Ob vsakem izboru se krešejo mnenja. Vsak ima svojega favorita in zanj "navija". Podobno je bilo čutiti tudi na prireditvi Slovenka leta. Nekatere kandidatke so prejele bučno podporo občinstva, druge pa le običajen aplavz. Tudi Sonja Pungertnik je bila deležna takega aplavza in v mislih se mi je že ožil krog favoritk. Že ob napovedi zmagovalke, ko ime še ni bilo znano, pa se je razblinil kot milni mehurček. Ob razglasitvi Slovenke leta 2014 je bilo v zraku čutiti mirnost. Bučen aplavz je seveda odmeval v Slovenski filharmoniji, vendar so Sonjina duhovnost, elegantnost in toplina v glasu umirjala celotno dvorano. "Če bi zdajle lahko pogledali v moje srce ...," je začela ganjena Sonja Pungertnik svoj zmagovalni govor in ob teh besedah sem se spomnila besed Malega princa: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Videli smo Sonjo, ki je stala na odru, nismo pa videli v njeno srce, zato nam je sama povedala, da v njem prebiva Bog. Seveda je to znano tistim, ki jo poznajo, mnogim pa je bila ta dimenzija skrita.

Po koncu prireditve se je seveda začel boj za čim boljše fotografije. Zdelo se je, da so mnogi pozabili, da je Sonja slepa, kar je všeč tudi njej. Fotografi so, kot je v njihovi navadi, nenehno vzklikali: "Poglejte sem!" Sonja jih ni spomnila (zakaj bi jih?), da v bistvu sledi le njihovemu glasu, še več: s svojo izjavo je še podkrepila to "pozabljivost": ko je k njej pristopil predsednik vlade, da bi se fotografiral z njo, jih je preprosto vprašala: "Koga pa naj zdaj gledam: vas ali predsednika?" Mislim, da ji ni nihče odgovoril. Verjetno je v svoji zagnanosti po čim boljši fotografiji niso niti slišali. Naj jo ljudje slišijo, ko jim bo spregovorila o svoji veri, svoji slepoti in lepoti svojega polnega življenja.



Prav vse kandidatke so izjemne in si zaslužijo, da stojijo na odru in podarjajo delček sebe drugim, kot to počnejo že vsak dan. Vse nominiranke so zmagale v različnih življenjskih bitkah in še vedno dan za dnem zmagujejo. Vendar je Slovenka leta tista, o kateri se bo vsak nekaj dni največ pisalo, k njej bo želelo pristopiti veliko novinarjev, ki se bodo komolčkali, da bi prišli do najbolj pristne, izvirne izjave za svoje medije. Prav pa je, da ne pozabimo tudi drugih žensk, ki nam s svojim zgledom dajejo moč in pozitivno energijo. Kot tudi Sonja ne pozablja na ljudi, ki ji pomagajo broditi skozi življenje.

P. S.: Prav o Malem princu je Sonja Pungertnik spregovorila v rubriki Spoznavamo slovenske družine (Družina, letnik 59, 17. 10 . 2010, stran 32), v kateri smo predstavili celotno družino Pungertnik: "Že danes pa se lahko povsem strinjava (op. Sonja in njen mož Franci) z Malim princem, da je bistvo očem nevidno. Verjameva, da v to skrivnost počasi prodira tudi Marko, ki mamičino zadrego mirno pospremi z besedami: 'Vidiš mami, tako je, če je človek slep.'"