Mohorjev koledar najstarejše slovenske založbe za leto 2024 poleg koledarskih podatkov prinaša poučne, zgodovinske in portretne prispevke, širi domača in tuja obzorja ter se ozira po naravni in kulturni dediščini naše domovine.

Imena, ki so s svojim delom neizbrisno zaznamovala preteklost 

Mohorjev koledar 2024 vstopa v 166. leto izhajanja in se kot vsakoletna knjižna izdaja ponaša z najdaljšim izročilom na Slovenskem, pa tudi v Evropi nima dosti tekmecev. Prvič je izšel leta 1857 kot Slovenska koleda za leto 1858, slovenskemu ljudstvu v poduk in razveselovanje, ter z istim naslovom leta 1858. Obe izdaji je uredil Anton Janežič (1828–1869), literarni zgodovinar, slavist, slovničar, slovaropisec in urednik.

Prispevki so ubrano urejeni v smiselne in zaključene sklope. Bralce med drugim spominjajo na pomembne dogodke iz domače in svetovne zgodovine kot tudi na aktualno kulturno-družbeno dogajanje preteklega leta, s spoštovanjem in hvaležnostjo pa se spominjajo tudi velikih imen, ki so s svojim življenjem in delom neizbrisno zaznamovala slovensko preteklost in sedanjost.

Knjižni dar za leto 2024 je Celjska Mohorjeva družba v Ljubljani predstavila 13. novembra 2023: od leve Saška Ocvirk, Rudi Mlinar, Alenka Kokalj, Natalia Berezina, Ana Srovin Coralli, Fernando Alonso Tuero, Rudi Meden in Tanja Ozvatič. FOTO: Ivo Žajdela

O ukinitvi Golobove totalitarne vlade dveh spominskih ustanov

V razdelku Obzorja časa in prostora so štirje prispevki: Tatjana Rojc piše o Alojzu Rebuli (V znamenju resnice), Aleš Maver o vojni brez vidnega konca v Ukrajini in brezčasnem kronanju v Veliki Britaniji, France Cukjati pod naslovom Debela kaplja čez rob o ukinitvi Golobove totalitarne vlade dneva spomina na žrtve komunizma in Muzeja slovenske osamosvojitve, Branko Gregorčič pa o letu izjemnih neurij in poplav.

V razdelku Kolo zgodovine je pet prispevkov: Marija Počivavšek pod naslovom »Vode upadajo, za njimi pa ostaja opustošenje« piše o poplavah v Celju in na Celjskem, Jože Čakš pod naslovom Ko se zemlja strese, celo gore trepetajo o potresu na Kozjanskem pred petdesetimi leti, Andrej Rahten o Rudolfu Maistru v prevratni jeseni, Milan Jazbec pod naslovom Osamljeni viharnik na Bližnjem vzhodu o Antonu Novačanu in slovenski diplomaciji v Kraljevini Jugoslaviji, Stane Granda pod naslovom Kronsko delo slovenskega boja za preživetje o 200. obletnici rojstva Petra Kozlerja. V razdelku Na temeljih države je objavljen prispevek Francija Feltrina Čas osamosvojitve – čas negotovosti in Pučnikovega vizionarstva.

O rehumanizaciji medicine in zdravstva

V razdelku Dediščina preteklosti sta dva prispevka: Ana Lavrič je predstavila predstavni in duhovni svet Marijanskih bratovščin na Slovenskem, Ljudmila Bokal pa splošno in narečno besedje.

V razdelku Posegi v naravo so trije prispevki: Katarina Hočevar piše o tem kaj je gnalo Marca Pola in Vasca da Gamo pred mnogimi stoletji po svetu, Ivan Esenko je predstavil spoznavanje Dolenjske z gladine njene reke Krke, Urban Grmek Masič pa Štanjel med Krasom in časom.

