Igor Omerza je izdal novo knjigo o Udbi in njenih sodelavcih. Tokrat prvo od treh o časopisu Delo, ki ga je Udba »seveda« strogo nadzorovala.

Že sam naslov in podnaslov sta zgovorna: Temna stran Dela. Osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov.

Omerza svoje prejšnje knjige o Udbi, kot tudi to zadnjo, označuje z naslednjimi besedami: »Pri veliki večini mojih knjiga gre za žanr, ki bi ga opredelil kot politični ali kriminalno-politični triler, kot politično kriminalko.

Jaz se ne trudim pisati zgodovine, ampak želim razkriti anatomijo delovanja propadlega socialističnega režima in to preko podajanja zanimivih, a žal večinoma tragičnih zgodb iz naše bližnje preteklosti.

Enostavno sledim /arhivski/ dokumentaciji, manj pričevanjem, in zagotavljam vam, da dejansko življenje piše bolj napete, presenetljive in pretresljive zgodbe, kot si jih lahko izmisli najbolj bujna literarna domišljija.«

V ospredju je Edvard Kocbek – tudi zaradi ohranjenih arhivskih dokumentov

V prvi knjigi, ki nosi naslov Edi Kocbek in prijatelji v Delovi črni luknji je najprej obdelal sramotni način, kako sta se oče in mama Dela, Slovenski poročevalec in Ljudska pravica, s kijem lotila Edvarda Kocbeka, za prijatelje Edija, in poleg tega napadla še Borisa Pahorja.

Zunanji razlog je bil za vrh partije nesprejemljiva Kocbekova knjiga štirih novel Strah in pogum, notranji razlog pa odločitev Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča, da se je treba otresti nezanesljivega medvojnega in povojnega krščansko-socialnega političnega sopotnika Edvarda Kocbeka.

Nadaljuje z opisom poblaznelih napadov Gorjupovega Dela pod vodstvom urednika Mitje Gorjupa na Edvarda Kocbeka in Borisa Pahorja ter Kocbekov krog somišljenikov, sodelavcev in prijateljev, prvič, ob Kocbekovi sedemdestletnici, in drugič, po tržaškem izzidu (18. marca 1975) Kocbekovega pričevanja o povojnem poboju domobrancev.

Glavna akterja v tem medijskem pogromu sta bila usmerjevalec in kapitan Delove ladje Mitja Gorjup ter slepi izvrševalec, slovenski pisatelj Jože Javoršek.

Od Kocveka do Cirila Žebota

Sledi še poglavje o odnosu Gorjupovega Dela do, zaradi Edvarda Kocbeka, priprtih in zaprtih Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča ter zadnje poglavje o nenavadnem ali zanimivem udbovsko-režimskem siamskem dvojčku Gorjup–Javoršek.

Omerza je z pomočjo neuničenega gradiva iz arhiva Udbe prikazal vrsto pomembnih tem: Ciril Žebot, Stane Kavčič, Spomenka Hribar, Boris Pahor, cestna afera, udbovski konfidenti v Delovi hiši in udbovski zaupniki, ki so kot zunanji sotrudniki pisali za to hišo, mini zgodba o Danilu Slivniku, zalezovani Delovi novinarji in novinarka (z udbovskimi imeni Priloga, Jakobinec, Prijatelj, Blaž) ter novinarji alternativci.

Večina gradiva Udbe je bila leta 1990 uničena

Druga in tretja knjiga bosta vsebinsko zajemali predvsem Delov »temačen« odnos do političnega emigranta Cirila Žebota, odstopljenega predsednika slovenske socialistične vlade Staneta Kavčiča, »spravne« Spomenke Hribar itd.

Opisal bo tudi oportunistično reakcijo Dela do cestne afere ter spregovoril o vseh udbovskih konfidentih, ki so delovali v Delovi hiši, in nekaterih tajnih udbovskih zaupnikih, ki so kot zunanji sotrudniki pisali za to hišo.

