Za vsak primer ne pove točnega imena mesta. Vojna je, nikoli se ne ve. S trpljenjem, stiskami, izgubami je boleče realno soočena vsak dan.

Videli ste številne boleče, tragične življenjske zgodbe. Gotovo so se vas na svoj način dotaknile vse, a katera vam je še posebej segla do srca?

Sodelavka je bila doma iz Buče. V dneh, ko je bilo tam najhuje, sem bila z njo pogosto v stiku. Pošiljala mi je videe, zvoke bombnih napadov, streljanja … Začutila sem le delček tega, kar so ljudje doživljali tam. Na začetku vojne ji je mož rekel, naj gre v mesto njenih staršev, a ni imela dovolj goriva. Odšla je lahko le do moža. Še dobro, da je bilo tako, saj so naslednji dan bombardirali njeno hišo. Ko sva se po dveh mesecih srečali, mi je pokazala fotografije. Ostala sta le dva zidova, zgorelo je vse, tudi keramika. Dva tedna je v centru za pomoč ženskam živela v strahu za življenje, ker je bila poleg vojašnica. Družini je uspelo oditi na Poljsko. Zdaj ponoči ne spi, vojno nosi s seboj.

Mira Milavec: Ukrajinci verujejo v zmago, a tudi v Boga in molitev. FOTO: osebni arhiv

Mama z dvema otrokoma, dekleti sta stari devet in 12 let, se je odločila, da zapusti Bučo. Pripovedovala mi je, da je bila v avtu pred njimi družina, katere očeta so ubili, ko je šel iz avta, čeprav je imel roke dvignjene. Mama je imela otroka v naročju. Tudi njo so ubili, otrok je ostal sam. Neka gospa, ki je izstopila iz drugega avta, je vzela tega otroka. Zelo dobro sem spoznala tudi posledice na otrocih ubitih staršev. Srečala sem dekle, ki je ves čas neutolažljivo jokalo. Drugo dekle pa ni spregovorilo niti besede. Nikogar ni želelo videti.

Kako budite up sredi neizmernega obupa?

Ljudje, ki dobivajo pomoč, tudi sami začnejo pomagati. To jih rešuje. Položaj ti ne da miru, ne želiš sedeti križem rok. Ukrajinci so tudi zelo verni. Verujejo v zmago, a tudi v Boga in molitev.

Kakšen je odziv Ukrajincev na pomoč, ki jo dobivajo iz Slovenije, od Karitas in drugih organizacij?

Dejanja povedo več kot besede. Slovenci smo bili prvi, ki smo poslali pol konvoja zdravil. Prispevala jih je Krka. Preko Slovenske karitas (SK) sodelujemo z zdravniško zbornico Slovenije, Adro … Moji sodelavci so se zelo angažirali, da so našli bolnišnice, ki material res potrebujejo. SK pomaga z vsemi mogočimi projekti in vidiki. Pred kratkim sem bila na spletnem sestanku s slovenskim zdravnikom, nefrologom, ki si s svojimi povezavami res na vso moč prizadeva, da bi lahko pomagal ukrajinskim pacientom z dializo, četudi določenih materialov v Sloveniji ni mogoče dobiti. Lahko bi rekel: nimamo, ne morem. To je le en primer. Klub slovenskih podjetnikov (SBC) se je tudi odzval, zbrali so več kot sto tisoč evrov pomoči za otroke. Organizacija Miva je dala dva mini busa. Ne morete si predstavljati veselja mojih sodelavcev ob tem, saj brez tega ne bi mogli deliti hrane.

Dejanja povedo več kot besede. Slovenci smo bili prvi, ki smo poslali pol konvoja zdravil.

Povedali ste, da trenutno v Ukrajini vlada od dva- do trikrat večja humanitarna kriza kot na začetku vojne. Torej je treba še posebej zdaj okrepiti prizadevanja za pomoč.

Območji Donbas in Lugansk sta pod okupacijo. Ljudje nimajo normalnega dostopa do vode. Slišala sem, da če želiš kozarec vode, moraš za to opraviti neko delo. 70 % Harkova je v ruševinah. Brez pomoči ljudje tam nimajo od česa živeti. Služb primanjkuje, veliko industrije je uničene, poznate stanje z žitom …

Obširnejši intervju z Miro Milavec je objavljen v novi številki tednika Družina (23/2022).