»Vsi sodelujemo pri spremembah svetovnega nazora, ki niso odvisne od naše volje, in skušamo blažiti njihovo radikalnost s tem, da stvari ne domislimo do konca. Le redki imajo dovolj poguma, da si drznejo izreči brutalno preproste resnice.« Čeprav morda avtor teh besed, poljski mislec in pesnik, Nobelov nagrajenec Czesław Miłosz, tudi sam kdaj kakšne obravnavane stvari ni domislil čisto do konca (a kdo je popoln?), si je vendarle drznil izreči nekaj izredno pomembnih brutalno preprostih resnic. Npr. tole: »Narava s svojo neverjetno razsipnostjo z bilijoni bitij, potrebnih, da se ohrani vrsta, je do usode individuuma popolnoma ravnodušna. Tudi človek se, ko je vključen vanjo, spremeni v statistično številko.« In ko razmišlja, kako je zamrl kult vzvišene poezije, ugotovi nekaj podobnega: »[Č]loveška osebnost je izgubljala svojo neponovljivo obliko v korist družbene pravilnosti in psiholoških determinant.« Še brutalnejša pa je njegova odkritost v razgaljanju protislovij sodobne družbe:...