Razkril bo tudi, ali je bil znani Delov novinar Danilo Slivnik resnično sodelavec Udbe s kodnim imenom Potnik ali pa so mu to nekateri krivično naprtili. Omerza opozarja, da bo žal »o nekaterih sodelavcih tajne politične policije povedano več, o nekaterih manj, o nekaterih sploh ne bo ničesar napisanega, kar pa je nujna in neizogibna posledica tega, da je večina udbovske dokumentacije končala v termični obdelavi (izpuhtela v zrak, v prozoren zrak, kot bi rekel mojster Shakespeare) in v mehanski obdelavi (se spremenila v papirnato kašo)«.


Igor Omerza med predstavitvijo knjige Temna stran Dela v Muzeju VSO.

Najbolj ga je osupnil dokument iz akcije Vipava, gre za udbovsko iskanje avtorja sovražne anonimke, kjer izvemo, da je glavni urednik Dela Mitja Gorjup omogočil Udbi tajni dostop do vseh tipkopisov pisalnih strojev novinarjev in uslužbencev Dela.

Tako je z eno potezo Mitja Gorjup ovadil množico svojih uslužbencev.

Miha Marinko: »zaradi revolucionane tradicije«

Ime Delo izhaja, kot je zapisal v uvodniku prvega dela, prva maja 1959 Komunistični voditelj Miha Marinko je v uvodniku prvega dela, prva maja 1959, zapisal: »Za ime 'Delo' smo se odločili zaradi revolucionane tradicije, ki si jo je ta list ustvaril pred vojno in v vojnem obdobju ...«.

V Slovenskem poročevalcu, očetu Dela, je najhujši napad na Kocbeka naredill bivši vosovec in oznovec Rudolf Janhuba, v Ljudski pravici, mami Dela, pa Kocbekov medvojni partizanski tovariš Tone Fajfar. Poleg tega se je Kocbeka v Ljubljanskem dnevniku lotil tudi pistelj Miško Kranjec in si zato prislužil mesto v slikovnem delu knjige.

Pamfleti Jožeta Javorška

Omerza spomni, da je v knjigi Boris Pahor. V žrelu Udbe razkril, kako se je od takrat naprej začelo intenzivno udbovsko zalezovanje Borisa Pahorja, kodni imeni nadzora sta bili Jambor in Ljubljančan. To se je v glavnem dogajalo v Trstu, Udba se je namreč tam skrivoma »sprehajala« skoraj tako brezskrbno in gladko kot v Ljubljani.



Ob Kocbekovem visokem jubileju, 70-letnici, se je Delo, poimensko glavni urednik Mitja Gorjup, odločilo »lotiti se Kocbeka«. Za izvajalca so določili Jožeta Javorška, pisatelja in tajnega udbovskega ovaduha, z udbovskim kodnim imenom Piette.

Kocbekov medvojni tovariš Jože Javoršek, s partizanskim imenom Franček, Omerza ga imenujem tudi Mefisto, se je v Delu, v trinajstih nadaljevanjih lotil Edvardaa Kocbeka in njegovega kroga, ki jih je posmehljivo imenoval »pičevci« po bibliotekarski kratici PIČ za njihovo revijo Prostor in čas. Začel je 28. septembra in končal 28. decembra 1974. Gorjup v Delo ni spustil ugovorov na to Javorškovo blatenje Kocbeka in prijateljev.

Javorškovi Pičevci

Napadi so se nadaljevali in razširili poleti 1975 v Javorškovi knjigi Pičevci. Za ilustracijo le Javorškov zapis o Borisu Pahorju, kajti zaradi svojih besed v Pičevcih je pričakoval Pahorjev protinapad: »Kar vidim, kaj vse bo napisal zoper mene, ker sem se drznil dregniti v tržaško sršenje gnezdo. Živčno mi bo pregriznil vsak stavek, zviral se bo po mojem pisanju, kot bi ga metalo božje, pljuval bo od besa premalo potešenih snovi sovraštva, klical bo na pomoč pamet in nespamet ter s histeričnimi meči razuma mahal tako brezsmiselno, da se bodo ostrine ob prvem zamahu skrhale. Očital mi bo mater in očeta, preteklost in prihodnost, slog in seveda misli, očital mi bo pač vse, kar mu bo pena jeze naplavila do pameti, njegova pamet pa se bo v penah seveda brezupno izgubila. Kakšen klavrnik! Bojim se, da bo treba v Trstu postaviti spomenik slovenski provincialni neumnosti. Na spomeniku samo dve besedi. In vsi mimoidoči bodo zavzdihnili, ko bodo prepoznali ime tistega, ki se podpisuje Boris Pahor ...«

