Prav v tistem času je bilo tam navzočih nekaj ljudi, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: 'Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?' Ta pa mu je odgovoril: 'Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.'« (Lk 13,1–9)

Znamenja časov

Na pepelnico se je nad vsakim, ki si je dal potresti pepela na glavo, začulo težko in morda komu celo nezaslišano sporočilo, enako nad starimi kakor nad mladimi: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš.« 

Spomin na smrt v postnem času ne služi kot grožnja, samo kot neizprosen opomnik se pojavi, samo da nas spomni, da se naš čas z vsako minuto izteka, da ga je vedno manj in da moramo prav zato z njim ravnati odgovorno in gospodarno. 

Na voljo nam je kot prostor, v katerem se bomo odločili, kdo želimo biti, v njem nekaj ustvarili, spremenili, nekako pustili svojo sled. Da bomo postali rodovitni. Rodovitnost je v tem, da naredimo prostor življenju.

Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš. 

Opominov na iztekanje časa je veliko, seveda ne gre samo za bitje ure v zvoniku, nanj se uho zlahka privadi in ga odmisli, kakor se zgodi tudi z gubami in sivimi lasmi, človek jih rad prikrije, kakor da bi s tem ustavil čas. 

Zdi se, da je Jezus kot enega takih opominov razumel tudi tragičen dogodek, o katerem so mu prišli povedat ljudje, in s tem prekinili njegovo oznanjevanje o pripravljenosti, budnosti, o občutljivosti za čase in njihova znamenja. Zato se je ob tem ustavil. 

Občutljivost je ravno v tem, da ne gremo mimo vsega tega, kar se dogaja v svetu, da zmoremo slišati, premisliti, za kaj pravzaprav gre, ko se zgodi nekaj takega kot Ukrajina, kot razbitje družine, zahrbtna bolezen, kot prometna nesreča rosno mladih ljudi, na primer, vse to ni samo naključje, to je sporočilo: pomni, človek, da si prah.

Taka sporočila, bitje ure našega življenja, zahtevajo naš odgovor.

Odgovarjati življenju

V tem je sporočilo prilike o jalovi smokvi, ki jo Jezus pove ob strani nesreč, kar se slabega zgodi, ni »božja štrafa«. Od smokve se pričakuje sad, ta pa je izzvan ravno s časom, v katerega je vsajena, z vinogradom, v katerem raste, z dobrim in slabim vremenom, to je njen smisel, zato raste točno tam, točno zdaj; ta zemlja, ta čas je najboljši za njeno rodovitnost, za njene sadove, sadovi pa dajejo in ustvarjajo življenje.

In sad pomeni nekaj storiti. Povedano po Jezusovo: spreobrniti se.

Spreobrnjenje je velikokrat že v tem, da se sploh zganemo, da prenehamo z brezbrižnostjo in naredimo, kar pač lahko – to je neskončno več od tega, da ne naredimo nič, tudi če je to še tako majhna stvar. 

In nekaj je treba storiti, ker bomo, če se ne spreobrnemo, »vsi prav tako pokončani« (Lk 13,5). Pokončan sem namreč takrat, kadar izgubim človeško v sebi in človeka ob sebi.

Trenutna eskalacija sovraštva in nasilja je tako morda zadnji poskus vinogradnika, da odgovorimo: »'Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in jo pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal'« (Lk 13,9).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (11/2022).