Mufti prof. dr. Nedžad Grabus

Celoten pogovor si preberite v decembrski številki revije Cerkev danes.

Sloveniji delujete že več kot 25 let. Kako doživljate Slovenijo po vsem tem času?

Moja izkušnja s Slovenijo se je začela že v otroštvu, ker je moj oče delal v Sloveniji. Jaz sem kot študent prihajal občasno v Slovenijo, pozneje sem delal kot imam na Jesenicah. Zdaj sem že enajsto leto mufti. Slovenija mi je zelo pri srcu.

Vaša dialoška navzočnost v Sloveniji je priznana, manj pa ljudje poznajo številnost in organizacijo Islamske skupnosti. Nam lahko zaupate kaj o tem?

Upravni organ naše skupnosti se imenuje mešihat, ima pet članov in zbor, sestavljen je iz predstavnikov vseh 18 lokalnih skupnosti – džematov, v katerih je navzoča islamska skupnost. Kot predsednik mešihata sem administrativno odgovoren za delovanje skupnosti, kot muft i pa tudi za tolmačenje vere in odločanje o verskih zadevah.

Našo skupnost je zaradi premikov ljudi težko natančno številčno določiti. Imamo dve skupini vernikov: prva je bolj stabilna, to so ljudje, ki živijo v Sloveniji že dalj časa, na to skupino smo najbolj osredotočeni. Evidenco pa vodimo po številu družin. V Sloveniji imamo več kot 8000 družin, ki so v živem stiku z islamsko skupnostjo; nato kakih 4000 družin, ki so bolj pasivne, in tretja skupina so tisti, ki se samo občasno obrnejo na skupnost. To pomeni približno 40 tisoč aktivnih vernikov in 15 do 20 tisoč takšnih, ki se občasno oglasijo. V 20 krajih po Sloveniji imamo organiziran verouk – mekteb, večinoma ob sobotah in nedeljah. V Ljubljani imamo pri verouku več kot 600 otrok, štejemo tudi otroke iz okolice: Grosuplja, Vrhnike, Domžal …

Zelo rad poudarim, da v začetku nismo imeli na voljo nobenih prostorov, spomnim se, da nam je npr. katoliška Cerkev v Tržiču večkrat pomagala. Ko sem bil imam na Jesenicah,
sem imel verouk za muslimanske otroke v Tržiču v katoliških prostorih. V Izoli smo do leta 2014 imeli prostore v katoliški cerkvi, v Portorožu pa še vedno uporabljamo katoliške prostore. Večkrat to omenim in sem hvaležen, rad bi izkoristil tudi to priložnost, da bi se katoliški Cerkvi zahvalil za to pomoč. Žal moramo v mnogih krajih plačevati drage najemnine, v Ljubljani kar 3000 evrov mesečno, zato nam je pomembno, da dobimo džamijo.

Kako vidite trenutno stanje dialoga s katoliško Cerkvijo?

Imel sem to srečo, da sem rojen in da sem odraščal v krajih, kjer so skupaj živeli muslimani in katoličani, v bližini je zelo znana frančiškanska cerkev in samostan, to je Guča Gora v bližini Travnika. Že od otroštva sem navezan na kulturo sožitja, to je meni samoumevno. Že vse življenje pa imam zelo dobre stike z odličnimi katoliškimi profesorji iz različnih držav. Po prihodu v Slovenijo mi je to bila prednostna naloga, saj sem po zaslugi pogovorov s katoliškimi profesorji ostal umsko in intelektualno vitalen, zlasti so mi ostali v spominu pogovori s profesorjema Janezom Juhantom ali Dragom Ocvirkom in drugimi s Teološke fakultete. Pomagali so mi, ne samo, da bi bolje razumel slovenski krščanski značaj, temveč tudi, da bi se seznanil z načini in možnosti verskega pouka v Sloveniji. To je ena raven. Druga raven so številna uradna srečanja s predstavniki katoliške Cerkve, z vsemi ljubljanskimi škofi in drugimi predstavniki Cerkve na različnih ravneh. Zame je bilo sodelovanje z njimi vedno samo pozitivno in menim, da moramo nadaljevati po tej poti. Veliko nam je pomenila podpora za gradnjo džamije in škofova navzočnost ob položitvi temeljnega kamna.