Ob tem se je Omerza vprašal: »Kakšni besi so prevzeli Edvarda Kardelja in ostale voditelje slovenskega režima, najvišje rangiranega kulturnika Josipa Vidmarja, vodstvo Dela na čelu z Mitjo Gorjupom in pisatelja Jožeta Javorška, da so ob Kocbekovi častitljivi sedemdesetletnici načrtno blatili največjega živečega predstavnika slovenskega duha in hkrati pomembnega voditelja osvobodilnega gibanja slovenskega naroda?«

Kocbek je zahteval prevzem odgovornosti za poboje domobrancev

Glavni napad na Kocbeka je Delo naredilo 18. marca 1975, ko sta Boris Pahor in Alojz Rebula v Trstu objavila knjižico Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, v kateri so bila objavljena tudi samospraševanja Kocbeka o povojnem pokolu vrnjenih dombrancev.
V knjigi je Omerza vsebino tega samospraševanja dokaj natačno opisal. Reakcija vrha režima je bila silovita: enoletna medijska kampanja proti Kocbeku ter razmišljanje o kazenskem pregonu Kocbeka, Pahorja, Rebule itd.

Od kod ta teža in silnost reakcije slovenskega komunističnga vrha, se je vprašam Omerza. »Preprosto od tod, ker je Kocbek v tržaški knjižici zahteval nič več in nič manj kot priznanje krive in prevzem odgovornosti tistih, ki so to krvavo rihto ukazali. Zato je v knjigi objavil fotografije tistih, ki jih je Kocbek v dnevniških zapisih imel za povzročitelje te morije.

Navodila Mitje Ribičiča

Takoj po izzidu Kocbekovega pričevanja so začeli tajno zasedati politični in udbovski organi. Tako je 8. aprila 1975 na strogo tajni seji Tiskovnega sveta pri RK SZDL Mitja Ribičič v dolgem uvodu (v funkciji predsednika tega sveta) neusmiljeno udrihal po Kocbeku in Pahorju.

Seji sta prisostvovala tudi dva iz širših Delovih medijskih logov, Ivo Vajgl, novinar ljubljanskega Tanjuga (kot večletni dopisnik RTV iz Trsta se je večkrat oglašal tudi v Delu), in Boris Cepuder, urednik Naših razgledov (ti so bili sestavni del Delove hiše), ki sta potem dala pomemben prispevek k medijski gonji proti pričevalcu Kocbeku. Ribičič je dal smernice Udbi in urednikom: »Politika založniških hiš, kulturnih rubrik časopisov, RTV, Dela, simpozijev in slično naj vodi računa o budnosti do avtorjev tržaške brošure in simpatizerjev avtorjev. Jasno povedati, do kje je literatura, kje pa začne politični pamflet in zloraba knjige.«

Začetek kariere Milana Kučana

Takratni nadebudni sekretar RK SZDL, 34-letni Milan Kučan je Ribičičev ekspoze in sklepe Tiskovnega sveta poslal skoraj 50 vabljenim na sejo Predsedstva Izvršnega odbora RK SZDL 16. aprila 1975.

Ribičičev ekspoze je nato začel krožiti po režimskem krogotoku, kajti njegovo, za širšo javnost nedostopno, razpravo in sklepe s tega Tiskovnega sveta so na široko distribuirali po oblastni strukturi.

Aprila 1975 je s Kocbekom obračunal tudi CK ZKS. Slavko Fras, odgovorni urednik Dela in udbovski sodelavec, je posledično moral na željo Franca Šetinca poslati poročilo Delovih dopisnikov o odzivih terena na sejo CK.

Kanonada napadov Delove hiše na Kocbeka

Ultra režimsko Delo je aprila 1975 intenziviralo napade na Kocbeka preko prispevka Mitje Gorjupa, povzetkov govorov Janeza Vipotnika, Franca Šetinca, Toneta Fajfarja in Marijana Breclja ter z velikim uvodnikom sekretarja RK SZDL Milana Kučana v Sobotni prilogi.

