Včeraj smo prisluhnili slovenskim in nemškim gostom na okrogli mizi Iz »hudih jam« v svetlobo – z novo kulturo spominjanja, ki so z različnih zornih kotov osvetlili predelovanje in soočanje z narodovo in skupno evropsko preteklostjo.

Okroglo mizo z naslovom Iz »hudih jam« v svetlobo – z novo kulturo spominjanja so včeraj dopoldne v prostorih galerije Družina pripravili Socialna akademija, nemška izobraževalna ustanova Haus am Maiberg in Študijski center za narodno spravo. Na njej so sodelovali Benedikt Widmaier, direktor izobraževalne ustanove Haus am Maiberg, dr. Tamara Griesser Pečar, zgodovinarka, in dr. Tomaž Erzar, psihoterapevt.

Griesser Pečar: Prehod med totalitarno in demokratično državo ni uspel

Tamara Griesser Pečar se je osredotočila na boleče predelovanje zgodovine Slovencev med in po drugi svetovni vojni. Spomnila je na dejstvo, da je bila Slovenija v Jugoslaviji najbogatejša republika, danes pa lahko govorimo o močnem upadu gospodarske moči, za kar je kriva tudi tranzicija, ki je v Sloveniji potekala precej drugače kot v drugih postkomunističnih državah. Predvsem gre po njenem mnenju za posledico živahnega preživetja komunističnih struktur, kar se kaže tudi na simbolni ravni na primer v nedavnih dogodkih: poimenovanje ulice po maršalu Titu, zadnjem imenovanju šefa Udbe (ki je dvignilo precej prahu predvsem v Avstriji zaradi vpletenosti v incident v Velikovcu), izdaja jubilejnega kovanca s podobo komandanta F. Rozmana Staneta idr. »Slovenija je edina poskomunistična država, ki na državni ravni ni obsodila vseh totalitarizmov,« je bila kritična Griesserjeva. Opomnila je še na otežen dostop raziskovalcev do arhivov, ki je danes sicer lažji, a da veliko pove primera med Nemčijo, kjer je bilo uničenih le 5 odstotkov, v Sloveniji pa kar 80 odstotkov arhivskega gradiva, na odsotnost lustracije, kar posledično pomeni, da so obremenjeni ljudje ostali na svojih pozicijah, in zaključila z mislijo, da prehod med totalitarno in demokratično državo do danes ni uspel, zaradi česar Slovenija danes ni pravna država.

Widmaier: Vedno znova se ukvarjamo s predelavo zgodovine

Benedikt Widmaier je problematiko usmeril na predelovanje nemške zgodovine nacionalsocializma in se najprej osredotočil na sam pojem za označevanje soočanja s predelavo preteklosti, saj je po njegovem mnenju zelo pomembno, kako poimenujemo stvari, o katerih se želimo pogovarjati. Namesto besede soočenje uporabljajo pojem kultura spominjanja, ki se nanaša na aktualizirano predelavo preteklosti. Spomnil je na to, da je tudi Nemčija šla skozi procese predelovanja, zato ga ne čudi sedanje stanje kontroverznih razprav v Sloveniji: »Čeprav se zdi, da se je Nemčija s tem srečala šele 30 let po koncu vojne, ne drži.« Razložil je primer taboriščnika, ki so ga kmalu po vojni prosili, naj zapiše spomine na svoje dolgoletno bivanje v koncentracijskem taborišču Buchenwald. Ko je to storil, so ga obtožili, da je to napisal v sodelovanju s komunisti, čeprav to v resnici nikoli ni bil. Kot najpomembnejšo kontroverzno diskusijo pa je navedel tezo, ki se je pojavila tik pred združitvijo Nemčije, in sicer, da je bil nacionalsocializem pravzaprav le reakcija na stalinizem in da taborišča in holokavst niso nobena posebnost zgodovine. S takimi in drugimi vprašanji se nemška družba srečuje še danes, kar je utemeljil s tremi konkretnimi prispevki v časopisih iz zadnjega časa, ki kažejo na to, da se vedno znova ukvarjajo s to tematiko in vedno na drugačen način.

