Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je za ta teden napovedal sestanka z deležniki primarne ravni zdravstva in zdravstvene nege. Ločena sestanka bosta danes. Pričakuje se, da bo beseda tekla tudi o napovedanem interventnem zakonu za reševanje najbolj perečih problemov v zdravstvu. Vsebina zakona sicer še ni znana.

Pričakovanja zaposlenih so različna. V zdravstveni negi si želijo sprejetja kadrovskih standardov in normativov, na področju pediatrije e-kartonov in koordiniranega zbiranja podatkov, pridobljenih s sistematskimi pregledi. Družinski zdravniki pričakujejo takojšnje ukrepe za preprečevanje številnih odhodov zdravnikov iz zdravstvenega sistema. Predlagajo tudi administrativne razbremenitve, da bi lahko več časa posvetili pacientom. Delo na primarni ravni pa je treba približati mladim zdravnikom.

Zanimanje za to specializacijo sicer v zadnjih letih raste, a zdaleč prepočasi. Na zadnji razpis so na 88 prostih mest, prejeli zgolj 23 vlog. Razpis za 65 nezasedenih mest sicer ostaja odprt do jutri. Kaj je pretehtalo pri odločitvi za specializacijo za družinsko medicino, s kakšnimi strahovi vstopa na poklicno pot ter kakšna so njegova pričakovanja, nam je zaupal mladi diplomant z mariborske medicinske fakultete Gašper Keber.

Kaj je bilo odločilno, da ste se odločili za študij medicine? Kako ste si poklic predstavljali kot otrok?

Nekako je ta izbira prišla spontano, nikoli se nisem pretirano poglabljal v to, kaj bom študiral. V osnovni in srednji šoli so mi bili naravoslovni predmeti vedno pisani na kožo, predvsem pa mi je največje zanimanje predstavljalo delovanje človeškega telesa pri biologiji. Vse to je skupaj z odličnim uspehom botrovalo k odločitvi, da se vpišem na medicinsko fakulteto. Zdravnica je tudi moja babica, kar je zame kot otroka pomenilo, da je babica vedno, ko je nastopila kakšna zdravstvena težava, to zadevo rešila. Tako da je bila moja predstava o zdravniškem poklicu, da imajo zdravniki vedno odgovor na težavo, ki se pojavi. Seveda si takrat nisem mogel predstavljati koliko znanja se skriva za tem.

Je bil v igri kdaj tudi kakšen drug poklic?

Ko se je v meni enkrat pojavila želja po študiju medicine, je bil moj glavni cilj priti na medicinsko fakulteto, vse ostalo je bilo stranskega pomena. Sem pa imel »tiho« rezervo – vedno mi je bila blizu matematika, tako da bi bil najverjetneje učitelj matematike, če se medicina ne bi izšla.

Zdravnica je tudi njegova babica. FOTO: Osebni arhiv G. K.

Nekoč so zdravnike imenovali tudi »bogovi v belem«. Danes je »zdravnik« že vsak, vsaj sodeč po zapisih na družabnih omrežjih. Kako v luči vseh teh komentarjev, pogosto slabšalnega odnosa do zdravniške stroke in hkrati porast nezaupanja v vaš poklic, vidite svoje poslanstvo?

Menim, da so družabna omrežja s svojo brezosebnostjo zelo znižala kulturo komuniciranja in da se marsikdo ne zaveda teže svojih izjav na spletu. Prav tako je splet večini ljudi približal mnoge informacije in se tako lažje okličejo za (samo)strokovnjake ter pozabijo, da na drugi strani sedi strokovnjak, ki ima za seboj več let in desetletij izobraževanja. Svoje poslanstvo vidim predvsem v tem, da bom v prihodnosti, ko bom imel v svoji ambulanti opredeljene paciente, ki mi zaupajo in k meni prihajajo na pregled, na morebitna vprašanja o dejstvih, ki jih najdejo na spletu, odgovoril s strokovnostjo. Za kar pa je seveda potrebno znanje in dodatna izobraževanja.

Kako na vas gledajo kolegi, prijatelji, ki niso v zdravstveni stroki? Vas kdaj prosijo tudi že za kak nasvet?

Seveda, na primer tudi sam, ko imam kakšen bolj zapleten problem s svojim računalnikom, se z veseljem obrnem na kolege, ki so se podali v študij računalništva. Sicer so trenutno bolj nasveti v smislu: na katerega specialista v zdravstvenem sistemu se naj obrnejo ali pa če je zaradi njihovih težav(ic) res potrebno k zdravniku?

Zdravniški poklic napak skorajda ne dopušča. Koliko so vas med študijem pripravljali na to, kako ravnati, če se zgodi zdravniška napaka?

