Urbano čebelarstvo je ukvarjanje s čebelami v zgoščenem mestnem naselju. To ni neka nova iznajdba, saj so se ljudje skozi vso zgodovino ukvarjali s čebelami, tudi v bližini mestnih naselij ali v njih.

Urbano čebelarstvo pa je nekoliko bolj izpostavljeno v zadnjih letih, ko se je precej populariziralo. V mestih imamo veliko zelenih površin in parkov, ljudje gojijo sadno drevje, imajo vrtove, veliko je dreves, ki potrebujejo opraševanje, ki ga čebele za nas opravljajo brezplačno. Na ta način se ohranja biotska pestrost v mestnem okolju.

Ljubljana je izrazito zeleno mesto, ima veliko ulične zasaditve in skoraj več zelenja kot sivega betona. »Urbano čebelarjenje je pomembno tudi zaradi sekundarnih dejavnosti, kot je npr. stik ljudi z letnimi časi, s pridelavo hrane … in širše gledano: zavedanja pomena življenja v zdravem okolju, ki si ga vsi želimo in je naša pravica,« pove Gorazd Trušnovec, predsednik društva Urbani čebelar.


Panji s čebelami v parku Tivoli v Ljubljani. FOTO: Luka Dakskobler.

Glavno mesto – raj za čebele

V našem glavnem mestu je veliko možnosti za čebelarjenje. »V centru je večina panjev na strehah oziroma so bolj odmaknjeni od prometnih poti, kjer bi lahko prihajalo do kakšnih incidentov. Vedno več institucij se zanima za to, da bi namestili kakšen panj na svojo streho ali teraso. Če omenim samo nekatere: Hotel Park na Taboru, Računsko sodišče na Slovenski cesti, SKB banka v centru Ljubljane, Upravna stavba Petrola, Srednja trgovska šola, Osnovna šola Šentvid, terasa Cankarjevega doma, panji so tudi v BTC: na strehi stavbe A1, podjetja Chiesi Slovenija, Atlantisu …«

Člani društva sodelujejo tudi z arhitekti, saj postavitev v urbano okolje zahteva drugačne oblike, ki se razlikujejo od tradicionalnega slovenskega čebelnjaka. V preteklosti so sodelovali s Fakulteto za arhitekturo, kjer je bilo na seminarju prof. Mihe Dešmana narejenih kar nekaj študentskih predlogov. Dva od teh projektov sta bila že realizirana: prvi je stojišče v Tivoliju pri čolnarni, drugi pa je čebelnjak v Botaničnem vrtu.

Sodelujejo tudi s Fakulteto za dizajn, kjer so naredili nekaj oblikovnih predlog za urbane čebelarske produkte, naredili pa so tudi predlogo za stojišče in za okrasitev panjev pri sedanjem projektu čebelarjenja v zaporih na Igu, kjer sodelujejo z Upravo Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij.


»Podoba čebelarja, ki mirno uživa v pokoju in se lagodno ukvarja s čebelami, je stvar preteklih časov.« FOTO: Luka Dakskobler.

»Poskušamo najti nove oblikovne poti. Naše društvo se zelo trudi, da bi delovalo interdisciplinarno, zato odpiramo čebelarstvo v sodelovanje z drugimi vedami. To je tudi način, kako 'pomlajevati' zanimanje za čebelarstvo, da iščeš druge interesente, druga, ne tradicionalna sodelovanja ter da navdušiš za čebelarstvo ljudi, za katere je bilo to nekaj obrobnega,« pravi Trušnovec. »V čebelarstvu se soočamo s toliko problemi in težavami, da je treba vzgojiti mlajšo, bolj dinamično in odzivno generacijo čebelarjev.«

Pomembno je, da se prebivalstvo o tem ozavešča. »Naše društvo je imelo krožke na šolah, predstavitve za otroke, delavnice ob tradicionalnem slovenskem zajtrku na ljubljanskih šolah. Zadnje leto smo del evropskega projekta FoodE, ki se ukvarja s prehranskimi verigami v mestih.«


Čebela nad ljubljanskim mestnim središčem. FOTO: Luka Dakskobler.

Spomin na Primorsko

Na koncu pogovora sogovornika povprašamo še, zakaj je rad čebelar. »Na to vprašanje še nisem našel pravega odgovora,« se zasmeje. Spomin pa ga odnese nazaj v mladost.

»V ranem otroštvu pri moji noni na Primorskem se je s čebelami ukvarjal njen brat, očetov stric. Ko je točil akacijev med, je vsa hiša dišala po čebelah, po medu … Vendar sem za 30 let pozabil na to. Potem sem se, ko sem že zdavnaj živel v Ljubljani, spomnil na ta vonj in začel iskati načine, kako bi prišel v stik s čebelami. Ugotovil sem, da se je mogoče ukvarjati s čebelami tudi v mestnem območju in pred sedmimi leti smo s somišljeniki ustanovili društvo Urbani čebelar, ki danes že zaposluje,« zaključi Gorazd Trušnovec.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Naša družina (21/2021).