Poprosili smo ga za nasvete ob težavah, s katerimi se srečuje veliko družin, ko želijo svoje duhovno življenje živeti bolj poglobljeno.

Ali premalo molimo?

Vsakdanja redna molitev je v družini včasih pravi izziv. Časa ob natrpanih urnikih primanjkuje, zvečer so otroci utrujeni in zaspani. Kako naj molimo doma kot družina? V družini so trije načini molitve: osebna, zakonska in družinska molitev, pravi p. Andraž. »Dobro je, da nobena od teh ne manjka. Pri majhnih otrocih se zgodi, da je zvečer dosežek že sveti angel, po drugi strani pa tako lahko ostane več prostora za zakonsko molitev.« Ni bistvena količina molitve. »Pogosto se glede družinske molitve sprašujemo, ali zadosti molimo. Toda bistvena ni dolžina, temveč ozračje, kakovost molitve. Koristno je umakniti motilce, kot so računalnik in telefoni.«

Pogosto se glede družinske molitve sprašujemo, ali zadosti molimo. Toda bistvena ni dolžina, temveč ozračje, kakovost molitve.

Ko iščemo čas za osebno molitev, smo lahko domiselni, spodbuja p. Andraž. »Marsikdo bi lahko v avtu namesto poslušanja radia molil rožni venec, pel slavilne pesmi, poklical Gospoda na pomoč …« Velja izkoristiti trenutke, ki jih imamo na voljo. »Če nas vleče na telefon, preberimo najprej na njem božjo besedo.«

Vsekakor pa ni dobro preveč moralizirati glede svojih težav pri molitvi. »Raje premislimo, kaj lahko naredimo, da bi jo poživili, in kako bi postavili meje tam, kjer je to potrebno, da bomo vseeno našli čas za vse tri oblike molitve.«

Kaj se glede maše lahko naučimo pri kosilu?

Redni obisk maše. Že ob nedeljah je težko. Borimo se za točen prihod k maši, borimo se z nemirnimi otroki pa s svojimi slabimi občutki ob nejevoljnih pogledih. Ali je sploh smiselno obiskovati mašo skupaj z malimi otroki, ki so nemirni in se težko zberejo? Poglejmo najprej, kako z otroki ravnamo pri mizi, predlaga p. Andraž. »Ali vztrajamo, da otrok sedi za mizo, in ga skušamo naučiti, kako se lepo jé s priborom, ali pa mu skledo damo na tla in tam lahko jé, kakor hoče?« 

Pri kosilu smo vsi skupaj za mizo, nimamo otrok v drugi sobi. Enako je, če gremo k svetemu obedu, k evharistiji. Tudi takrat je pomembno, da gre k maši družina kot celota. »Razumljivo je, da pridejo otroci v fazo, ko težko zdržijo pri maši. Najprej pa gre pri tem za temeljno odločitev, da skušamo hoditi k maši kot družina. Skušnjava nas prepričuje, da nimamo nič od take maše. Nekaj boš gotovo odnesel! Če drugega ne, gre za zvestobo, za ljubezen do žene in otrok. Bog deluje tudi takrat, ko mi tega ne čutimo.«

Skušnjava nas prepričuje, da nimamo nič od take maše. Nekaj boš gotovo odnesel! Če drugega ne, gre za zvestobo, za ljubezen do žene in otrok. Bog deluje tudi takrat, ko mi tega ne čutimo.

Nekateri se obremenjujejo, kaj bodo ob njihovih nemirnih otrocih rekli drugi verniki. »Če bi se ozirali na to, se bo zgodilo, da bodo ti, ki so kritični do otrok pri maši, umrli, v cerkvi pa ne bo več življenja! Če otrok ni v cerkvi, ni prihodnosti!« Seveda moramo vedno iskati ravnovesje, da ne bi pri maši naredili iz cerkve cirkusa. Iskanje teh meja je vedno znova težko, tudi od staršev zahteva občutljivost, kje je meja, ki je otroci ne smejo prestopiti. A je treba zdržati, poudarja p. Andraž. »Kot je pomembna meja, pa je pomembno tudi razumevanje in sprejemanje. Če bomo imeli prazne cerkve, ne bo prihodnosti.«

Tudi otroci so del občestva. »Danes so drugačni časi. Ne morejo biti več ves čas pri miru. Dojenčke je treba včasih med mašo tudi podojiti.«

Danes so drugačni časi. Ne morejo biti več ves čas pri miru. Dojenčke je treba včasih med mašo tudi podojiti.