V Naših razgledih, ki so bili bili del medijskega kraljestva, ki ga je nadzoroval Mitja Gorjup, so 9. maja 1975 presenetljivo objavili Kocekovo tržaško pričanje o pomoru domobrancev.
Sledila je nova kanonada napadov Delove hiše na Kocbeka s stran politikov, novinarjev in pisateljev. Sodelovali so France Popit, Mitja Ribičič, Tone Fajfar, Josip Vidmar, Bogdan Osolnik, Marica Čepe, Ivan Potrč, Mitja Gorjup, Jože Šircelj, Jože Javoršek, v jugo tisku pa tudi Vlado Jarc, Ivo Vajgl in spet Jože Javoršek.

Kocbeka je v Evropi branil nobelovec Heinrich Böll

Je pa Kocbeku takrat, sredi pljuvalne medijske kampanje v Jugoslaviji, priskočil na pomoč evropsko ugledni in vplivni nemški časopis Frankfurter Algemeine Zeitung, v tem okviru predvsem nemški nobelovec in velik borec za pravice zatiranih literatov Heinrich Böll.
V boj proti njemu in FAZ nasploh je vrh režima poslal slovenskega kulturnega »papeža« Josipa Vidmarja in pisatelja Ivana Potrča pa tudi zlobnega Jožeta Javorška. V tem boju je močno sodelovala tudi Delova hiša.

Nekakšno kulminacijo, a ne še konec napadov na Kocbeka v Delu je pomenil članek Mitje Gorjupa 20. septembra 1975, kjer je zapisal, da je Böll na avstrijski televiziji izjavil, »kako pavšalno so v Sloveniji pobili 10.000 domobrancev (Heimwehrleute), trdi, da so se domobranci borili proti okupatorju in proti komunistom«.

Od kod ta nesmiselna Gorjupova trditev o Böllovem pisanju? Iz udbovske informacije političnemu vodstvu, ki je, čeprav ni bil naslovnik, priromala tudi do Gorjupa in ta jo je objavil, zato, da bi s sramotenjem Bölla diskreditiral njegovo obrambo Kocbeka.

Kocbek je zaradi tega pridobil originalno izjavo Bölla, kjer se vidi, da ta kaj takšnega ni izjavil. V oči bode prepletenost Gorjupovega pisanja in tajnih udbovskih informacij, namenjenih slovenskemu komunističnemu vrhu oziroma Gorjupovo nekritično prepisovanje udbovskega dokumenta.

Režim je zaprl Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča

Marca 1976, po letu dni, se je medijska kampanja proti pričevalcu Kocbeku unesla, a sredi maja je sledila dvojna aretacija dveh Kocbekovih podpornikov Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča zaradi njunih anonimnih prispekov v tržaškem oziroma Pahorjevem Zalivu. Udba ju je sicer kot avtorja tajno razkrila že sredi novembra 1975.

Ker je bil Blažič novinar Dela, je njegova kolegica Alenka Puhar šla k uredniku in ga vprašala: »'Saj to je nezaslišano, bomo ja kaj naredili?!' Doživela sem mrzel tuš. Vsul se je v obliki ostre plohe besed, ki je narasla v jezno vpitje; od nje mi je najbolj ostalo v spominu, da gre za vohunske zveze z agenturo v Trstu in da naj se poberem in nikdar več ne odprem ust ...«

Še huje, Delo je na zahtevo sodišča poslalo nič kaj prijazno karakteristiko Blažiča, kar mu je konkretno škodovalo pri odmeri višine kazni, čeprav je bila ta že tako ali tako odločena na višjem, političnem mestu.

Petru Božiču so za ovajanje Udbi v Ljubljani postavili spomenik

Ko sta bila Blažič in Miklavčič obsojena, je Boris Pahor iz Trsta z vsemi močmi, ki jih je imel na voljo, udrihal po sodbi in režimu. Januarja 1977 je poslal tudi pismo slovenskim književnikom, kjer jih je pozval naj se zavzamejo za oba zapornika. Nekaj jih je pismo posredovalo Udbi med njimi tudi pisatelj in novinar Dela Peter Božič.