V razdelku Za človeka gre je šest prispevkov: Dani Vujasinović piše o rehumanizaciji medicine, Maks Lenart Černelč o rehumanizaciji zdravstva, Zvonka Zupanič Slavec pod naslovom Človek je postal človek, ko je dopustil živeti tudi šibkejšim o evtanaziji,, Tina Bregant o možganih, našem zakladu in odgovornosti zanj, Dani Siter o lepoti poročenosti, Bojana Potočnik pod naslovom Poberite najboljše iz starega sveta in ustvarite svojega pa o mladih in gledališču danes.

Razumeti vsakogar, a ne pripadati nikomur

V razdelku Portreti je štirinajst prispevkov: Anton Stres pod naslovom Glasnik morale in dostojanstva razmišlja o mislecu Immanuelu Kantu, ki se je rodil pred 300 leti, Urša Zabukovec pod naslovom Razumeti vsakogar, a ne pripadati nikomur o filozofu Nikolaju Berdjajevim, ki se je rodil pred 250 leti, Igor Grdina piše treh opernih mojstrih, Bedrichu Smetani, Giacomu Pucciniju in Viktorju Parmi, Mira Delavec Touhami je šla po sledi slovenske glasbene sage na Islandiji oziroma o islandskem skladatelju in dirigentu dr. Victorju Urbancicu, daljnem sorodniku Josipine Urbančič Turnograjske, Milček Komelj piše o stoti obletnici rojstva umetnostnega zgodovinarja Naceta Šumija, Ferdinand Šerbelj o prvem portretistu naših gora, slikarju Marku Pernhartu, Neža Zajc o breztalnem intimistu, pesniku Ivanu Minattiju, Marko Jesenšek o klasičnem filologu in kulturnem delavcu Francetu Verbincu, Janko Bohak o psiholoških vidikih Vekoslava Grmiča (ali človek, ki je premagal strah), Renato Podbersič ml. pod naslovom Pod dežjem granat varuh Svete Gore o p. Frančišku Ambrožu, Peter Mikša ob stoti obletnici smrtne nesreče Klementa Juga pod Triglavom, Andrej Arko pod naslovom Vestalka glasbenih starožitnosti o etnologinji Zmagi Kumer in pod naslovom Mož stoterih potez o duhovniku Evgenu Lampetu, Andrej Šalehar pa o Scopolijevem doprinosu k slovenskemu čebelarstvu.

Sebastijan Valentan je opisal Marijino cerkev v Malečniku, ki so jo letos pridružili papeški stolnici Marije Velike (snežne) v Rimu. V razdelku Harmonija besed so objavljene pesmi in kratka proza, ki so jih napisali: Gregor Čušin, Pavle Jakop in Jože Urbanija.

Rudi Mlinar FOTO: Ivo Žajdela

Roman Rudija Mlinarja z naslovom Kamav tu

Celjska Mohorjeva družba je v Knjižnem daru 2014 v zbirki Slovenske večernice izdala roman Rudija Mlinarja z naslovom Kamav tu. Že romaneskni naslov Kamav tu, ki v romščini pomeni »ljubim te«, nakazuje, da bo središču zgodbe ljubezenski odnos. In čeprav pripoved ob glavnih likih zlahka steče, se kmalu izkaže, da je zgodba večplastna in problemska. Odpira namreč vprašanja o drugačnosti, nestrpnosti, sovraštvu in segregaciji, a hkrati tudi o dobroti, usmiljenju, pomoči in ljubezni.

Kamav tu je izvirni roman, ki odpre izrazito problemsko tematiko. Ljubezen se namreč »shakespearovsko« znajde v primežu etničnih stereotipov. Čustva, ki se ne glede na predsodke družbe razvijejo med romskim dečkom Zoranom in deklico slovenskih korenin Mileno, postanejo ne le prepovedana, ampak celo preganjana. Milenini starši se s hčerko preselijo v Avstralijo, a njihov umik ne izbriše medsebojne naklonjenosti dveh mladih ljudi. Ta ponovno vzklije, ko se Milena vrne v Slovenijo študirat in po naključju spet sreča Zorana. S tem mlada protagonista kot par zopet postaneta nezaželena.