Z najstnikom se je treba že pogajati, da gre k maši. »Toda zakaj prav tu tako hitro odpovemo? Pri vprašanju, ali mora narediti domačo nalogo, doma kaj pomagati, ne popustimo, pri maši pa popustimo. Je maša morda manj pomembna?« Maša je vrednota, in če hočeš, da jo bo sprejel, je mora biti deležen, opozarja p. Andraž. »V bistvu tega se vedno skriva vprašanje: ali mi vera kaj pomeni, kakšno mesto ima Bog v naši družini?«

Pomembno je torej troje: najprej zavedanje, kaj je zame vrednota, ki jo hočem posredovati svojim otrokom. Nato zvestoba. In tretjič modrost, kako loviti mejo oz. tisto, kar je še sprejemljivo.

Andraž Arko, župnik v samostanu Nazarje, v Ljubljani je več let vodil družinske maše. FOTO: Tomaž Rihtar

Duhovne vaje – skupinske terapije?

Kaj pa skupni duhovni oddih – je potreben? Razne obveznosti in premalo prostega časa nas odvračajo od tega, da bi si vzeli čas zanj. Nemalokrat se od njega odjavimo tudi tik pred zdajci. »Izhodiščno vprašanje je, kaj nam prinaša oddih in sprostitev,« odgovarja p. Andraž. »Nekaterim so počitnice divji športi, drugim potovanje po svetu ali obiskovanje znamenitosti. Po mnenju nekaterih so družinske duhovne vaje zgolj 'skupinske terapije'.« V ozadju pa je najbrž strah pred tem, da bi se soočili s seboj, z zakoncem ali z odnosom do otrok, da bodo morali nekaj spremeniti v svojem življenju. Potrebno se je vprašati, ali mi je težko biti sam s sabo in s svojimi najbližjimi. Soočiti se moramo s tem strahom in ga v zaupanju tudi premagati. 

Potrebno se je vprašati, ali mi je težko biti sam s sabo in s svojimi najbližjimi.

Ali imamo čas za naše največje bogastvo?

Starši pogosto čutimo, da za otroke nimamo dovolj časa. Premalo zavzeto in poglobljeno se ukvarjamo z njimi. Na to skušnjavo večkrat opozarja tudi papež Frančišek. Najbrž je res, da smo zelo zaposleni. Vprašanje pa je, ali smo morda tako zaposleni tudi zato, da bi otroku omogočili, da lahko hodi na balet, angleščino in na druge dejavnosti, se sprašuje p. Andraž, ali se s tem samo odkupujemo.

»V naši digitalni družbi, ki je prežeta s tehnologijo, najbolj hrepenimo po pristnih odnosih. Želimo si, da nas nekdo pogleda v oči in vpraša, kako se počutimo.« Čeprav otrok morda tega še ne zna povedati, pa odgovori vsaj »v redu«. Upajmo si biti čim več skupaj z otroki. »Včasih je bilo takšno druženje naravno: fantje so se pridružili očetu v delavnici, v hlevu … Otroke povabimo, da se nam pridružijo pri delu doma.« Otroci tako postanejo ponosni za svoje starše.

Delo pa je pogosto beg pred odnosi v družini. Izziv za starše je, kako z otroki najti pristen stik. »To je tisto, kar šteje! Otroci so vendar vaše največje bogastvo!« Danes preveč pozornosti namenjamo zaslonom (mobitelu, računalniku, televiziji …). »Ves čas želimo imeti nadzor nad svojo elektronsko pošto, vedno smo na voljo, vedno dvignemo telefon, če nas kdo pokliče, tudi če imamo obisk … Če nekje čakamo, se takoj znajde telefon v naši roki. Zakaj že? Na tem področju se moramo še naučiti kulture. Čas, v katerem živimo, od nas zahteva samodisciplino.«

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje z osrednjo temo Otroštvo – temelj življenja (6/2022). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Spremljajte Božje okolje tudi na Facebooku.