Foto: Vid Ponikvar

»Ko ob cesti srečuješ mamice s polnimi culami na hrbtih, dojenčke, ki nevedno zro v ta suhi, prahu in žgoče vročine poln svet …, se lahko le zahvališ za milost, da živiš v deželi, v kateri se marsikje lahko skloniš k tlom in zajameš čisto studenčnico. Živimo v raju, tudi sanja se nam ne, kako velikih milosti smo deležni.« Tako je Jure Sešek razmišljal ob svojem januarskem obisku v Ugandi, kjer je bil pri misijonarju Danilu Lisjaku. Z letošnjo Pustno Sobotno iskrico bodo zbirali sredstva, namenjena gradnji zdravstvenega centra v njegovem misijonu Atede.

Celoten pogovor z Juretom Seškom si lahko preberete v novi številki Družine.

O verskem prepričanju vas ni strah govoriti na glas. Kako vam je kot medijski osebnosti to uspelo?

Mogoče zato, ker mi ni bilo potrebno biti borec. Nisem noben junak, sam bi se sicer še prej kot kdo drug potuhnil. Priznam. Vem, da je zaradi medijske izpostavljenosti videti drugače, a bolj bi si želel biti del množice. A že od začetka, od prvih nagrad, gongov, nominacij za viktorje se je vedelo, od kod sem. Na vsakem intervjuju je bilo že tretje vprašanje povezano z vero, Cerkvijo. Enkrat sem dobil celo vprašanje, kdaj sem bil nazadnje pri spovedi. Skoraj da me niso po grehih vprašali. Če ne bi vedeli, od kod sem, bi tudi sam verjetno kar zamolčal. A ko so povabili Jureta Seška, so povabili Radio Ognjišče, bil sem kot neka maskota.

Tako je to pri nas. Ko sva z Uršo pred poroko hodila na taizejska srečanja, sva videla, da se drugje o tem govori bolj odprto, niso zaprti krogi, pri nas pa se je zdelo, kot da smo geto in da o tem ne smemo govoriti na glas.

Ste sami kdaj deležni negativnih izkušenj tveganja javnega izražanja prepričanja?

Ne. Bil sem deležen kakšnih trapastih pisem, nesramnih izjav v zapisih na forumih. Ko so dali novico, da bom vodil Emo, sem bil takoj popljuvan. Enkrat se govori o lovkah in vplivih Cerkve, drugič o kakšni stranki, ki me potiska naprej. Kot da sam nič ne znam. Ko je pred leti Luku dvakrat uspelo, sem bil pa jaz tisti, ki sem mu vse zrihtal. Skratka: ne kregaj se z bedakom, ker ljudje ne vidijo razlike...

Celoten pogovor z Juretom Seškom si lahko preberete v novi številki Družine.