Res je, zdravniški poklic spada med poklice, kjer so napake lahko usodne, vendar pa se ob zavedanju, da vsi ljudje delamo napake, ne moremo čuditi, da se te pripetijo tudi zdravnikom. Seveda je en del preprečevanja napak znanje in vestno sledenje ustaljenim protokolom. Po drugi strani pa smo tako mi kot bolniki samo ljudje, zato odkrita komunikacija o napakah ter iskreno opravičilo pomenita največ.

»Znotraj medicine me zanima mnogo področij in prav v družinski medicini potrebuješ znanje z vseh področij medicine.« FOTO: Osebni arhiv G. K. 

Česa vas je morda najbolj strah na vaši karierni poti, na katero stopate?

Največji strah mi predstavlja predvsem to, da bo obseg mojega dela tudi delo na urgenci v zdravstvenem domu in verjetno bom kaj kmalu na svoji poti tam delal samostojno. Predvsem me je strah, da bi v takih razmerah nastala situacija, kjer sam ne bi znal pravilno ukrepati. Prav te misli me nekako še dodatno vodijo k poglabljanju svojega znanja in minimiziranju možnosti, da do takšne situacije pride.

Več kot 130.000 zavarovancev v Sloveniji nima osebnega zdravnika. Na zadnji razpis se je na 88 razpisnih mest za specializacijo iz družinske medicine prijavilo 23 kandidatov. Kaj je bilo za vas odločilno, da ste se odločili za specializacijo iz družinske medicine?

Dejstvo je, da je razkorak med potrebami po družinskih zdravnikih in mladimi zdravniki, ki se odločajo za to specializacijo, velik. Mene osebno je tekom študija predvsem navdušil način dela, ki se v ambulanti v zdravstvenem domu nekoliko razlikuje od dela specialista v bolnišnici. Prav tako me znotraj medicine zanima mnogo področij in prav v družinski medicini potrebuješ znanje z vseh področij medicine.

Velika težava slovenskega zdravstva so dolge čakalne dobe. Boste prijatelja, znanca vzeli mimo vrste, če vas bo to prosil?

Mislim, da imam, kar se tiče te moralno-etične dileme, srečo, saj pri družinskem zdravniku načeloma čakalne dobe ne obstajajo.

»Preobremenjenost bo sistemski problem vseh (družinskih) zdravnikov, dokler ne bo dovolj mladih, ki se bodo odločili za ta poklic.« FOTO: Osebni arhiv. G. K.

Preobremenjenost, nespoštovanje poklica in nizka plača so med najpogostejšimi opozorili glede nevzdržnosti delovnih razmer družinskih zdravnikov. Kako si sami predstavljate delo v ambulanti ter kakšno plačilo pričakujete?

Dejstvo je, kot sva se že zgoraj pogovarjala, da je nespoštovanje poklica ena zadeva, ki jo lahko rešujemo le s strokovnostjo in s tem, da sami dajemo svojemu poklicu ugled in spoštovanje, ki si ga zasluži. Druga plat pa sta preobremenjenost in nizka plača. Preobremenjenost bo sistemski problem vseh (družinskih) zdravnikov, dokler ne bo dovolj mladih, ki se bodo odločili za ta poklic. Če se pravilno spomnim, je bila pred kratkim v medijih objavljena številka, da imamo v Sloveniji dobrih tisoč družinskih zdravnikov, potrebovali pa bi jih vsaj tisoč petsto. Kar se tiče plač, je vlada za leto 2021 in 2022 sprejela dodatek za deficitarne poklice v medicini, kar je zajelo tudi specializacijo iz družinske medicine, ter na tak način nekako poskusila stimulirati mlade, da se odločijo za to specializacijo. Upam, da bo ta sklep podaljšan tudi v prihodnje, saj družinska medicina ostaja deficitarna, ter da bo zanimanja za specializacijo več in bo na ta račun dostopnost primarnega zdravstva boljša in kvalitetnejša.

Veliko slovenskih zdravnikov, tudi zaradi vedno bolj nevzdržnih razmer v slovenskem zdravstvu, odhaja v tujino. Si dopuščate možnost, da bi tudi sami šli po izkušnje prek meje?

Seveda je odhajanje po izkušnje v tujino in prinašanje novih idej ter znanj nazaj domov nekaj, kar je zaželeno in upam, da bom tega tekom specializacije tudi sam deležen. Problem postane, ko mladi začnejo ostajati v tujini. V tujini imajo res manjše obremenitve zaradi večjega števila zdravnikov, zakonsko predpisanega najvišjega tedenskega števila ur in višje urne postavke, kar je za mlade privlačno. Vendar sem sam mnenja, da če bomo mladi odhajali v tujino, se tu sistem ne nikoli bo mogel izboljšati, zato sam ostajam v moji Sloveniji. Na mladih svet stoji, a ne?