Mohorjev koledar najstarejše slovenske založbe za leto 2025 poleg koledarskih podatkov prinaša poučne, zgodovinske in portretne prispevke, širi domača in tuja obzorja ter se ozira po naravni in kulturni dediščini naše domovine.

Pomembni dogodki iz domače in svetovne zgodovine

Mohorjev koledar 2025 vstopa v 167. leto izhajanja in se kot vsakoletna knjižna izdaja tako ponaša z najdaljšim izročilom na Slovenskem, pa tudi v Evropi nima dosti tekmecev. Prvič je izšel leta 1857 kot Slovenska koleda za leto 1858, slovenskemu ljudstvu v poduk in razveselovanje, ter z istim naslovom leta 1858. Obe izdaji je uredil Anton Janežič (1828–1869), literarni zgodovinar, slavist, slovničar, slovaropisec in urednik.

Prispevki so ubrano urejeni v smiselne in zaključene sklope. Bralce med drugim spominjajo na pomembne dogodke iz domače in svetovne zgodovine kot tudi na aktualno kulturno-družbeno dogajanje leta 2024. S spoštovanjem in hvaležnostjo se spominjajo tudi velikih imen, ki so s svojim življenjem ter delom neizbrisno zaznamovala slovensko preteklost in sedanjost.

O Vladimirju Vauhniku in Evgeniji Hribar

Ker vstopamo v sveto leto, mu je uvodni esej posvetil celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. Aktualne dogodke nam že nekaj časa pretresajo vojna žarišča, iz Ukrajine se je svetovna pozornost usmerila v Gazo (Renato Podbersič ml.). Slovenci smo svojo istovetnost utemeljili na knjigi; 450 let po prvi natisnjeni v Ljubljani se Ignacija Fridl Jarc sprašuje, kje sta danes slovensko založništvo in knjiga nasploh. Ukradeni otroci so žrtve najbolj pretresljivih zgodb iz druge svetovne vojne, težko je verjeti, da so se take zgodbe dogajale tudi v povojni Jugoslaviji, o tem piše Milena Miklavčič. V kolesu zgodovine se nam odvrtijo podobe Eneja Silvija Piccolominija, papeža, ki je bil v zgodovini nedvomno najbolj povezan z našim prostorom (Jan Dominik Bogataj in Anja Božič). Zapis o Vladimirju Vauhniku, vojaškem atašeju Kraljevine Jugoslavije, ki naj bi spravljal ob živce celo Hitlerja, je napisal Milan Jazbec. Evgenijo Hribar, ki je bila ena najbolj izstopajočih osebnosti predvojne slovenske elite, je predstavil Aleš Maver.

Knjižni dar za leto 2025 so predstavili Meta Lenart Perger, Damjana Fortunat Černilogar, Mojiceja Bonte, Polona Kosec, Gašper Kvartič, Gregor Antoličič, Branko Petauer in Saška Ocvirk. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj je skrivalo povojno komunistično koncentracijsko taborišče Strnišče

Pred 80 leti se je končala vojna: kako je z revolucijo v Sloveniji, je še vedno odprto vprašanje, se je vprašal Stane Granda. Ni pa več vprašanje, kako škodljiva je zarota molka v zgodbah, kakršno je skrivalo povojno komunistično koncentracijsko taborišče Strnišče oz. Šterntal, kraj danes imenujejo Kidričevo, o tem piše Branko Cestnik.

Milan Zver piše o Sloveniji, ki je že 20 let polnopravna članica Evropske zveze, Ljudmila Bokal o Žirovskem slovarju in njegovih posebnostih, o podobi Božje matere in Device Marije v slovenskem pesništvu med obema svetovnima vojnama pa Maruša Brozovič. Andrej Šalehar je osvetlil ranocelnika in čebelarja Antona Humla, ki je leta 1773 pisal o prahi matice s troti.

Ob 50. obletnici prvega ženskega vzpona na Mount Everest piše Marija Štremfelj, o oživeli dediščini koliščarjev na Ljubljanskem barju Maja Zupančič, o arabskem svetu skozi ženske oči Mojiceja Bonte, o nosečnosti in vlogi staršev pri tem Andrej Pešec, o sobivanju z Romi na Dolenjskem Matic Vidic, o strahu pred javnim nastopanjem pa Aleksandra Zupančič in Zdravko Zupančič.

Ob obletnicah lahko beremo o ...

