Naše čebele so v sadovnjaku pred hišo na dveh ločenih stojiščih. Ko sem stal pred pročeljem enega izmed njiju, mi je padlo v ušesa nervozno brenčanje čebel pred enim od panjev. Rop! Septembra je za čebele brezpašno obdobje. Zaradi bližajoče se zime so skrbne čebele za svoj obstoj sposobne vdreti tudi v tuj panj, da bi si nabrale medenih zalog. Pri izenačenih panjih do ropa pride težje, saj znajo čebele zelo dobro braniti svoj dom, če pa se vmes najde slabič, ta kar naravnost kliče k ropu. Ker mi ni šlo v račun, kateri panj je tisti, ki ropa, sem uporabil star čebelarski trik: čebele na bradi ropanega panja sem posul z moko. Roparice bi seveda lahko prišle tudi od drugod, vendar sem čebele, posute z moko, odkril že v naslednjih trenutkih v panju na zgornjem stojišču. Na bradi tega panja sem opazil tudi nekaj čebel brez dlačic, ki so bile zdelane od ropa oziroma boja. Napadenemu panju sem zožil žrelo, da sta lahko prehajali skozi le dve čebeli hkrati, brado panja pa sem zmočil s kisom...