Kar opisuješ, namiguje na aktivizem oz. splošno stanje v družbi, ko ne poznamo več globljega razloga, zakaj nekaj počnemo, ampak le hitimo od ene dejavnosti do druge. Vsak človek pa mora sam poiskati in pripisati smisel svojim držam ter dejanjem. Tega se najprej uči v lastni družini, potem pa svoja stališča utrjuje v vrstniški družbi.

Katoliško gledanje na čas pomeni, da v njem vidimo velik dar, ki nam ga Bog naklanja vsak dan znova – da bi danes bolj ljubili kot včeraj ter tako osmislili svoje življenje in življenje drugih. V taki drži dan ni enak dnevu, ampak se umešča v časovno spiralo vsakega življenja, ki ima začetek in konec oz. cilj, vmes pa zori in sodeluje z Bogom pri nenehnem razvoju stvarstva.

Ko svoje obveznosti in prosti čas preživljam z ljubeznijo v veselju, potem najprej ne štejem minut, ki so mi na voljo, ampak jih živim v hvaležnosti, da jih smem deliti v dobro sebe in drugih – tudi v šoli. Bog, ki je gospodar in delivec časa ter človekovih talen...