***
Podpisani nisem dr. Kalana nikoli srečal, vendar sva v letih 1989–1992 nekajkrat govorila po telefonu in si izmenjala nekaj pisem. Nanj sem namreč postal pozoren, ker je Koledar Mohorjeve družbe iz Celovca za leto 1986 ponatisnil iz Ameriške domovine že omenjene odlomke dachavskih spominov. Zanimalo me je, ali v celovitih spominih kaj omenja nekatere sotrpine, za katere sem takrat zbiral podatke. Izkazalo se je, da ne.

Prosil sem ga tudi, da bi mi dovolil vpogled v spomine dr. Alojzija Kuharja (1895–1958), ki jih je hranil. Takrat mi je poslal nekaj zanimivih podatkov tako o Kuharju, s katerim je do leta 1956 delal v Jugoslovanskem oddelku ustanove The National Committee for a Free Europe in ga je Kalan zelo cenil, kot o Kuharjevi zapuščini, saj je bil izvršitelj njegove oporoke, zlasti o čudnih poteh Kuharjevih spominov, ki jih je dobil le v kopiji, a ne v zapuščini. Izkazal mi je veliko prijaznost in zaupanje, saj mi jih je poslal, vendar s pripombo: »Objaviti pa jih za enkrat ne dovolim, ker nisem siguren, ali bi bila objava koristna ali ne, in ali bi zanimala bralca. /.../ Prosim, da mi jih po uporabi vrnete.«

Zanimivo je, da je na objavo Kuharjevih spominov že pred tem tudi sam mislil in jih poslal prijatelju uredniku Ameriške domovine prof. Vinku Lipovcu v Cleveland, vendar se je nato premislil in jih julija 1986 zahteval nazaj. K sreči smo jih kasneje le dobili v knjižni obliki. Pod naslovom Beg iz Beograda jih je leta 1998 v zbirki inštituta Studia Slovenica v Ljubljani izdal prof. Janez Arnež.

Dr. Kalanu sem izrazil tudi željo, da bi spomine na Dachau v celoti objavil. Dne 1. maja 1990 mi je glede tega odgovoril: »Moje spomine – kolikor je napisanih – sem poslal svoji sestrični v Chicago in ona je en del teh dala G., ki pa jih po pol leta še ni vrnil, niti javil, kaj misli o njih. Verjetno mu ni všeč, ker sem napisal tudi o domobrancih resnico. Če ne misliš pisati resnice, je boljše, da ne pišeš.«

Kako je bilo potem s Kalanovimi spomini, ne vem natančno, ker mi v mesecih pred smrtjo septembra 1992 na vprašanje o njih ni več odgovoril. Pač pa je del spominov naslednje leto njegova vdova prof. Marijana Kastelic, por. Kalan izročila prof. Arnežu, da bi jih izdal pri inštitutu Studia Slovenica. Čez čas jih je želela nazaj, tako da z objavo ni bilo nič. Leta 2002 je arhiv Studia Slovenica kljub temu pridobil tipkopis o vojnih letih na 62 straneh, ki ga je prof. Arnežu izročil Tone Babnik (gl. Andreja Klasinc Škofljanec, Vodnik po arhivskem gradivu Studia slovenica, druga, dopolnjena izdaja, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 118).

Na vpogled sem del spominov leta 2003 prejel tudi jaz, in sicer poglavji Svet se je podrl (55 tipkanih strani) in Zgodba mojega življenja (v tej knjigi ima uredniški naslov Dachau, 44 strani).

Gospa Kalanova je leta 1996 nenadno umrla in tako kot mož čaka na vstajenje na pokopališču v Stari Loki. Moževemu znancu Milanu Kravanji pa je izrazila željo, da bi spomini le izšli.

Za objavo se je pokazala možnost, potem ko smo pri Mladiki zasnovali zbirko Zapisi iz zdomstva, čeprav je bilo za samostojno knjigo malo gradiva. Aprila 2019 sem o možnosti izdaje pisal avtorjevemu sinu Tomu in razvili so se živahna korespondenca, iskanje gradiva pa še stiki z newyorškimi znanci dr. Kalana. Na dan so prišla poglavja, ki jih nisem poznal, slike, dokumenti, tako da je naposled pred nami kar zajetna in zelo zanimiva knjiga.

