Svetega Jožefa bi povprašala recimo, v kakšni zagati je bil po tistih prvih sanjah in kakšen je bil Jezus kot otrok. Pri malem bratu Karlu bi se pozanimala, kako so bili videti sončni zahodi v puščavi in kako se je navadil na pesek na trepalnicah. Zanimalo bi me, kako je mati Terezija vsa leta prestajala popolno temo in zapuščenost, a kljub temu grabila Jezusovo roko. Za rokav bi pocukala svetega Antona in ga pobarala, koliko izgubljenih stvari pomaga poiskati v enem dnevu; s Frančiškom bi posedela pri živalih. Kot mama bi poklepetala z Zelijo Martin, mamo Male Terezije, s Felicito, ki je doživela mučeništvo svojih otrok, z Moniko, ki je brez prestanka molila za blodečega Avguština. Z Ivano Beretto Molla. Z Marijo.

Prisluhnila bi škofu Slomšku, ko bi mi pripovedoval o tem, kako mu je bilo, ko je vse dni delal za Cerkev, a so ga po krivici napadali – upam, da veste, dragi škof, koliko dobrega se je kasneje rodilo iz vaših bojev in odločitev, bi mu dejala. Svetega Sebastjana bi povprašala, ali se v nebesih kdaj ukvarja z lokostrelstvom – ali je torej prerastel travmo, da so ga na zemlji uporabili kot tarčo. Usedla bi se k Cvetani Priol in poslušala, kako je bilo tiste dni po bolnišnicah. Škof Gnidovec bi mi morda (kljub svoji skromnosti) povedal, koliko ljudem je v blatnih čevljih in preznojeni suknji prinesel Božji mir. Ne vem, ali bi si Favstina in Marjeta Alacoque utegnili odtrgati kakšno minuto in prenehali gledati ljubljeno Jezusovo srce – obe sta veliko izkusili in vse to bi me zanimalo. Pa mučenci, ki so sredi vojn in preganjanj dali svoje življenje za druge in za Kristusa – začenši z mučenci starega Rima – stali bi tam s palmami v naročju, njihova bela oblačila bi se močno svetila, in morda bi kdo izmed njih stopil iz vrste, mi stisnil roko v pozdrav in mi dejal ne boj se, če te bodo preganjali, Kristus je močnejši.

Razmišljanje je bilo najprej objavljeno v tedniku Družine, št. 44.