»Sončni dnevi ne bi bili tako lepi, če ne bi imeli tudi oblačnih«, je rada govorila moja mama. In to drži. Kadar moramo stisniti zobe, da preživimo »hladno fronto«, znamo tople dni toliko bolj ceniti.

Nekaj podobnega se lahko zgodi v našem odnosu do Marije. Da bi bolj cenili njen »da«, nam bo v pomoč, če razmislimo, ob katerih priložnostih je rekla »ne«.

Pa si poglejmo deset primerov:

1. Rekla je ne slehernemu izgovoru ali pogoju, ki bi ga lahko zoperstavila Božji volji. Ko je spoznala, da je izbrana za Božjo Mater, ni zahtevala ničesar in ni iskala izgovorov. Preprosto sprejela je svojo vlogo.

2. Rekla je ne nečimrnosti. Mlada dekleta so v njenem času sanjala o tem, da bi bile matere Odrešenika. Ko je bila Marija izbrana, ni spremenila svojega vedenja, ni se imela za boljšo od vseh drugih. Samo sebe je videla kot ponižno Božjo služabnico.

3. Rekla je ne govoricam. Ni odhitela, da bi svetu oznanila svoje poslanstvo in vsem razodela, da pričakuje otroka. Pravzaprav tega ni povedala niti Jožefu … niti zato ne, da bi zaščitila samo sebe.

4. Rekla je ne samoljubju. Ko je angel Gabriel šel od nje, ni sedla, da bi se malce razvajala in da bi počila. Nasprotno, ko ji je angel povedal o Elizabeti, se je nemudoma odpravila na obisk, celo takrat je mislila na druge.

5. Rekla je ne posebnim privilegijem. Ko je izvedela za popis, bi lahko prosila Boga za pomoč angelov. In ga znova prosila, naj ji pomaga, ko je morala z družino bežati v Egipt. In spet, ko se je Jezus izgubil v templju. Toda nikoli ni pričakovala, da ji bo Bog na pomoč poslal angele ali ji naklonil kakšne posebne milosti.

6. Rekla je ne razmišljanju »kaj pa če …«. Ko je morala roditi v položaju, ki se je močno razlikoval od tega, kaj bi si z Jožefom dejansko želela, ni zapravljala časa z razmišljanjem o tem, kaj bi se lahko zgodilo drugače. Prilagodila se je temu, kar je dopuščal Bog in iz tega potegnila najboljše.

7. Rekla je ne življenju v varnem mehurčku. Lahko bi se zaprla v svoj mali svet z Jožefom in svojim Božjim Sinom in uživala ugodje takšne družbe. Namesto tega je od vsega začetka svojega Otroka razdajala drugim – pastirjem, modrim, kasneje pa vsemu svetu.

8. Rekla je ne skušnjavi, da bi se uprla Božjim načrtom. Marija je sveti Tereziji zaupala, da je takrat, ko ji je Simeon rekel, kako ji bo meč prebodel srce, imela videnje pasijona. Videla je križ, ki je čakal na Jezusa. Že takrat bi lahko začela moledovati Boga, naj spremeni svoje načrte, toda namesto tega jih je sprejela. Božji načrt je sprejela do te mere, da je v Kani pospešila začetek Jezusovega javnega delovanja.

9. Rekla je ne odporu, ki ga je gotovo občutila, ko smo ji bili zaupani kot njeni otroci. Sin jo je s križa kot mater zaupal svojemu ljubljenemu učencu, s tem pa pa tudi vsem nam. Kako težko je moralo biti sprejeti to materinstvo – biti mati vseh nas, katerih grehi so povzročili smrt njenega ljubljenega Sina. Toda znova je rekla »da«, pa ne z oklevanjem ali vdanostjo v usodo. Juanu Diegu, ki se mu je prikazala kot Guadalupska Devica, je dejala, da ji je v čast biti njegova mati. Kakšna ljubezen!

10. Rekla je – in še vedno govori – ne slehernemu trenutku, ko nas ne bi ljubila in ne molila za nas. Marija ni kuhala zamere do učencev, ki so zapustili Jezusa na križu. Po Jezusovem vnebohodu se je posvetila molitvi z njimi in za njih. Lahko si predstavljamo, s kakšno radostjo jih je opazovala, ko so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so odšli v svet, da bi oznanjali, kakor jim je naročil njen Sin. Ko je bila vzeta v nebo, je nadaljevala z vlogo naše matere. Skrbijo jo naše potrebe in naše težave in v večnosti nenehno moli za nas. Živi v nebeškem kraljestvu, ves čas pa je pozorna do zemeljskega in je še vedno, za vedno, naša najboljša Mati.

Prosimo Našo Gospo za pomoč, da ji bomo podobni v trenutkih, ko je rekla »ne«, in dodajmo tri »nikoli«: zaobljubimo se, da ne bomo nikoli pozabili nanjo, da je ne bomo nikoli nehali ljubiti in da se ne bomo nikoli obrnili stran od nje, kadar bomo potrebovali njeno pomoč.

Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.)