Časnikarji, cenjene sestre in bratje!

Sem preprost katoliški duhovnik. V svojem poklicu sem srečen in sem nanj ponosen. Že dvajset let kot misijonar živim v Angoli. V številnih množičnih medijih, še posebej v vašem časniku, prebiram obilico prispevkov na temo pedofilskih duhovnikov, ki bolestno raziskujejo življenje nekaterih duhovnikov.

Enkrat pišete o mestu v ZDA v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, drugič o mestu v Avstraliji v osemdesetih letih, nato spet o kakšnih mlajših primerih. To je gotovo treba obsojati! Bralcem je na voljo nekaj uravnoteženih prispevkov, pa tudi drugi, ki so polni predsodkov in celo sovraštva.

Dejstvo, da so osebe, ki bi morale oznanjati Božjo ljubezen, kot nekakšno bodalo v življenju nedolžnih, mi povzroča neskončno bolečino. Ni besed, ki bi lahko upravičile takšna dejanja. In brez dvoma Cerkev takšnih ljudi ne bi smela pustiti blizu najšibkejšim in nezaščitenim. Uporabiti je treba torej vsa možna zaščitna sredstva in skrb za dostojanstvo otrok mora vsekakor imeti prednost.

Kljub temu pa se lahko vprašamo, zakaj vlada toliko neznanja in nevednosti o tisočih in tisočih duhovnikih, ki si na svetu po svojih najboljših močeh prizadevajo za milijone otrok, neskončno število mladih in predvsem za vse zapostavljene!

Menim, da naših množičnih medijev sploh ne zanima, da bi recimo posredovali vest, kako sem moral leta 2002 množico podhranjenih otrok pospremiti iz Cangumbe v Lweno v Angoli, preko območij, polnih min, ker ne vlada ne nevladne organizacije niso čutile, da bi to morala biti njihova skrb.

Menim tudi, da Vas ne zanima, kako sem moral pokopati že več kot deset otrok, ki so umrli, ko so poskušali pobegniti z vojnih območij ali pa se vrniti na svoje domove, in prav tako ne, kako smo uspeli rešiti več tisoč ljudi v Mehiki, zahvaljujoč eni sami zdravstveni postaji na območju, ki obsega okoli 90.000 km, ter razdelitvi živil in semen.

Ne zanima Vas niti, da smo v zadnjih desetih letih več kot 110.000 otrokom omogočili primerno izobrazbo.

V množičnih medijih tudi ni bilo zaslediti dejstva, da sem moral skupaj z drugimi duhovniki v krizi, ki je ogrožala tamkajšnje prebivalstvo, po njihovi vdaji pomagati 15.000 ljudem na vojnih območjih, ker ne vlada ne nevladne organizacije niso poskrbele za njihove osnovne življenjske potrebe.

V medijih nisem našel niti vrstice o tem, kako p. Roberto, 75-letni duhovnik, vsako noč prehodi celotno mesto Luanda in skrbi za otroke z ulice ali pa jih odpelje v sprejemne domove za mlade in jih poskuša ozdraviti njihove zastrupitve z bencinom; ali pa o dejstvu, da je na svetu na stotine mladih, ki ne znajo ne brati ne pisati.

Nihče še ni zapisal vrstice o tem, da drugi duhovniki, kot je p. Stefano, skrbijo za zlorabljene in celo posiljene otroke in jih zaščitijo. Nikogar ne zanima, kako br. Maiato kljub svojim 80 letom hodi od hiše do hiše, da nudi tolažbo in podporo bolnim in obupanim ljudem.

Nisem še zasledil vesti, da je več kot 60.000 izmed 400.000 duhovnikov in redovnikov zapustilo svojo domovino in svoje družinske člane, da pomagali svojim bratom in sestram v domovih za gobavce, bolnišnicah, begunskih taboriščih, ustanovah za zaščito otrok, ki jih obtožujejo čarovništva, domovih za sirote, katerih starši so umrli za aidsem, šolah za najbolj uboge, v izobraževalnih središčih, bolnišnicah za obolele z aidsem … ali pa preprosto živijo in delajo v svojih župnijah in na misijonskih postajah, kjer ljudi spodbujajo, naj živijo in ljubijo.

Nevredna objave v medijih je tudi novica, da je moj prijatelj, p. Marco Aurelio, med vojno v Angoli rešil nekaj mladih in jih prepeljal iz Kalula v Dondo, njega samega pa so med vračanjem domov prerešetale krogle.

Ne zanima Vas, da so br. Francesco in pet katehetov, ki so delali na najbolj oddaljenih koncih države, izgubili življenje v prometni nesreči. Nikogar ne skrbi, da je dosti več kot le deset misijonarjev v Angoli umrlo zaradi običajne malarije, ker nam tu primanjkuje osnovne zdravstvene oskrbe, in da je druge pokončala eksplozija min, ko so bili na obisku pri svojih ljudeh. Na pokopališču v Kalulu najdemo grobove prvih duhovnikov, ki so prišli sem – nihče ni dočakal več kot 40 let!

Nihče ne poroča, da bi kdaj spremljal življenje »običajnega« duhovnika v njegovem veselju in stiskah, medtem ko ta, brez hrupa, daruje svoje življenje, da je lahko vedno na voljo občestvu, ki mu je bilo zaupano. Drži: ne skrbimo za senzacionalne novice, ampak preprosto za to, da bi ljudem prinašali veselo oznanilo, ki se je brez hrupa začelo v velikonočni noči.

Res je: drevo povzroči več hrupa, ko se podre, kakor pragozd, ki raste.

Nimam namena pisati zagovora za Cerkev ali duhovnike. Duhovnik ni niti junak niti nevrotik. Je preprost človek, ki s svojo človeškostjo poskuša slediti Jezusu in služiti svojim bratom. V njem so, tako kot v vsakem človeku, nizkotnost, bednost in šibkost, pa tudi lepota in dobrota, kot v vsakem ustvarjenem bitju.

Če pa kot obsedeni in kot tožilci vztrajamo pri eni sami temi in ob tem izgubimo pogled na celoto, potem to ustvari resnično žaljive podobe katoliškega duhovništva, in zaradi tega se čutim tudi sam osebno napaden.

Časnikarji, iščite resnico, dobroto in lepoto. Vse to Vaš poklic naredi častivreden.

Prijatelji – le to Vas prosim!

V Kristusu,

P. Martín Lasarte, sdb

Vir: kath.net
Foto: splet / Wikipedia