Čarovniški procesi imajo svoje korenine v verovanju v hudiča in v strahu, ki je v preteklosti ljudi prevzel že ob omembi njegovega imena. Če se poglobimo v stare knjige in zapiske, naletimo na mnogo primerov celo blaznega strahu pred hudičem, ki se je prikazoval ljudem v najrazličnejših podobah. Pod vplivom ljudske domišljije in praznoverja pa se strah pred hudičem ni loteval le posameznikov, temveč celih množic, in je po svojih posledicah bil že prava epidemija, saj za seboj ni puščal le duševno zmedenih in živčno razrvanih ljudi, temveč je bil tudi povod za marsikateri umor in požig. Vzrok za strah je bil hudič (satan, peklenšček itd.), mitološko bitje, ki preži na grešne duše ter nenehno spodbuja in povzroča zlo na svetu. 

Čarovniški procesi imajo svoje korenine v verovanju v hudiča in v strahu, ki je v preteklosti ljudi prevzel že ob omembi njegovega imena.

V hudih časih, ko so se ljudje bali kuge, vojn, lakote, ko so se pred njihovimi očmi dogajale njim nedoumljive stvari, je domišljija vse to preprosto pripisala hudiču. Tedaj so se celo učenjaki (predvsem menihi) prepirali o tem, koliko hudičev biva v peklu. Pred epidemijo praznoverja ni bil varen nihče, in to ne samo v srednjem veku, ko so bili izobraženi le redki duhovniki, temveč še v 16. in 17. stoletju, ko so bile posledice tovrstnih prepričanj tako hude, da človek danes težko verjame, da je bil to tudi čas postopnega vračanja antične kulture in znanosti. 

Pred epidemijo praznoverja ni bil varen nihče.

Med preprostimi ljudmi je bila vera v hudiča razširjena tako kot vera v Boga, marsikod celo bolj, kajti Boga so videli le redki izbranci, medtem ko se je hudič prikazoval tudi najrevnejšim. Kult hudiča je ponekod dosegel celo verske oblike in duhovščina se je morala močno potruditi, da je zatrla to ljudsko zablodo. Toda strah pred njim, ki si je drznil kljubovati celo samemu Bogu in ki je bil povzročitelj vsega zla ter prijatelj čarovnic in čarovnikov, je ostajal v vsakem kristjanu.

Čarovniški procesi na slovenskem Štajerskem

Do čarovniških procesov na slovenskem Štajerskem je prišlo kakor drugod po Evropi predvsem zaradi praznoverja ljudi in njihovega strahu pred hudičem. Poleg tega pa so na njihovo množičnost vplivali tudi različni zunanji dejavniki, ki so jih ljudje pod vplivom Cerkve pripisovali hudiču in njegovim pomočnikom na zemlji, to je čarovnikom in čarovnicam. 

Število procesov na slovenskem Štajerskem je doseglo vrh v drugi polovici 17. stoletja. To pa je bil tudi čas pogostih naravnih nesreč, kužnih bolezni in vojn.

Število procesov na slovenskem Štajerskem je doseglo vrh v drugi polovici 17. stoletja. To pa je bil tudi čas pogostih naravnih nesreč (poplave, požari), kužnih bolezni in vojn, ki so divjale po našem ozemlju ali njegovi soseščini. Požari so bili v 16. in 17. stoletju strah in trepet ne le mest na slovenskem Štajerskem, temveč po vsej Evropi: velik del mest je bil iz lesa in hiše so stale druga ob drugi, ker je obseg mestnega obzidja omejeval širjenje. Tako je na primer Maribor v 16. in 17. stoletju kar petkrat skoraj popolnoma pogorel.

Ugodna tla za pravcati izbruh preganjanja čarovnic v drugi polovici 17. stoletja pa so pripravile velike poplave, ki so prizadele slovensko Štajersko v letih 1675 in 1684, temu so se pridružile še slabe letine v letih 1649, 1660, 1661 in 1690, nato kobilice, ki so zdesetkale pridelke, ter najhujši pojav tistega časa – kuga. V 17. stoletju je kuga ali katera od kužnih bolezni kar osemdesetkrat razsajala na Slovenskem, še posebej v letih 1600–1602, 1623–1631, 1641–1648, 1664–1669 in 1679–1683. Leta 1679 so kugo k nam najbrž prinesli vojaki iz Vojne krajine: pri nas je pobirala smrtni davek med letoma 1680 in 1683 (v Radgoni je omenjena že leta 1679). V nekaterih krajih je kuga prebivalstvo dobesedno zdesetkala in minilo je kar precej časa, da so si ljudje opomogli.

Ugodna tla za pravcati izbruh preganjanja čarovnic v drugi polovici 17. stoletja pa so pripravile velike poplave, slabe letine, nato kobilice, ki so zdesetkale pridelke, ter najhujši pojav tistega časa – kuga.

K vsem tem nesrečam moramo prišteti še vojne s Turki v začetku stoletja (dolga vojna, 1593–1606), tridesetletno vojno (1618–1648), kretsko vojno (1645–1669), spopad s Turki pri Modincih (1664) in dunajsko vojno (1683–1699). Zadnji dve vojni sta potekali v naši neposredni bližini in deloma na našem ozemlju oziroma so ju prebivalci čutili zaradi izredno povečanih davkov in dajatev. Posebej nadležni so bili pohodi krucev, ki so med letoma 1680 in 1711 pogosto ropali po Murskem polju in Slovenskih goricah.

Pogostost in nerazumljivost teh nesreč sta preprosto ljudstvo zelo plašili in zaradi nevednosti so vzroke zanje iskali v delu temnih sil – čarovnic. Tudi zato so bili procesi proti njim tako surovi in krvavi, kajti marsikdaj so ljudje s tem zmanjševali lasten strah pred prihodnostjo.

Pogostost in nerazumljivost teh nesreč sta preprosto ljudstvo zelo plašili in zaradi nevednosti so vzroke zanje iskali v delu temnih sil – čarovnic.

Glavna središča čarovniških procesov na slovenskem Štajerskem so bili Hrastovec v Slovenskih goricah, Vurberk, Ormož, Ljutomer, Maribor, Ptuj, Radgona in Celje. V letih 1546 do 1746 se je na slovenskem Štajerskem zvrstilo od 250 do 300 čarovniških procesov, na katerih je bilo po navadi več obtožencev hkrati.

Čarovniški procesi v Ljutomeru

Po do sedaj znanih ohranjenih in najdenih dokumentih je bilo v Ljutomeru med letoma 1612 in 1690 usmrčenih 75 ljudi, večinoma žensk. Število je bilo nedvomno precej višje, saj npr. iz procesa, kjer so sodili kar 40 ljudem, ni ohranjenih dokumentov o sami obsodbi, ki je bila za večino nedvomno smrtna.

Članek si lahko v celoti preberete v 41. številki magazina SLO.