Rudi Mlinar je avtor številnih romanov in biografij

Rudi Mlinar (24. 3. 1950) je kulturni delavec ter avtor številnih romanov in biografij, ki so tematsko vezane predvsem na Mežiško dolino. Končal je šolo za scenaristiko in dramarturgijo pri ZKOS v Ljubljani. Že zgodaj je začel objavljati krajše literarne prispevke v raznih literarnih revijah in časopisih. Od leta 2007 je član Društva slovenskih pisateljev.

Pri Celjski Mohorjevi družbi je doslej izdal štiri knjige, in sicer: zbirko osemindvajsetih kratkih proznih zapisov Vstopite (2006), Slovensko večernico Ko ni cvetela ajda (2013), biografski roman o Maksu Pleteršniku Teden s slovaropiscem (2018) in biografski roman o Janezu Mencingerju Advokat s srcem (2022).

Alenka Kokalj in Natalia Berezina. FOTO: Ivo Žajdela

Slikanica Alenke Kokalj Kanglica morske pene

Celjska Mohorjeva družba je v Knjižnem daru 2024 izdala poetično slikanico Alenke Kokalj Kanglica morske pene, ki združuje poezijo za velike in male, ker skupno branje odrasle in otroke povezuje na prav poseben način. Zato je v tej slikanici na isti strani v podobnem vzdušju ter harmoničnem odtenku tematike združena otroška in »odrasla« pesem. Otroške pesmice igrivo povezujejo tudi prisrčne ilustracije Natalie Berezina. Kanglica morske pene je lahko vir navdiha za vsakega bralca, odstira odrasle svetove pred otroki in boža otroka v odraslih.

Skozi majhne pesmi se tlačimo v nogavice, nad klobkami volne se spreletavajo ptice. Velike pesmi nežno zvenijo, v zrelih dušah svetle utrinke budijo. Ritem besede nas uglasi na zven, skozi katerega se lažje slišimo. Skupno branje nas povezuje in pomirja. Ko se namreč svet upočasni in v sobi gori le še nočna lučka, takrat se med platnicami knjig odpro vrata v svet domišljije.

Alenki Kokalj sta bila ritem pesmi in metrika položena v zibelko

Alenka Kokalj (1960) je otroštvo preživela v Kamniku, mladost v Domžalah, pozneje pa se je preselila v Celje. Kot pravi, sta ji bila ritem pesmi in metrika položena v zibelko, saj je prve pesmi sestavljala, še preden se je naučila pisati. Piše o otrocih in za otroke, nagovarjajo jo tudi narava, lepota stvarstva ter odnosi med ljudmi. Leta 2020 se je pridružila Celjskemu literarnemu društvu, kjer je dejavna članica in aktivno sodeluje na različnih natečajih ter razpisih. Po poklicu je zdravnica, njeno torišče dela so predvsem dodatki za pomoč in postrežbo – torej stik z ostarelimi, ki za življenje potrebujejo pomoč drugih. Zgodbe teh ljudi jo še posebej nagovarjajo in leta 2022 je skupaj z možem Radom, ki je zbirko pesmi likovno opremil, izdala knjigo z naslovom Ne zmorejo več sami.

Natalia Berezina je ruska ilustratorka in grafična oblikovalka, študentka Akademije za vizualne umetnosti AVA. Zaključila je moskovsko fakulteto za dizajn in vrsto let opravljala poklic razvojne menedžerke. Leta 2014 se je odločila za korenito spremembo in se povsem posvetila razvijanju svojega talenta – risanja. Živi in ustvarja v Ljubljani.

VIR: slikanica Alenke Kokalj Kanglica morske pene