Erzar: V Sloveniji se izmikamo predelavi dogodkov

Tomaž Erzar se je tematike predelovanja zgodovine lotil s psihoterapevtskega vidika. Iz lastnih izkušenj dela na tem področju ugotavlja, da druga svetovna vojna in dogodki po njej še nista izginila iz našega repertoarja, kar nas na zgodovino nekaj veže, bodisi je to jeza, žalost, sovraštvo …, to pa se vsakič znova prebudi, ko doživimo novo krivico, saj stara še ni predelana. V Sloveniji tega še nismo naredili: »Namesto iskrenega soočenja se zelo iskreno izmikamo predelavi dogodkov.« Ljudi, ki bi iskreno pričevali o teh dogodkih, je malo, a moramo se zavedati, da delo iskrenega ubesedenja osebnega trpljenja ne bo nikoli končano: »Žrtve (na primer) taboriščniki se srečujejo med sabo in ugotavljajo, da ne morejo pozabiti. Torej so še vedno zaprti.« Pot do ozdravitve je dolga in mnogokrat nedokončana, saj »sovraštvo zatemni sonce življenja žrtve«. Gre za pot odpuščanja, za kar pa potrebujemo iskrene izpovedi. Kot primer je navedel pripoved pisatelja Borisa Pahorja, ki je povedal, da mu je še danes hudo ob misli, da je jedel kruh tistih, za katere je vedel, da bodo tisti dan v taborišču umrli.

Kako najti skupni temelj nasprotujočih si strani v Sloveniji?

Po predstavitvi prispevkov se je nadaljevala diskusija, v kateri so se sogovorniki med drugim dotaknili perečega vprašanja narodne sprave oziroma kje iskati skupni temelj nasprotujočih si strani v Sloveniji, ki vsaka na svoj način gojita kulturo spominjanja. Po mnenju Griesser Pečarjeveje za to, da pridemo do pomiritve, najprej treba predelati zgodovino, priznati dejstva, ne pa interpretirati zgodovine po svoje. Po Erzarjevem mnenju se sovraštvo ne bo ustavilo toliko časa, dokler bomo zanikali in zmanjševali lastne napake – gre za nalogo posameznikov, da najprej priznajo lastne napake in vztrajajo v drži razumevanja drugih.

»Slovenci ste na težki, a dobri poti«

Widmaier pa je poudaril, da nasprotujoča mnenja niso slaba, da je le treba vztrajati na poti intenzivne predelave. Po njegovih besedah smo Slovenci na težki, a pravi poti. Spomnil je na to, da so tudi oni imeli intenzivne razprave, kaj pomeni kolektivna krivda, kar pomeni, da je treba razviti skupinsko identiteto. Griesser Pečarjeva je ugovarjala z navajanjem dejstva, da se »pri nas vse dela na tem, da kosti ne pridejo na površje«, zato tudi sprava še ni možna.

Erzar je ob tem dodal, da »čas ne zdravi ran, jih samo skrije«, kar se kaže na otrocih, ki se rodijo travmatiziranim staršem in ne zaupajo nikomur. Na poti ozdravljenja jim lahko pomagajo prav pričevanja, ki pričajo o globoki ustrahovanosti in v katerih lahko prepoznamo nauke. Griesser Pečarjeva je z mislijo »resnica nas bo osvobodila, druge poti ni« zaključila razmišljanje o predelovanju zgodovine, Widmaier pa ji je pritrdil z razumevanjem, da smo vsi prizadeti od tega, a smo hkrati tudi del te zgodovine, ki jo predelujemo: »Zgodovina se nikoli ne konča.« Da naša še zdaleč ni predelana dokazujejo tudi lepo število komentarjev in vprašanj iz publike, iz katerih je bilo jasno čutiti, da se mnoge rane iz preteklosti skozi sedanje dogodke (ali krivice, kot bi jih poimenovali komentatorji) kljub zanikanju še kako odpirajo in nočejo celiti.


Foto: Ivo Žajdela