Mednarodna konferenca del je aktivnosti v okviru raziskovalnega programa Slovenska intelektualna zgodovina v luči sodobnih teorij religije: od ločitve duhov in kulturnega boja do komunistične revolucije, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Pred začetkom konference je nekaj misli o njej strnil predsednik programskega odbora in predstojnik Inštituta za filozofijo in družbeno etiko na Teološki fakulteti dr. Bojan Žalec.

Naslov konference je »Intelektualna zgodovina in kulturni boj v srednji in vzhodni Evropi v luči sodobnih teorij o religiji«. Zakaj ste zbrali ta naslov? 

Naslov ustreza temi konference. Predavatelji se bomo osredotočili na čas od druge polovice 19. st. pa do začetka druge svetovne vojne v Srednji in tudi Vzhodni Evropi. To obdobje je bilo zelo nemirno in razburkano. V slovenski družbi je potekal silovit proces diferenciacije, ločevanja, ki je bil po svoje nujen in neizogiben (zaradi širših procesov modernizacije, sekularizacije, razvoja in širjenja kapitalizma itd). Zato omenjene diferenciacije ne smemo gledati samo kot nekaj negativnega, saj je bila nujen del razvoja Slovencev iz ljudstva v narod in (pozneje) v nacijo, če se tako izrazim. Vendar pa po drugi strani takšna ločevanja in delitve vključujejo ter porajajo spore, (idejne in druge) spopade, močne napetosti in kulturni boj. Če polarizacija preseže okvire civiliziranosti, se lahko zgodijo grozljive stvari, kar se je na Slovenskem tudi zgodilo v teku druge svetovne vojne in (neposredno) po njej. Vendar eskalacije nasilja med drugo svetovno vojno ne moremo razumeti, če ne razumemo in poznamo obdobja, ki je v središču pozornosti naše konference.

Diferenciacije ne smemo gledati samo kot nekaj negativnega, saj je bila nujen del razvoja Slovencev iz ljudstva v narod in (pozneje) v nacijo.

Organizatorji smo izhajali iz interesa raziskati slovenski primer. Toda slovenske dežele seveda niso (bile) otok zase, ampak so in so bile del srednjeevropskega prostora, s katerim nas družijo politične, kulturne in mnoge druge značilnosti. Zato je plodno in koristno raziskovati slovenski primer v širšem, srednjeevropskem okvirju. Ne nazadnje pa opažamo tudi v naši sedanjosti nov zagon, ki ga dobiva polarizacija, ne samo v Sloveniji, ampak po celem svetu. Mnoge stvari iz preteklosti se danes na nek način ponavljajo in je zelo koristno poznati preteklost, da lahko bolje razumemo in rešujemo izzive sodobnih konfrontacij in kulturnega boja. Religija in takšne ali drugačne »vere«, »krivoverstva« in »anti-vere« so v takih procesih izredno pomembni, tako rekoč ključnega pomena. Razumeti izvore in najgloblja gibala kulturnih in družbenih pojavov brez upoštevanja verskih oz. religioznih vidikov ni mogoče. Religijo sámo pa poskušamo raziskovati in razumeti z najboljšimi sodobnimi teorijami, ki so na voljo.

Zakaj prav vaša fakulteta organizira konferenco? Koliko predavateljev iz koliko držav bo sodelovalo na njej?

Sodelovalo bo 20 predavateljev z 19 prispevki. Prihajajo iz šestih držav: iz Avstrije, s Hrvaške, z Madžarske, s Poljske in Slovaške ter iz Slovenije. Konferenca je del aktivnosti v okviru triletnega raziskovalnega projekta o slovenski intelektualni zgodovini v luči sodobnih teorij religije, ki ga vodim in ga kot vodilna raziskovalna organizacija izvaja Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, skupaj s še petimi drugimi organizacijami soizvajalkami. V projektu se ukvarjamo predvsem z dogajanjem na Slovenskem, vendar pa je, kot sem že omenil, potrebno upoštevati tudi širši okvir.

So predvideni kakšni sklepi po zaključku konference? 

Na znanstvenih konferencah, kot je naša, po navadi ne dajemo kakšnih skupnih izjav. Vsekakor pa lahko rečem, da vse predavatelje druži zavest o potrebnosti, tako rekoč nujnosti takšnih raziskav zaradi dopolnitve dosedanjih pristopov in interpretacij. Poudarek je na interpretacijah, kajti te so glavni predmet razhajanja, bolj kot sama dejstva. Vsekakor pa gre za kočljivo in občutljivo tematiko, zato moramo pri njenem raziskovanju reflektirati tudi svoje predpostavke in biti odprti za to, da nas rezultati presenetijo in celo do neke mere preobrazijo. Vsekakor sta pri interpretacijah, če naj bodo korektne, poleg nujne znanstvene usposobljenosti in prakse potrebni tudi samorefleksija in samokritičnost, da se izognemo (nezavedni) ideologizaciji in izgubi verodostojnosti kot znanstveniki in kritični misleci. Ravno obdobje, ki ga raziskujemo, in zgodovina njegovih interpretacij, nas učijo, kako hitro se lahko to zgodi tudi najsposobnejšim.