»Ko zamižim, ga še vedno vidim, kako leži. Tisti špičasti nosek, mičken. Ob pogledu na kateregakoli novorojenčka me po 44 letih še vedno pretrese.« Nevenka Ivanušec je 11. maja 1979 v ljubljanski porodnišnici v 31. tednu nosečnosti rodila svojega prvorojenca. Po dveh dneh so njo poslali domov, otroka pa zadržali z razlogom, da ima zlatenico. Na vprašanje, koliko časa bo moral ostati, ji je sestra odvrnila: »Nimamo prostora, morate domov. Kaj boste uživali, ko boste sami doma. Se boste lepo imeli.« Nemočna in objokana ni zmogla drugega, kot da je odšla. »Tisti dan sem ga še videla,« se spominja. Mož ga je nazadnje videl 15. maja dopoldan, v popoldanskem telefonskem klicu je dobil osoren odgovor: »Kaj iščete, vaš otrok je že dopoldan umrl.« V porodnišnici je dobil le pojasnilo, da je deček »pozabil dihati«, videti ga ni smel. Odslovili so ga z besedami: »Ne sekirajte se, boste imeli še veliko otrok.«

Res sta se jima rodila še dva otroka, a to rane ne zaceli. Nevenka še danes...