Spomnimo se, kako šibka je bila zmaga Demosa, da so kot stranka dejansko zmagali na prvih povojnih demokratičnih volitvah 1990. leta komunisti. Povojni poboji in teror, ki so ga sejali, je še danes čutiti. Mogoče najbolj od vseh nekdanjih komunističnih držav.

Nesporno je dejstvo, da takega pretresa na levici niso doživeli že desetletja.

Komunisti, uradno so socialdemokrati, vendar nimajo odnosa ne do sociale ne demokracije, so številčno šibki, politično pa zaradi političnih izkušenj najmočnejši člen vladne koalicije. Te ne povezuje goli antijanšizem, ampak v kombinaciji s poizkusi vračanja komunizma kot politične diktature. Konec januarja jih je zajel nemir, ki je nekaterim dajal upanje, da bodo razpadli. Ministrica za pravosodje, ki se jim je priključila šele pred nekaj leti, sicer pa gre za izobraženo in postavno pravnico, ni zmogla ali hotela prikriti nakupa stavbe za sodišča, pri katerem naj bi nekateri iz njihovega vodstva ali pa sama stranka, ki je zelo zadolžena, zaslužili milijone. 

Ker je posel prišel v javnost, je stranka vse prevalila na ministrico, ki pa te odgovornosti ni hotela prevzeti. Priznala je, da je kriva, ker je slabo sestavljeno pogodbo podpisala, pokazala pa na svoje »tovariše«, ki so jo k temu napeljali. Pokazale so se nenavadne stvari. Komunisti so izjemno močni, če jih kdo napada, šibki in brez glave pa, ko pride do javnega kriminala med njimi. S tem so se ukvarjali, odkar obstajajo, vendar so s partijsko disciplino ali političnim terorjem to prikrili in zadušili. Po zrušenju komunizma pa znotraj njih ni več take politične moči, da bi to lahko počeli. Tudi njihovi se lahko javno branijo in ministrica za pravosodje je s pomočjo predsednika vlade, ki ga komunisti stalno ponižujejo, to sijajno uporabila. 

Komunisti so izjemno močni, če jih kdo napada, šibki in brez glave pa, ko pride do javnega kriminala med njimi.

Njihove vrste je zajela doslej nevidena panika. Imeli so namreč občutek, da jih namaka v lastni godlji tudi predsednik vlade. To je nedvomno počel, saj komunistične ministrice, kljub njihovi zahtevi, ni hotel odstaviti. Ko je že vse kazalo, da bo resnično počilo, se je z njimi pobotal. Ministrica bo šla, kriminal bodo s pomočjo medijev, ki jih obvladajo, zatušali. Da jim bo to uspelo, ni dvoma. Res pa je, da med njimi ne bo nikoli več take »ljubezni« kot doslej. Samo vprašanje časa je, kdaj bo znova počilo. Mogoče smo priča začetku konca slovenskih komunistov.

Mnogi v Sloveniji ne priznavajo, da komunisti še vedno obstajajo. Gre za podobne onim, ki so trdili, da povojnih pobojev in desetletja diktature ni bilo. Res pa je, da so se možnosti njihovega delovanja spremenile. Izgubili so določeno mero političnega in fizičnega nasilja. To je delovalo, dokler so imeli skupno državi vzporedno ekonomijo, podjetja, ki so delala predvsem za njih. Po »zlomu« komunizma 1990 pa so lastne tovarne pokradli ali prodali, denar poskrili ali si ga razdelili, skratka njihova strankarska ekonomska moč je padla v korist nekaterih njihovih vodilnih. Eden izmed sedanjih njihovih voditeljev, ki je moral oditi s položaja, si je kupil elitno stanovanje za 1,2 milijona evrov. Resnično pravi delavski voditelj, tovariš delavcev. Dejansko so postali stranka bogatih, katere osnovni namen je zaščita prigrabljene imovine in seganje po oblasti, da bi še kaj pobrali. Tega je v Sloveniji v obliki državnega premoženja še okoli 10 milijard evrov.

Boj premoženje je vsa njihova filozofija in politika.

Boj premoženje je vsa njihova filozofija in politika. Pravico do njega razglašajo s svojim antifašizmom, antijanšizmom, zavzemanjem za Palestince, ki so sedaj glavni svetovni zavezniki levičarjev … V resnici ni načel, ni ideologije, ni nič, le plehki zven zgodovine in še vedno močan odmev strahu. Desnica, ki to ni, bi jih morala stalno razkrinkavati, predvsem pa postaviti ideološko in socialno alternativo. Zakaj tega ne zna ali noče, podpisani ne razume.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (03/2024).