Titu in ostalim vodilnim komunistom je politični proces proti Blažiču, Miklavčiču in še mnogim drugim kritikom režima mednarodno zelo škodoval, zato so po mučnem cincanju novembra 1977 amnestirali 218 ljudi, obsojenih za politična kazniva dejanja. Tudi Franc Miklavčič in Viktor Blažič sta bila zajeta v tej »miloščini«. Za njima je bilo 19 oziroma 15 mesecev strogega zapora, le zaradi izražanja svojih misli.

Mitja Gorjup – prototip komunističnega aparatčika

V zaključevanju knjige je Igor Omerza obdelal udbovstvo in režimstvo Mitje Gorjupa in Jožeta Javorška. O udbovskem delovanju Javorška je več znanega, čeprav je bil Gorjup, kot opozarja Omerza, bolj nevaren ovaduh, saj je bil na taki poziciji, da je z eno potezo lahko pod nadzor Udbe postavil množico novinarjev.

Igor Omerza se sprašuje: »Meni je določene težave povzročalo razkrivanje, zakaj je vrh slovenskega režima na čelo Delove velike medijske hiše, ki je bila izjemnega pomena za ohranjanje njihove enostrankarske oblasti, postavil 27-letnega Mitjo Gorjupa. Vedel sem, da je Ribičičev sorodnik, v čislih pri Janezu Vipotniku, v dobrih odnosih z Mačkom, toda vse to ne bi štelo nič, če ne bi bil po godu slovenskemu Titu Edvardu Kardelju. Žal sem šele potem, ko je bila knjiga že v tisku, našel dokumentacijo o velenebni mladinski proslavi v Kozjem, sredi septembra 1969, ki jo je organiziral Gorjup in na kateri je govoril Edvard Kardelj.«

Pred 15.000 glavo množico mladih je Gorjup stal na govorniškem odru, v prvi vrsti, tik za Edvardom Kardeljem, skupaj s celotnim komunističnim vrhom Slovenije. To je seveda močan indic za boljše razumevanje meteorskega vzpona mladega Mitje Gorjupa.

Mitja Gorjup: »Mi pa imamo veliko možnost manipuliranja z informacijami«

4. februarja 1975 je Mitja Gorjup na seji predsedstva CK ZKS med drugim dejal: »Mi pa imamo veliko možnost manipuliranja z informacijami in z ustvarjanjem klime.« S temi besedami je nazorno opisal, kako sramotno je deloval v sedemletnem vodenju Delove hiše. Nenadna smrt je oktobra 1977 prekinila njegovo manipuliranje z informacijami.

Na žalni seji za preminulim Gorjupom je govoril sekretar Republiške konference SZDL Milan Kučan, saj je ustanoviteljica Dela bila SZDL.

Jože Javoršek: »Zame je /Edvard Kardelj/ največji Slovenec vseh časov«

V podkrepitev Javorškove režimskosti poglejmo odlomke iz njegovega pisma Pepci Kardelj, soprogi Edvarda Kardelja, napisano 30. decembra 1978: »Zame je /Edvard Kardelj/ največji Slovenec vseh časov, poleg tega pa v svoji mili preprostosti i človeškosti tako neskončno dragocen, da si človek brez njegove socialistične humanistične misli, ki je nam i svetu odprla nova obzorja, življenja sploh ne more več človeško zamišljati /.../ Ure in ure premišljujem o tem velikem človeku, največjem darilu, ki ga je zgodovina dala Slovencem /.../ Dovoli, da te prosim, če mu ob novem letu 1979 poveš, kako neskončno ga imamo radi in kako vroče mu želimo zdravje in s tem večje sreče za nas vse.«

S tem nagnusnim Javorškovim prilizovanjem je Igor Omerza končal prvo knjigo »temačne« trilogije o vlogi Udbe pri daleč najšpomembnejšem časopisu v času komunističnega režima, Delu.

Knjigo Temna stran Dela je izdal Klub Native Speakerjev Slovenije – ANTS, Ljubljana, in Zavod ARUMA, Ljubljana; dobi se na www.dobra-knjiga.si.

Fotografije: Ivo Žajdela