Ko so preiskave potrdile, da imam poškodovano srce, me je zdravnica poklicala na pogovor. Resno se je zazrla vame. Očitno gre zares, sem pomislil. »Vaše srce je poškodovano. Preveč težkih zgodb zadržujete v njem.« S pogledom me je merila v mojo notranjost. »Dovolite, da vas vprašam, zakaj jih ne zaupate in izročite Bogu. Zakaj nosite vse v sebi? Veste, tudi če ste pater, se sprašujem o vaši veri.« Zdrznil sem se, ona pa je nadaljevala: »Kako pa spoštujete Božjo zapoved tedenskega počitka?« »Veste, nedelje so zame …« sem se skušal opravičevati.

»Vem, ob nedeljah imate obveznosti,« me je prekinila. »S katerim dnem pa nadomestite nedeljski počitek? Kateri dan je za vas tisti, ko izklopite mobitel, obveznosti …, dan, ki ga preživite v miru?« Čakala je na odgovor, jaz pa sem spoznal, da grešim. »Ja, veste, moram vas kregati,« je rekla z zavzeto odločnostjo. »Kaj za vas ne veljajo Božje zapovedi? En dan v tednu je čas, ko je tudi lenoba sveta! In vsaj teden dni v letu prav tako....