Kaj bi lahko naredili, da bi bratski dialog med nami še bolj napredoval tudi v prihodnje?

Menim, da bi se morali začeti pogovarjati o bolj poglobljenih temah in graditi bolj poglobljene odnose. Povsod po svetu so že nastale najrazličnejše krščansko-muslimanske pobude ali organizac ije, v katerih obravnavajo skupne teme, pomembne za naš čas. V Sloveniji dobro deluje sodelovanje med različnimi krščanskimi cerkvami. V ta kontekst bi bilo treba nekako vključiti tudi Islamsko skupnost, po vzoru Hrvaške ali Avstrije, kjer delujejo inštitucije, kot je Verstva za mir ali podobno. Mi smo pripravljeni za vse projekte, ki bi jih skupaj opredelili. V tem smislu menim, da bi katoliška Cerkev lahko imela vodilno vlogo, ker ima najbolj razvit ne samo znanstveni, ampak tudi administrativni aparat, ki bi nam lahko pomagal občasno ali vsaj enkrat na leto organizirati srečanje, na katerem bi se pogovarjali o določeni temi, koristni ne samo za naše skupnosti, temveč tudi za oblikovanje skupnih stališč v širšem slovenskem družbenem prostoru. Meni se zdi, da v Sloveniji s tem malce zamujamo. Sam razmišljam o tem, da bi imeli Ljubljanski
forum za mir, na katerem bi se vsaj enkrat letno pogovarjali o temah, pomembnih za poglabljanje naših odnosov, bomo še videli, kako se bo ta ideja razvila.

Poleg tega, da ste muft i, ste tudi profesor islamskega nauka. Kaj s teološkega vidika povezuje muslimane in kristjane in katere vrednote so nam še posebej skupne?

Poglejte, krščanstvo in islam imata zelo podoben pogled na etični monoteizem in v tem smislu na dostojanstvo človeškega življenja, ki mora ostati povezovalna tema. Drug pomemben skupen pogled muslimanov, katoličanov pa tudi pravoslavnih je pogled na družino. O tem se bo še naprej veliko govorilo.

S teološkega vidika, muslimani vse preroke sprejemamo kot svoje, s tem, da verujemo, da je Mohamed končni prerok. Jezusa častimo kot velikega preroka in ga zelo spoštujemo. Marija je tudi zelo cenjena v muslimanski veri. Bil sem zelo vesel ob nekem obisku bazilike svetega Petra v Rimu, kjer je ena freska naslikana po navdihu iz znanega poglavja iz Korana, ki govori o Mariji, muslimani ji rečemo Merjem. Abraham je zlasti pomemben prerok, muslimani se ga spomnimo ob velikem prazniku kurban bajram. Od Abrahama naprej je prepovedano žrtvovanje človeškega bitja za katere koli verske namene ali kot daritev za Boga, kar je bilo med tedanjimi plemeni običaj. Mojzesa častimo kot osebnost, ki se je uprl zemeljski oblasti, ki se je predstavljala za božanstvo. Razen tega je 10 božjih zapovedi zelo podobnih v judovski, krščanski in muslimanski kulturi in veri. Imamo skupno vero v angele. Verujemo v to, da se je Bog razodel človeštvu, vsi imamo tudi podoben eshatološki pogled na življenje – da bomo po smrti živeli v drugačni obliki. Verujemo v odrešenje, da nas bo Bog vprašal, kako smo živeli na tem svetu … Seveda so podrobnejše razlage vsega tega različne, ampak v bistvu imata krščanstvo in islam izjemno veliko skupnega.

Celoten pogovor si preberite v decembrski številki revije Cerkev danes.