FOTO: Tatjana Splichal.


Valerija in Ivo Čarman sta poročena že 40 let. »Kakšnega velikega recepta za srečen zakon nimava,« začenja svojo pripoved gospa Valerija. »Ljubezen je tista osnovna nit, ki povezuje ljudi, če tega ni, če to ni iskreno, slej ko prej poči. Brez tega ne gre nikjer – ne v poslu, ne v zakonu, ne v življenju. Na ljubezni gradiš naprej spoštovanje in ves odnos. Štirideset let skupnega življenja je dolga doba in dvomim, da bi šlo, če med nama ne bi bilo iskrene ljubezni in prilagajanja.«

Čas koronavirusa kot pozitivna izkušnja

»Čas korone jemljem kot pozitivno izkušnjo, zame je bilo to kot nekakšno razodetje. Jaz sem na to gledala kot na neko sporočilo, da bi bilo fino, da bi se spremenili, ustavili, in da bi šel tempo naprej malo bolj počasi. Žal pa opažam, da je na večino ljudi ta čas zelo negativno vplival. Ljudje so vedno bolj razdraženi, ne morejo se 'odločiti', kdo je kriv za to situacijo in nihče ne sprejema odgovornosti. Na neki način pa smo krivi vsi, zato moramo vsi začeti živeti bolj odgovorno,« je prepričana naša sogovornica, saj je obdobje, v katerem smo se ponovno znašli, za vse zelo negotovo.


Zakonca Čarman sedaj najbolj zaposluje njuna trgovina Čarman Šport, ki je spomladi praznovala 30 let svojega obstoja. FOTO: Tatjana Splichal.

Ne dobrodelnost, ampak človečnost!

Poleg službe velik del svojega življenja namenjata drugim. Da ne bosta živela le zase, ampak predvsem za druge, sta se odločila že skoraj 30 let nazaj. Vendar Ivo ne mara izraza »dobrodelnost«. Pravi namreč, da je »dobrodelnost napačen izraz. Obstajati mora samo človečnost. Če bi bili bolj človeški, ne bi potrebovali ničesar drugega!«

Začela sta s pomočjo v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa v Radovljici, že 22 let pomagata družinam in otrokom na otroški onkologiji, zadnja leta je Ivo tudi ambasador gorenjske varne hiše in še veliko drugega bi lahko našteli.
»To nama je v neizmerno veselje. Karkoli ti je v breme, pa naj bo zakon, služba ali odnosi, ne bo zdržalo. Vsako stvar je treba delati z veseljem, potem pa kar gre, steče samo od sebe,« sta prepričana.

Na ta svet smo poslani, da živimo tudi za druge

Ivo že nad 20 let kot Miklavž obiskuje otroke na Onkološkem inštitutu. Letos je ta dogodek zaradi slabih epidemiološki napovedi žal pod vprašajem. »Nič ne načrtujemo, dokler je taka situacija, počakali bomo, kako se bodo na oddelku odločili. Če ne bomo mogli izpeljati tega dogodka, pa bomo iskali kakšno drugo možnost. To je pika na i vsega dogajanja, gledati otroke in starše, kakšno veselje je to za njih.

To je treba videti in doživeti, tega se z besedami ne da opisati,« z navdušenjem pravita zakonca in dodajata: »Najini najlepši spomini so vezani prav na te otroke, na Junake 3. nadstropja. To so otroci, oboleli za rakom, ki se zdravijo na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike. Ti otroci so del najinega življenja in so nama navdih, kako je treba živeti. Mnogi ljudje mislijo, da življenje pripada samo njim. Vendar to še zdaleč ni res. Mi smo na ta svet poslani z razlogom, da živimo še za nekoga ob sebi.«

Zakonca Čarman sta za svoje delo prejela že več nagrad in priznanj. Med drugim sta prejemnika Žarometa za družbeno koristni projekt leta 2018 (za projekt Tek junakov 3. nadstropja) in prejemnika srebrnega grba, ki ga podeljuje občina Škofja Loka.


Ivo Čarman s plamenico, ki jo je nosil na odprtju Olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984. FOTO: Vid Ponikvar, Sportida.

Zakonca Čarman in šport

Ivo Čarman je smučarski tekač, ki je za Jugoslavijo dvakrat nastopil na olimpijskih igrah. To je bilo leta 1980 v Lake Placidu in leta 1984 v Sarajevu, kjer je bil zadnji nosilec olimpijske bakle.

Ivo na vse gleda skozi šport, ki ga je naučil vztrajnosti in poštenosti. Prepričan je, da je šport za mlade ljudi. »Ko si starejši, je bolj pomembno imeti pamet v rokah, da se ne poškoduješ.« Valerija v smehu doda: »Če si poročen z vrhunskim športnikom, kar moj mož zagotovo je, potem je zelo težko najti šport, v katerem sta si enakovredna.« Zato se danes raje ukvarjata s hojo, kolesarjenjem in golfom.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina (43/2020).