Ob obletnicah lahko beremo o Ivanu Šušteršiču (Andrej Rahten), Ivanu Žolgerju (Andrej Rahten), Etbinu Henriku Costi oz. tragiki slovenskega prvaka (Stane Granda), Francetu Koblarju (Mira Delavec Touhami), Ivanu Prijatelju (Mira Delavec Touhami), Alojziju Mihelčiču (Marija Počivavšek), Radi Jurčecu (Jože Jan), gorniku Joži Čopu (Peter Mikša in Igor Vrtačnik), Valentinu Orožnu (Igor Grdina), Cirilu Zlobcu (Andrej Arko), Ivanu Baši (Marko Jesenšek), prvem ameriškem škofu iz slovenske družine Anthonyju Edwardu Pevcu (Bogdan Kolar), kardinalu Francu Rodetu (Edvard Kovač) in nadškofu Stanislavu Hočevarju ((Bogdan Kolar)).

P. Branko Petauer s knjigo Izgubljeni sin. FOTO: Ivo Žajdela

P. Branko Petauer: Izgubljeni sin

V Redni zbirki v Slovenskih večernicah je Celjska Mohorjeva družba izdala knjigo p. Branka Petauerja Izgubljeni sin. Svetopisemska prilika o izgubljenem sinu je ena tistih večnih zgodb, ki že stoletja navdihuje umetnike skozi najrazličnejše izraze. Pater Branko Petauer jo je postavil v starozavezni čas, v prostor med mestece Naim, sveto mesto Jeruzalem, trgovski Damask ter svetovljansko Aleksandrijo. Četudi je zgodba o sinu, ki odide v svet, pusti starše in otroški svet za seboj, nasede na čereh življenja, skušnjav in greha ter se skesan vrne k temeljnim vrednotam, znana in predvidljiva, nas vedno znova pretrese s svojim sporočilom ljubezni, odpuščanja in usmiljenja. Ob tem pa knjiga bralca še vedno drži v napetosti. Na kateri točki bo Zahej spregledal? Se bo oče Jošua res lahko ubranil zagrenjenosti in zamere? Se lahko sin izgubi tudi pod domačo streho? V odsevih te večne zgodbe se bralci najdemo tudi tisočletja pozneje.

Vrnitev v objem čiste ljubezni

Bila sta le še korak narazen. Sin v zavedanju, da je čas, da očetu pade pred noge, da ga prosi odpuščanja. Oče v spraševanju, ali ga oči morda ne varajo, ali pred njim res stoji njegov sin. Zahej je že upognil koleno, pa je bil oče hitrejši. Pristopil je in ga z vso močjo objel. To je bil objem čiste ljubezni ...

Hotel si je ustvariti svoj dom

Odlomek, str. 69: Tako je Aron blagoslavljal Božje ljudstvo na njegovi poti v obljubljeno deželo. Zdaj je Jošua tako blagoslavljal sina, ki je odhajal v svet. Po njegovem v obljubljeno deželo. Od sebe ga je puščal s samo eno jasno mislijo: Naj Gospod razjasni svoj obraz nad teboj, ljubi sin, naj te gleda z dobrohotnimi očmi in naj te vedno blagoslavlja.

Zahej je dal znamenje tovorni kameli, ki se je nerodno postavila na noge. Z vrvjo jo je privezal na prednjo kamelo in se hip zatem še sam povzpel nanjo. Dregnil jo je in žival je pohlevno vstala. Z višine je gledal na domače in bilo mu je težko, ker so bili zaradi njega žalostni. Toda življenje je vendar eno samo poslavljanje. Kameli sta počasi prestopili in njegova pot v daljne dežele se je začela. Z vsakim korakom so se njegovi ljubi bolj oddaljevali, postajali so vedno manjši. Vas je majavo lezla mimo, še zadnje hiše in domače mestece bo za njim. Daleč pred njim pa je bilo veliko mesto, novo življenje. Ne ve, kaj vse mu bo prinesla ta pot. S seboj nosi očetov blagoslov, svojo dediščino in velika pričakovanja.

Vseeno mu je bilo pri srcu težko. Po licih so mu počasi polzele solze. Ni jih obrisal. Pustil je, da so risale svetle sledi po njegovem obrazu. Za seboj je v tistem mestecu puščal toliko lepih spominov na otroštvo, na mlada leta. Vsega tega je konec, v novi svet gre. V svojih mislih si je ustvarjal vsemogoče podobe, ki so morda le iluzija. Toda vseeno je šel naprej. Želel je doživeti kaj novega, kaj razburljivega. In hotel si je ustvariti svoj dom.

P. Branko Petauer, avtor knjige Izgubljeni sin. FOTO: Ivo Žajdela

Od leta 2019 je župnik župnije Stična

Cistercijan p. Branko Petauer se je rodil leta 1961 v Dolu pri Šmarju. Po končani osnovni šoli je nadaljeval šolanje na Gimnaziji Poljane v Ljubljani, študij pa na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je vstopil tudi v bogoslovje. Pot ga je vodila v cistercijansko opatijo Stična, kjer je 10. decembra 1989 izrekel večne zaobljube. V duhovnika so ga posvetili 29. junija 1990. Po posvečenju je opravljal različna dela in službe v samostanu, od leta 2019 je župnik župnije Stična. Poleg dušnopastirskih in samostanskih dejavnosti se ukvarja s fotografijo. Sodeloval je na mnogih mednarodnih razstavah in za svoje fotografije prejel več kot 250 nagrad. Izgubljeni sin je njegova devetnajsta knjiga.

