Slavna beseda vesela novica oziroma evangelion, s katero Marko začenja najstarejši zapis o Jezusu (Mr 1,1), seveda ne pomeni, da se bomo kristjani ves čas življenja le nasmihali. Še tako utrjeno veselje v času težkih dni lahko postane majavo in ogroženo. Če v žalostnih okoliščinah ne bi jokali, ne bi bili človeški, nadaljuje Martin v knjigi Nebesa (ni)so hec, a obenem odsvetuje skrajnosti – tako prisiljeno nasmejanost kot tarnajoče malodušje (ob tem izvzema tiste, ki trpijo za klinično depresijo).

Bog se ob smešnih pripetljajih do solz nasmeji.

A na začetku, v sredini in na koncu Zgodbe vendarle brbota veselje. Jezus na zemljo ni prišel zato, da bi nas zamoril. Ko sta prva dva ribiča šla za njim, sta to storila iz čistega navdušenja. Jezuit Pierre Teilhard de Chardin pravi, da je veselje »najzanesljivejše znamenje Božje navzočnosti«. Hudič se boji veselih ljudi, so vedeli povedati že svetni...