sliko postavil na mizo in odšel v sobo k igri. »To pa ne, če si jo že prinesel, bomo pa še molili,« so bile moje besede. Povabila sem tudi starša, a se nam nista pridružila. Spominjam se zadrege, kaj naj zmolimo, in želje, da molitev ne bi bila dolgočasna za brata in štiri leta staro sestro. (Očitno mi je uspelo, saj je pozneje, po mojem odhodu od doma, sestra uvedla običaj, da v adventu vsak dan molijo ob adventnem vencu.)

Te izkušnje mi pomagajo, da razumem in laže nagovorim starše veroučencev. Jih navdušujem za »stare« krščanske običaje, kot so blagoslov otrok, stanovanja, jaslic, molitev, božično devetdnevnico in Marijo nosijo. 

Boljša kot je priprava, lepši je praznik. 

Čar pričakovanja. Naj bo naš veseli december vesel na znotraj! Gresta veselje in premagovanje skupaj? Mi zatajevanje kot zavestno odrekanje užitkom, ugodnostim (SSKJ) lahko prinaša veselje?

Seveda. Rada bi z vami podelila primer, ki ni iz letošnjega leta, a me še vedno spremlja in mi je v navdih.

Namenjena sem bila na srečanje, ki je bilo v dvorani Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu. Pred tem sem imela opravek v času uradnih ur in sem se zadržala dalj, kot sem načrtovala. Jezna, da zopet zamujam, vstopim v avlo ŠKG, kjer srečam znane obraze. 

Pozdravim najbližje iz tehnične  ekipe, med njimi je bila Vesna. Tako mimogrede ji rečem: »Joj, zamujam, zdaj mi je pa nerodno vstopiti, vsi te pogledajo!« Vesna pa reče: »Pojdiva skupaj!« 

Takoj sem si oddahnila: nisem sama v zagati, dvema bo laže. 

Vesna vstopi prva. Prav zadovoljna sem bila, da sem prišla v avlo ravno v času, ko se je tudi ona namenila v dvorano. Bogu hvala! Sedli sva blizu vrat. Po minuti zašepeta: »Zdaj pa grem.« Pogledam jo in rečem: »Si prišla noter samo zaradi mene?« Prikima.

Ne morem pozabiti njene spontanosti, hitrega odgovora, naj greva  skupaj, na moje jamranje. Ni se ukvarjala s seboj, da bo njej nerodno vstopiti in nato še vstati in oditi. Ni bila zaverovana vase, v svoje zadolžitve, naložila si je dodatno »delo«. Zelo me je presenetila, razveselila. Na lastni koži sem bila deležna besed »bremena drug drugega nosite«. 

Ljubezen je res iznajdljiva! In temu je namenjen advent.

Prebrali ste članek, ki je bil najprej objavljen v reviji Praznična (4/2018). Praznična izide štirikrat letno, njeno vsebino narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Zajema iz bogate zakladnice naše zgodovine, kulturne dediščine in krščanstva ter išče navdihujoče zgodbe sedanjega trenutka. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.