Kot pomenljivo zanimivost naj še zapišem, da je Tomo Kalan osrednji del očetovih spominov v letih 2005–2007 prevedel v angleščino in opremil z uvodom, slikami in zemljevidi, tako da so na razpolago potomcem v digitalni obliki.

Spomini dr. Zdravka Kalana so tu objavljeni ob strogem spoštovanju avtorjevega sloga in jezika ter naslovov in podnaslovov, čeprav bi si zlasti teh želeli več. Če je pri naslovih kaka sprememba, je to omenjeno v opombi. Jezik ohranja patino časa med obema vojnama, vendar bo bralec tudi pri kaki besedi, ki je danes manj v rabi, na spletišču Fran ugotovil, da je ne spremljajo ne puščice ne črne pike ali krožci ... Pri izrazu »blok« (za barako internirancev v taborišču) pa je le prišlo do popravka: »v bloku«, in ne »na bloku«, kot je dosledno pisal avtor, ker je to v skladu s splošno rabo in uveljavljeno v književnosti (npr.: Franc Jeza – V dachavskih blokih).

V knjigi srečujemo celo kopico znanih in manj znanih ljudi, vendar so uredniške opombe zelo redke in skope, saj gre za knjigo spominov, in ne za znanstveno izdajo. V besedilu manjkajoča krstna imena so po možnosti navedena v Osebnem kazalu. Pri iskanju nadaljnjih podatkov pa si bralec dandanes lahko veliko pomaga z bogato literaturo in s spletom.

Pri tem velja poudariti, da je možno na spletu čisto preprosto in brez večjih omejitev dobiti podatke tudi za glavnino internirancev, ki jih avtor opisuje v poglavjih o Dachauu. Za arhiv nekdanje poizvedovalne službe Mednarodnega Rdečega križa v nemškem mestu Bad Arolsen, ki ima dokumente o 17.500.000 žrtvah nacizma in povojnega begunstva, na podlagi mednarodnega sporazuma iz leta 2011 namreč zdaj skrbi nemška država. Od 21. maja 2019 arhiv nosi novo, angleško ime Arolsen Archives, International Center on Nazi Persecution (njegova spletna stran pa ima naslov: www.arolsen-archives.org).

In če smo že pri arhivih: ob poizvedbi v Arhivu Republike Slovenije, ali je komunistična tajna služba po vojni zasledovala dr. Kalana, je v pisnem odgovoru z dne 17. dec. 2019 rečeno, da »iz evidenc gradiva v fondu SI AS 1931 izhaja, da je nekdanja Služba državne varnosti o navedeni osebi vodila osebni dosje z oznako 7315. V originalni Evidenci dosjejev, ki jo je vodila USDV, je razvidno, da je navedeni dosje obsegal 89 strani. Ker pa je v rubriki Spremembe – opombe vnesen zaznamek ČRTANO, predmetnega dosjeja Arhiv RS ni prevzel in ga žal ne hrani.«

Avtor je v pisanju jasen in ne ljubi gostobesednosti. Želi biti iskren in pravičen do vseh, zato je kritičen do somišljenikov in nasprotnikov ter ne zamolči slabih izkušenj tudi z ljudmi, ki so sicer obveljali kot zaslužne osebe. Nov dokaz, kako vojna preoblikuje značaje ... In poučen je tudi njegov opis lastnega priznanja ter podpisa povsem lažnega zapisnika o zaslišanju na gestapu v Ljubljani: novo opozorilo na potrebno previdnost pri uporabi arhivskih dokumentov totalitarnih režimov.

Sam priznava, da ga je v življenju včasih zanesel »gorenjski ponos«, večkrat pa se je za kaj odločil z zaupanjem v pregovor, da imajo hrabri srečo. Res jo je marsikdaj imel.

O sebi pravi, da ni ljubil politike, pa je bil že na univerzi v vodstvu akademskega društva Danica in potem znan pristaš Slovenske ljudske stranke.

