Slovenci smo dobili prvo knjigo v svojem jeziku leta 1550, prvi popolni prevod Svetega pisma pa 1584 (slovenščina je v tem pogledu med jeziki na 14. mestu), a smo v razvoju jezika in tiska doživljali podobno usodo kot drugi slovanski narodi v habsburški monarhiji. Jezik pisnega izražanja so bili praviloma nemški, italijanski in madžarski jezik, ob njih pa še latinščina kot mrtvi jezik. Javna in zasebna raba teh treh jezikov v pisni in govorni obliki je bila v predmarčni dobi (1813–1848) predvsem izraz družbenega položaja in izobrazbe, ne nacionalne ali politične opredelitve. Slovenščina je imela prevladujoče mesto le na podeželju in v Cerkvi, poglavitna kulturna središča predmarčnega slovenstva pa so bila glavna mesta dežel s slovenskim prebivalstvom – Gradec, Celovec, Ljubljana, Gorica in Trst – in hkrati sedeži škofij ter okrožna mesta Maribor, Celje in Novo mesto. Za intelektualna centra Slovencev sta veljali univerzitetni mesti Dunaj, kjer je bil najbolj znan rojak znameniti sla...