Časopisje na Primorskem v letih 1941–1945

V knjigi Časopisje na Primorskem v letih 1941–1945 in njegova propagandna funkcija je samostojna raziskovalka s področja zgodovinopisja in kulturologije Tanja Jakomin Kocjančič predstavila časopisje, ki je v obdobju 1941–1945 izhajalo na Primorskem, s posebnim poudarkom na načinu in vsebini njegovega poročanja.

Na sorodno temo je doktorirala leta 2018 na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem pri mentorju prof. dr. Egonu Pelikanu.

Raziskava propagandne funkcije časopisov temelji na pregledu temeljne literature ter arhivskih in publicističnih virov.

Drugi del knjige je posvetila analizi najpogostejših vsebin in tem v časopisih, ki so izhajali na Primorskem v letih 1941–1945. Ugotovila je, da je tisk na obravnavanem geografskem območju služil v prvi vrsti politični propagandi, ki je imela za cilj pridobivanje privržencev, mobilizacijo potencialnih sodelavcev, odvračanje od nasprotnih idejnih taborov.

Osrednji propagandni nalogi medvojnega časopisja sta bili ideološko indoktriniranje in politična mobilizacija.


Domobranci so v Gorici izdajali časopis Goriški list, del članka iz štev. 2, 10. maja 1944.


Partizanski in domobranski tisk

Partizanski tisk, v katerem si je vodilno ideološko vlogo prilastila KPS, je propagiral politično ureditev v Sovjetski zvezi in komunizem ter obsojal fašizem in kolaboracijo.

V tisku primorskega domobranstva, v italijanskih režimskih in nemških okupatorskih časopisih pa so ključne propagandne smernice predstavljali antikomunizem in zločini partizanov.

V središče študije je postavila tudi vprašanje zahodne meje bodoče Zedinjene Slovenije in specifično vlogo Trsta, narodnostno mešanega mesta, predvsem zaradi njegovega strateškega položaja in pristanišča.

Zlasti proti koncu vojne so posamezne idejne in politične skupine razmejitev argumentirale z različnih interesnih vidikov, Trst pa je bil v medvojnem času predmet propagandnih sporov in spopadov, saj so si ga lastili vsi v vojno vpleteni akterji.

Obravnavala je tudi partizansko in 309 domobransko pesništvo ter ugotovila, da sta se obe strani, partizanska in domobranska, pogosto sklicevali na slovenske pesnike in pisatelje – nosilce tradicije slovenske nacionalne kulture. V tem kontekstu je šlo za ideološki spopad za monopol nad kulturno tradicijo.
Dodatno vrednost knjigi prinaša analiza časopisja nemških okupatorjev, ki je doslej ostajala precej na obrobju raziskovanja pri nas.