Verjetno skorajda ni Slovenca, ki ne bi poznal Poljanske doline. Če ne zaradi krajev v njej, pa zaradi slikarjev, bratov Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890) ter pisatelja Ivana Tavčarja (1851–1923) in njegovih del. Med najbolj obiskane zanimivosti v dolini spadata prav gotovo Tavčarjev dvorec na Visokem in bližnja cerkev svetega Volbenka. Vendar bi bilo škoda, če bi se naš obisk Poljanske doline omejil zgolj na njeno dno. Zakaj se ne bi enkrat povzpeli in si dolino pogledali od vrha, še posebej, ker za to ne potrebujemo prav veliko časa?

Bukov vrh je od Tavčarjevega dvorca oddaljen komaj dva kilometra zračne črte, vendar se nanj ne bomo odpravili s te strani. Označena krožna pot se namreč začne v vasi Hotovlja tik poleg Poljan. Cesta in z njo pot takoj za prvimi hišami zavijeta v Hotoveljsko grapo, ki nas v prvem hipu kar preseneti s svojo ozkostjo. Tu je vse utesnjeno: hiše, potok, cesta. Še sreča, da že po nekaj metrih prečimo Hotoveljščico in se zagrizemo poševno v breg. To je najnapornejši del celotne poti, ampak nič ne de. Samo da pridemo više! Najprej hodimo vzdolž grape, potem pa se začne pot umikati proti vzhodu. Steza je dobro uhojena ter označena z markacijami in ličnimi lesenimi tablami, tako da skoraj ne moremo zaiti. Kmalu stopimo iz gozda na precej obširen travnat svet, ki ga deloma že preraščajo borovci in smreke. Človek nehote pomisli, kako se je nekoč rod za rodom bojeval z gozdom za vsako ped trave in zemlje. Ampak tisto so bili drugačni časi. Današnji boji se odvijajo drugje.

Čez nekaj minut se znajdemo na gozdni poti, ki nas pripelje do samotne kmetije. Tu smo povsem na odprtem. Kot da bi šele sedaj med temi golimi bregovi, ki imajo celo pozimi v sebi neopisljivo mehkobo, zadihali s polnimi pljuči. Zdi se, da je pokrajina negibna, vendar pogled v vejah bližnjih dreves hitro odkrije živahno premikanje. Sinice. Če nič drugega, se lahko zanesemo, da bomo videli vsaj te. Možna pa so tudi kakšna večja presenečenja: kanja, detel, krokar ali celo skupina gamsov, ki se za trenutek ustavi na gozdnem obronku in nato nadaljuje vratolomni spust v varno globel.

Zdaj smo že povsem blizu cilja. Ko pot obide zadnje pobočje, ki zastira pogled, nam ostane le še blag vzpon proti vrhu. Spet naletimo na samotno kmetijo. Zanimivo je opazovati, kje so si ljudje nekoč postavljali domovanja. Ne na robovih, po katerih gospodarijo vetrovi – tam srečamo kvečjemu kakšno počitniško hišico – ampak malce niže, v zatišju. Nekaj posebnega so te kmetije. Velika poslopja še danes pričajo o trdnosti, ki ima globoke korenine: v zemlji, v družini, v Bogu. Da, hišo je treba zidati na skali, potem je lahko tudi velika.

Po približno uri in pol hoje stopimo pred cerkev žalostne Matere Božje na Bukovem vrhu. Čeprav grič, na katerem stoji cerkev, z naše strani ni bil videti posebej izrazit, se sedaj izkaže, da je razgled z njega prav imeniten. Povsem pred nami so Blegoš, Koprivnik in Mladi vrh, izza katerih tu in tam sramežljivo pogleduje zasnežena konica. Seveda le ob lepem vremenu. Skozi zavese oblakov ali megle se pač ne vidi prav daleč.

Pobliže si moramo ogledati še cerkev, ki je na zemljevidih pogosto označena kot Sveta Sobota. Prvič je omenjena v urbarju iz leta 1501, leta 1747 pa so jo povečali in barokizirali. V notranjosti so štirje leseni oltarji. Glavni je posvečen žalostni Materi Božji, stranska svetemu Ahacu in svetemu Jerneju, levi zadnji oltar pa sveti Notburgi. Velikost cerkve kaže, da so jo v preteklosti pogosto obiskovali romarji. Semkaj so se zatekali predvsem s prošnjo za ozdravitev glavobola.

Mar ni to zadosten razlog, da vsaj med novoletnimi prazniki, ko nam v glavi odmevajo poki petard, sem poromamo tudi mi?