Med revolucijo ni imel vojaških pooblastil, pa vendar zelo natančno opisuje nacionalno ilegalo in je bil v njenem vodstvu za Dolenjsko. O tem je v predavanju Moja zgodba za neko Prosvetno uro med drugim dejal: »Takrat ni bilo ne partizanov ne nobene od legij. Z organizacijo vaških straž in domobrancev nisem imel posla. Držal sem pa zvezo z vsemi, ki so bili v Mihailovićevi organizaciji. Knjiga Belogardizem me omenja 12-krat, 11-krat neresnično in samo enkrat – ko omenja, da sem postavil Vuka Rupnika za komandanta vaških straž ob italijanski kapitulaciji, – po pravici. Vse drugo je laž.«

Srhljivo opisuje početje ustašev, a dodaja, da so tudi Srbi storili vse, da bi si odtujili Hrvate.

Obsoja komunistično nasilje, a razume mlade, ki so se na začetku želeli upreti okupatorju.

Predstavlja se nam kot globoko veren katoličan in zelo zaveden Slovenec. O svojih nazorih je na omenjeni Prosvetni uri povedal: »Moj oče me je učil: 'Bog ti je dal dve stvari, ki se jima ne smeš nikoli izneveriti: katoliško vero in slovensko narodnost.' Nato je navadno še dodal: 'Karkoli boš dobrega storil komurkoli, ti bo Bog povrnil že na tem svetu!' Skušal sem se držati prvih dveh zapovedi, resnico tretje sem pa večkrat doživel.«

Takrat je v strnjeni pripovedi o svoji življenjski poti med drugim omenil, da je za vselej opravil s komunizmom v 7. razredu gimnazije v Novem mestu, ko je njega in dva sošolca na večernih pogovorih neki njihov profesor skušal pridobiti za komuniste. Vse tri je odvrnil s svojim ateizmom.

Zaradi nekdanje mednarodne in politične ureditve je bil dolgo tudi zavzet Jugoslovan. Po nastopu »slovenske pomladi« pa je 6. januarja 1990, torej pred prvimi večstrankarskimi volitvami, v pismu podpisanemu takole izrazil svoja čustva: »Upajmo, da bo l. 1990 prineslo našemu narodu politično, versko in gospodarsko svobodo. Tako bomo lažje umrli v zavesti, da Bog našega naroda še ni zapustil.«

Da se je za dosego take svobode tudi konkretno zavzel, priča diploma, ki jo je prejel malo pred smrtjo, na kateri so se mu takratni predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle, predsednik skupščine France Bučar in minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel s svojimi podpisi zahvalili za »pomoč, prizadevanja in nenadomestljivi prispevek v naših skupnih naporih za mednarodno priznanje Republike Slovenije s strani Združenih držav Amerike«.

Ravno letos je izšla bogata predstavitev življenja Slovencev v New Yorku, ki na več mestih omenja tudi delo Zdravka Kalana, in sicer v knjigi Matjaža Brojana Svetilnik slovenstva in vernosti v Ameriki. Stoletje slovenske cerkve svetega Cirila na Manhattnu v New Yorku (Založba Romar in Farna skupnost slovenske cerkve sv. Cirila v New Yorku, Brezje – New York 2000).

Naj ob koncu izrečem zahvalo vsem, ki so sodelovali pri nastajanju te knjige. To sta v prvi vrsti, kot že zapisano, avtorjeva sin Tomo in hčerka Majda. Hvala Alenki Puhar za sklepni esej. Z informacijami, nasveti, fotografskim in drugim gradivom pa so še pomagali ameriški Slovenci Sergej Delak, Peter Jenko, Ivan Kamin, Silvester Lango, Zorka Rolih, Jože Vodlan in Jerry Zupan ter avtorjev daljni sorodnik Janez Hafner s Trnja.

Pri iskanju nekaterih virov in dopolnjevanju imen za osebno kazalo pa so velikodušno pomagali naslednje kustosi, arhivarji in bibliotekarji, po abecednem vrstnem redu: Marjeta Bregar (Dolenjski muzej Novo mesto), Tadej Cankar (Arhiv Republike Slovenije), Petra Kastrevec (Centralna pravosodna knjižnica), Anja Prša (Zgodovinski arhiv Celje), Mitja Sadek (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, Novo mesto), Aida Škoro Babić (Arhiv Republike Slovenije) in Simona Vončina (Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika).