Večkrat ste že opozorili na to, da klasični verouk ne odgovarja več potrebam današnjega časa. V čem vidite glavne pomanjkljivosti verouka kot takega?

Pomanjkljivost je v tem, da je naravnan na šolski sistem. V času prvih kristjanov so kristjani oznanjali Jezusa Kristusa, tisti, ki so ta nauk slišali in sprejeli, po zgledu prvih kristjanov sprejeli Jezusa v srce, pa so se krstili in stopili na pot učenčevstva, kateheze in se začeli učiti o Jezusu. Najprej je bilo torej spreobrnjenje, odnos, vera, nato pa znanje.

Mi pa imamo danes – že vse odkar sta se šola in verouk povezala – to obrnjeno. Zdaj imamo poskus kateheze oz. učenja pred spreobrnjenjem in spoznanjem. Če je to v preteklosti še nekako šlo, ko je bilo vse okolje še krščansko, pa se danes, ko niti okolje niti družine niso več krščanske, kažejo pomanjkljivosti tega sistema.

Mislim, da bi bilo treba ločiti verouk in pripravo na zakramente. Vsaj za nekaj časa bi bilo treba narediti rez in reči, da je verouk odprt za vse, k zakramentom pa lahko pristopijo samo otroci, ki so na to res pripravljeni.

Katehisti, župniki in laiki opažamo hud poraz. Ko starši in tudi stari starši niso več v stiku s Cerkvijo in vero, pa tudi po malo bolj tradicionalnih vaseh, kjer večina otrok še vedno hodi k verouku, mnogi hodijo samo zato, ker je to pač nekaj običajnega. Staršev ni nikjer zraven. Starši jemljejo verouk kot šolo, kamor pošljejo otroka in pustijo, da učitelji opravijo svoje delo poučevanja. Tako pošljejo otroka tudi k verouku in pričakujejo, da bo katehist opravil svoje delo na področju verske vzgoje.

Zgodilo pa se mi je tudi, da se je en dedek vznemirjal, da otroke učimo moliti. Srečal pa sem tudi mamico, ki se ji je zdela sveta spoved pred prvim svetim obhajilom povsem nepotrebna in tudi neobičajna. To so stvari, ki se jim župniki še čudimo težko – današnja kultura in vera sta tako daleč narazen.

Mislim, da je pomembno, da škof pride na župnijo, vendar je bolj učinkovito, če pride na kakšno običajno nedeljo, kot to počne novi celjski škof, ali morda na kakšno srečanje z birmanci mesece pred birmo.

Kako ocenjujete pripravo na zakramente? 

Mislim, da bi bilo treba ločiti verouk in pripravo na zakramente. Vsaj za nekaj časa bi bilo treba narediti rez in reči, da je verouk odprt za vse, k zakramentom pa lahko pristopijo samo otroci, ki so na to res pripravljeni. Danes gredo denimo vsi veroučenci v 8. razredu k birmi. Pravim, da po tekočem traku ustvarjamo birmance. Če komu, ki ne prihaja redno k verouku, rečeš, da ne bo smel k birmi, vidiš, da ima občutek, da mu to pripada, čeprav ni pokazal neke pripravljenosti na sodelovanje. Birmo tisti, ki niso osebno verni, razumejo kot neko magično dejanje. Ali bo zdaj Sveti Duh prišel, ker je škof na čelo mlademu birmancu pomazal sveto krizmo, čeprav nima kandidat prav nobene vere? Po mojem teološkem razumevanju – ne. Za delovanje zakramenta sta potrebna vera in sodelovanje birmanca. Mislim, da bi morali tudi v Cerkvi izkazati spoštovanje do zakramentov, do svetih reči. Če pa nekdo tega ne spoštuje, tudi odnosa ne more ustvariti. Kdaj bi za te ljudi naredili več: če jim poskusimo oznaniti Jezusa in jim, če ga ne sprejmejo, spoštljivo razložimo, da še niso pripravljeni na zakramente, ali če jim preprosto »damo« obhajilo in birmo in jih pustimo, da odidejo?

Sandi Koren: Odkar sem župnik, ni še noben škof spraševal birmancev. Gre bolj za pogovor. Spet pa smo tu v nečem, kar spominja na šolski sistem. Takšno razmišljanje moramo preseči. FOTO: Tatjana Splichal

Ali ne velja, da ima zakrament moč tudi sam po sebi? 

