Pred leti ste na Socialni akademiji organizirali tečaj Vodim, torej sem, ki je bil namenjen predvsem članom ŽPS. Kako se je to zgodilo?

Pod tem naslovom smo organizirali več tečajev vodenja. Z Alešem Čerinom sva ugotavljala, da je v Cerkvi v Sloveniji voditeljstvo podcenjeno. Že prvi tečaj je bil čudovita izkušnja, saj so se ga udeležili različni profili ljudi, npr. direktorica podjetja s 1.000 zaposlenimi, ravnateljica dijaškega doma, vodja gorske kmetije, samostojni podjetnik, predstojnik redovne skupnosti, skavtski voditelji ... Vsak je prinesel svoje izkušnje vodenja, z Alešem pa sva jih povezovala in jim dodajala teorijo. Številni udeleženci so bili člani ŽPS. Pozneje, ko je postal aktualen dokument Pridite in poglejte, pa smo tečaj organizirali še prav posebej za člane ŽPS.

V čem je pravzaprav razlika med voditeljem v Cerkvi in drugje, npr. v industriji?

Seveda gre v prvem primeru za profitno podjetje, v drugem pa za versko skupnost, kar sta po naravi zelo različni skupini ljudi. Vendar pa se vodenje v samem jedru v obeh primerih ne razlikuje kaj dosti. Vodenje bi lahko opredelili kot »vplivanje na ljudi, da ne ostanemo v trenutnem stanju (statusu quo), ampak gremo naprej«. To nalogo ima voditelj tako v Cerkvi kot v industriji.

Vodenje bi lahko opredelili kot »vplivanje na ljudi, da ne ostanemo v trenutnem stanju (statusu quo), ampak gremo naprej«.

V Cerkvi imamo pogosto skušnjavo, da bi kar ostali pri statusu quo, saj končno lahko v tem smislu razumemo celo evangelij, ki govori o tem, da Cerkev »ne bo prešla«. To je sicer res, a ta obljuba še ne pomeni, da se Cerkev ne bo spreminjala.

Biti voditelj je ena ključnih nalog duhovnika. Pomagali ste mnogim: škofom, provincialom, duhovnikom – voditeljem v Cerkvi v Sloveniji. Kaj menite, v čem je njihova največja pomanjkljivost, ko zavzamejo vodstveni položaj v cerkveni službi?

O pomanjkljivostih je nehvaležno govoriti in so tudi zelo različne. Nekateri voditelji vodenja ne vzamejo dovolj resno. Ko začnejo voditi, ne sanjajo o velikih spremembah, ampak se imajo bolj za koordinatorje. Delajo tako, kot se je delalo dotlej, s tem pa ohranjajo status quo.

Druga nevarnost pa je ravno obratna drža. Nekateri voditelji se močno zaženejo, v prepričanju, da je bilo prej vse narobe. Naenkrat želijo vse spremeniti, kar pa se hitro pozna v odnosih njihovih sodelavcev do njih, pa tudi v odnosu do širše okolice. Ljudje ne bodo sledili voditelju, ki bo večino tega, kar so delali, prepoznal za napačno, zato taki voditelji lahko hitro ostanejo sami.

Sicer pa bi vprašanje o pomanjkljivostih voditeljev morda obrnil v zdravo držo. Eden izmed temeljev vodenja je izbiranje prioritet. Vprašati se, kaj je res ključno, česar bi se morali lotiti? Voditelj morda mora v ta namen oditi na teden ali dva duhovnih vaj v tišini, na pogovor z Bogom, nato pa skupaj s sodelavci prioritete dobro opredeliti in ukrepati v skladu s temi spoznanji.

Eden izmed temeljev vodenja je izbiranje prioritet.

Kako pomembna je vizija za župnijo in kdo naj bi jo oblikoval?

Vizija kaže točko v prihodnosti, kamor želimo priti. Bila naj bi plod sinodalnosti, pri kateri poskušamo skupaj ugotoviti, kaj od nas želi Bog. Pri oblikovanju vizije v župniji sodeluje več ljudi, npr. ŽPS, ali tudi župljani širše. Ti se sestajajo, razpravljajo o znamenjih časa in skupaj odkrivajo, kaj bi radi spremenili. Tako se že v procesu nastajanja vizije morda oblikuje živo občestvo, ki ji potem rado sledi. Na župnijski ravni je vizija na neki način tudi izraz, da se trudimo skupaj moliti in razmišljati, kar je lepo znamenje skupnosti.

Če ne veš, kam želiš priti, potem je vsaka pot prava.

Če ne veš, kam želiš priti, potem je vsaka pot prava. Če nimamo vizije, se da v župniji upravičiti vsak ukrep. Če pa imamo vizijo, se da na osnovi vizije presojati, ali je neki ukrep boljši od drugega. Vizija je tako tudi merilo pri presojanju, čemu bomo v prihodnje namenili čas, denar in pozornost.

Morda za konec poveste kakšen pripetljaj, anekdoto, misel v zvezi z vodenjem?

Za konec povem citat, ki se mi stalno mota po glavi: »Če misliš, da vodiš, pa nimaš sledilcev, najbrž ne vodiš, ampak se samo sprehajaš.« Zelo pomembno je, da se ne dozdeva le nam samim, da vodimo, ampak da ima naše vodenje sledilce in tudi sadove.

Celoten intervju je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Cerkev danes (03/2023).