Knjigo Goriški slavček so predstavile Damjana Fortunat Černilogar iz Tolminskega muzeja, avtorica Mojiceja Bonte in ilustratorka Polona Kosec. FOTO: Ivo Žajdela

Mojiceja Bonte: Goriški slavček

V Redni zbirki je Celjska Mohorjeva družba izdala slikanico Mojiceje Bonte Goriški slavček. V zavetju najlepših posoških gorá, med katerimi se vije rajska lepotica, bistro zelena Soča, se je rodil deček, ki je imel veliko darov. Že v otroštvu je izkazoval ljubezen do narave, ki jo je kasneje rad prelival v verze. Imel je dar govora, ki je privabljal množice. Cenil je slovensko besedo in tiste, ki so jo zapisovali. To je zgodba o slovenskem pesniku Simonu Gregorčiču, goriškem slavčku.

Ljubezen do narave je Simona Gregorčiča zaznamovala že v ranem otroštvu: rad je imel živali, z ljubeznijo jim je nastiljal slamo in jim popeval. Do njih je čutil globoko hvaležnost. Ker je bil zelo skrben, so mu starši zaupali ovce, ki jih je z navdušenjem gnal na pašo. Med dišečimi gorskimi travniki je nežno zorela njegova ljubezen do vsega stvarstva: gorá, planin, zelenja in vodá.

Pripoved in strnjeni zapis o Gregorčičevem življenju

Ko je moral pašnike zamenjati za šolske klopi, je spomin na te podobe postal njegova uteha v trenutkih bridke otožnosti. Kljub boleči nostalgiji se je pridno učil in postal duhovnik, kot je želela njegova mati. Ljudje so ga takoj vzljubili in ga prihajali poslušat celo iz oddaljenih krajev. Zaradi njegovega lepega glasu in milega petja so mu pravili goriški slavček. A njegovo srce je hrepenelo tudi po ljubezni, ki je ostala nedosegljiva: nežno hrepenenje po ženskem srcu je ostro prekinila selitev v kraj, od koder oko ni več videlo posoških gorá. Tako so v osami minevala leta, v katerih je bila pesniku edina uteha poezija – in neskončno hrepenenje po domačih krajih, ki so po dolgih letih ponovno postali njegov dom. Tam, le streljaj od zelene lepotice, je kmetoval, dokler je njegovo zdravje to dopuščalo. In tam počiva še danes, ko je njegova duša že v večnosti ...

Pripoved o pesnikovem življenju lepo izrišejo umetelne ilustracije Polone Kosec, ki mladega bralca doživeto popeljejo v Gregorčičev svet, v kraje, ki jih je tako ljubil, in med prijatelje, ki so mu bili opora in veselje. Pisateljica Mojiceja Bonte je pripoved smiselno pospremila tudi s strnjenim zapisom o Gregorčičevem življenju in delu ter predstavila ključne osebe, ki so zaznamovale njegovo življenje, prav tako pa tudi slovensko kulturo in književnost. Slikanica je zato tudi učinkovit didaktični pripomoček za pogovor o tem slavnem Slovencu. 

Mojiceja Bonte, avtorica knjige Goriški slavček. FOTO: Ivo Žajdela

Slikanice o Slomšku, Barbari Celjski, Josipini Urbančič Turnograjski in Gregorčiču

Mojiceja Bonte (1964) je magistrica bibliotekarstva, univerzitetna diplomirana kulturologinja, učiteljica, novinarka in pisateljica. Napisala je več kot 150 otroških in mladinskih ter strokovnih knjig, ki so bile objavljene pri različnih slovenskih založbah. Posebno pozornost namenja zgodbam za otroke s posebnimi potrebami ter tistim, ki imajo motnjo branja in pisanja – disleksijo. Njene zgodbe izhajajo iz bogatih pedagoških izkušenj, bralci pa jo nagrajujejo z branjem ter jo uvrščajo med najbolj brane slovenske avtorje (v letu 2023 je zasedala prvo mesto po branosti knjig v slovenskih splošnih knjižnicah). S svojimi zgodbami nam je približala tudi številne velike in znamenite Slovence: Jurija Vego, Primoža Trubarja, Daneta Zajca, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Almo Karlin, Ivano Kobilca, Jožeta Plečnika, Janeza V. Valvazorja in Ignacija Knobleharja. Pri Celjski Mohorjevi družbi so izšle njene slikanice o Antonu Martinu Slomšku, Barbari Celjski, Josipini Urbančič Turnograjski in Simonu Gregorčiču.

1/6