Pazljivi moramo biti, da na tem področju ne zdrsnemo v magijo. Takoj ko rečem, da ima zakrament to moč sam po sebi ne glede na to, ali verujem v Boga ali ne, in da imam zdaj, ko sem prejel ta zakrament, to moč tudi jaz, sem v magiji. Vsa moč zakramenta izhaja iz Boga in ne sama iz sebe, zakrament deluje v povezavi z mojo vero. Božjo milost pa lahko v življenju sprejmeš samo, če sprejmeš Boga.

Bog pa lahko deluje tudi mimo zakramenta. Neverni, nekrščeni ljudje, ki so spoznali Jezusa, so dobili razodetja, kot na primer sveti Pavel. Sveto pismo moramo resno jemati.

Katehisti, župniki in laiki opažamo hud poraz.

Če niso verni ne starši in ne otroci, zakaj k obhajilu in birmi? Ali mislite, da se Bog ne bi mogel pozneje razodeti temu človeku tudi izven teh naših ustaljenih poti? Če bo dobil posvečeno hostijo, ne bo avtomatsko veren. To vam povem iz izkušenj po 25 letih duhovništva. Če bi zakrament deloval sam po sebi ne glede na voljo človeka, bi imeli cerkve polne, ker bi birmanci ostali, a Bog ne more prek svobodne volje posameznika. Zato je današnji način podeljevanja zakramentov past, ki smo si jo sami nastavili.

V Celjski škofiji bodo po škofovem odloku lahko birmovali župniki, zaradi česar je precej završalo med ljudmi. Zakaj ste se odločili za ta korak in kako je bila ta odločitev sprejeta med ljudmi in med duhovniki?

V Celjski škofiji ni završalo, ker smo se glede tega pogovorili z duhovniki in opravili tudi anketo glede tega vprašanja. Naš škof ni rekel, da ne bo birmoval, ampak da lahko poleg njega birmajo tudi drugi duhovniki: upokojeni škof, opat, dekani in župniki in drugi duhovniki, ki so pripravljali birmance. Čisto možno je, da bi lahko tudi kaplan birmal. Zakrament birme ima enako veljavnost.

Zgodilo pa se mi je tudi, da se je en dedek vznemirjal, da otroke učimo moliti.

Odlok prav tako ni v nasprotju z zakonikom cerkvenega prava. To ni bilo nikdar prepovedano, je pa bilo neobičajno. V Celjsko škofijo so pred epidemijo hodili birmovat tudi kanoniki iz Maribora, ki pa res nimajo prav nobenega stika ne z birmanci ne z župnijo. Zaradi izrednih razmer je bilo že leta 2020 izdano izredno dovoljenje, da lahko birma tudi domač župnik. Jaz sem doslej zakrament birme podelil dvakrat. Odziv ljudi je bil zelo lep, nihče se ni vznemirjal.

Želel bi si, da bi tisti, ki smo prisotni v cerkvenih prostorih in dejavnostih, resno vzeli našo vero in da bi se krog zares gorečih za Jezusa širil.

Mislim, da je pomembno, da škof pride na župnijo, vendar je bolj učinkovito, če pride na kakšno običajno nedeljo, kot to počne novi celjski škof, ali morda na kakšno srečanje z birmanci mesece pred birmo. Ob slovesnostih birme je v cerkvi veliko ljudi, ki sploh niso župljani neke župnije ali pa jih sicer ni nikoli v cerkev, pozornost je usmerjena na birmance in njihove družine. Očetovska vloga škofa pa je najprej, da obišče župnijo in prisluhne ljudem, ki so tu aktivno prisotni.

Kako pa gledate na spraševanje oz. preizkus znanja pred birmo?

Odkar sem župnik, ni še noben škof spraševal birmancev. Gre bolj za pogovor. Spet pa smo tu v nečem, kar spominja na šolski sistem. Takšno razmišljanje moramo preseči. V anketi so nekateri duhovniki celo odgovorili, da tega spraševanja ne želijo, ker jih preveč spominja na šolski izpit.

Sandi Koren: Starši jemljejo verouk kot šolo, kamor pošljejo otroka in pustijo, da učitelji opravijo svoje delo poučevanja. Tako pošljejo otroka tudi k verouku in pričakujejo, da bo katehist opravil svoje delo na področju verske vzgoje. FOTO: Tatjana Splichal

Kako boste pastoralo v Celjski škofiji usmerili v prihodnje?

20 članov strateškega sveta škofije išče vizijo škofije. To je prvi korak in temelj za nadaljnje korake. Vizijo delamo na podlagi poslanstva, ki ga je dal Jezus Kristus v evangeliju. Vprašanje verouka pa je odprto tudi drugod po Sloveniji. Zamisli so, da bi se ločilo reden verouk od priprave na prejem zakramentov, da ne bi več delili zakramentov glede na starost otrok, ampak glede na njihovo pripravljenost. Še zlasti pri prvem obhajilu je zelo pomembno, da otroka podpirajo starši, saj so oni zagotovilo, da bo otrok še naprej rastel v veri. Pri birmancih pa je treba odgovornost za versko življenje že preložiti na njih same.

Pravim, da po tekočem traku ustvarjamo birmance. Če komu, ki ne prihaja redno k verouku, rečeš, da ne bo smel k birmi, vidiš, da ima občutek, da mu to pripada, čeprav ni pokazal neke pripravljenosti na sodelovanje.

Voditelj pastorale v Murskosoboški škofiji je v Naši družini opozoril, da je družinska kateheza privilegij otrok, katerih starši so pripravljeni spremljati otroka na poti vere. Kaj pa tisti otroci, ki iz lastne želje prihajajo k verouku? Ali so pri verouku tudi otroci iz odkrito ateističnih družin?

Vsak otrok potrebuje pisno dovoljenje staršev, da lahko prihaja k verouku. Predlagamo, da bi se verouk ločil od priprave na prejem zakramentov. Seveda pa lahko župnija, duhovnik, katehist takega otroka vseeno pripravlja na prejem zakramenta, če izkaže osebno vero, prihaja k maši, čeprav sam, se vključuje v župnijo, kot zmore, ... Kateheza temelji na osebnem odnosu, ki bo duhovniku in katehistu gotovo omogočil, da bo opazil otrokovo iskreno željo po prejemu zakramenta.

Če bi zakrament deloval sam po sebi ne glede na voljo človeka, bi imeli cerkve polne, ker bi birmanci ostali, a Bog ne more prek svobodne volje posameznika. Zato je današnji način podeljevanja zakramentov past, ki smo si jo sami nastavili.

Vas ni strah, da bi se župnija preveč skrčila?

Tak strah bi bil izraz nevere. Če verujem, da je Bog tisti, ki Cerkev poživlja, in da ni Cerkve brez Kristusa, trdno verujem, da bo poslal Svetega Duha, da bo Cerkev še naprej živela. Zdi se mi, da duhovniki in laiki, ki se bojijo, da bo Cerkev propadla, nimajo vere. Seveda se bo skrčila. Ampak saj se je že. Številke, koliko birmancev smo imeli, nam ne povedo veliko o realnosti, koliko birmancev bo po prejemu birme še ostalo povezanih z župnijo. Kaj bo podjetju tisoč zaposlenih delavcev, če jih v službo hodi samo še sto? Epidemija nam je naredila veliko uslugo, ker je prečistila naše vrste. Mnogih, ki so prihajali k mašam, ne da bi vedeli, zakaj sploh hodijo, zdaj ni več. Eden od pokazateljev, kako močna je pripadnost ljudi župniji, so finančni darovi. V moji župniji se je izkazalo, da je po epidemiji nabirka pri nedeljski maši enaka kot pred epidemijo, čeprav je bilo prej pri maši vsaj še enkrat toliko ljudi.

Če prideš v skupnost, kjer so vsi navdušeni za Jezusa, boš svoje navdušenje lažje živel, kot če prideš v skupnost, kjer jih je pol naveličanih vsega. Cerkev si mora reči: ustavimo se. Začnimo z navdušenimi, zares se opogumljajmo in gremo v misijon – da, smo misijonska dežela. Končno smo si sposobni priznati, da živimo v skupnostih, kjer so skoraj vsi praktični ateisti in potrebujemo novo evangelizacijo. Želel bi si, da bi tisti, ki smo prisotni v cerkvenih prostorih in dejavnostih, resno vzeli našo vero in da bi se krog zares gorečih za Jezusa širil.