Zavetnik: proti kugi

Sveti Bruno, ustanovitelj kartuzijanov, goduje 6. oktobra

Rodil se je leta 1032 v Kölnu, postal duhovnik in bil nekaj časa predstojnik visoke šole v Reimsu. Tu je zaslovel kot odličen predavatelj, obenem pa se ves čas boril proti simoniji (kupovanje cerkvenih služb in časti). To mu je nakopalo veliko sovraštva, papež pa ga je pri tem ves čas podpiral. Do škofovske časti mu ni bilo, želel si je samote, zato je leta 1080 vstopil k benediktincem v samostan Molesme. Ker pa se mu je zdelo življenje v njem premalo strogo, je kmalu s peščico privržencev v pečinah Chartreuse blizu Grenobla ustanovil naselbino samotarjev. Imeli so vsak svojo kočo in se trikrat na dan zbirali v cerkvi pri korni molitvi. Ob nedeljah in praznikih je bil skupen obed, razvedrilo, sprehod in pogovor, sicer pa so živeli v popolnem molku. V svojih celicah so preživljali dneve v molitvi, študiju in ročnem delu; mesa niso uživali. Red se je ohranil do danes. S tem je sveti Bruno benediktinsko pravilo zelo poostril in ga približal idealu vzhodnega meništva: močna kontemplacija, samota, molk, zbranost, obvladovanje samega sebe in mrtvičenje.

»Trdno verujem v Očeta in v Sina in v Svetega Duha: v nerojenega Očeta, v edinorojenega Sina, v Svetega Duha, ki izhaja iz obeh. Verujem, da so te tri osebe en sam Bog … Verujem v zakramente, v katere veruje in jih časti katoliška Cerkev, posebno še, da je to, kar je posvečeno na oltarju, resnično telo in resnična kri našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ju sprejemamo tudi v odpuščanje naših grehov in v upanje na večno življenje …« (del Brunove veroizpovedi pred smrtjo)

»Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši … Do te blaženosti pa se ne more nihče dokopati sam. Imeti mora upanje, vero in ljubezen. Toda, blagor človeku, samo tisti pride do takšne blaženosti, ki mu ti pomagaš, Gospod, da se povzpne do stopenj blaženosti, s katerimi razpolaga v svojem srcu. To pomeni: samo tisti bo prišel do blaženosti, ki se pripravlja v svojem srcu, da se povzpne do te blaženosti s številnimi stopinjami kreposti in dobrih del in prejme pomoč tvoje milosti. Sam od sebe ne more namreč nihče priti v nebesa …«

»Modrijan brez primere; luč v vseh vedah; globok studenec modrosti; vzor resnične pravičnosti, znanosti in modrosti …« Tako so imenovali svetega Bruna njegovi sodobniki.
Opis svetnika:

Sveti Bruno, redovni ustanovitelj, kartuzijan

Približno petdeset let je bil star Bruno, ko se je dokončno odločil, da zapusti vse službe, se odreče vsem nazivom, premoženju in bleščeči karieri, ki se mu je ponujala, ter z nekaj tovariši zaživi v samoti puščavniškega oz. meniškega življenja. V divjini Dofinejskih Alp v samotni dolini Chartrese je tako pod njegovim vodstvom nastala Velika kartuzija (La Grande Chartreuse), ki je še danes matični samostan reda.


Ime: Ime Bruno je po izvoru nemško. Gre za skrajšano obliko iz zloženih imen, ki imajo prvi člen Brun-. Ta je lahko iz starovisokonemških besed brunja, brunna »oklep«, ali iz brun »rjav.

Rodil se je okoli leta 1030 v Kölnu v Nemčiji,

umrl pa 6. oktobra 1101 v La Torre v Kalabriji (s. Stefano di Bosco) v Italiji.

Družina: Družina Hartenfaust, ki naj bi ji pripadal, je bila v mestu zelo znana, bil naj bi plemiškega rodu.

Sodobniki: papeža Gregor VII., Urban II., kralj Filip I., cesar Henrik IV., sv. Robert iz Molesma, sv. Hugo iz Grenobla.

Službe: Bruno je bil izredno nadarjen, po študiju je postal profesor na katedralni šoli v Reimsu in kasneje nadzornik. V tem času je postal tudi kanonik reimske stolnice, še prej kanonik kolegiatnega kapitlja pri sv. Kunibertu (Köln), škofijski kancler, ponujeno škofovsko čast pa je zavrnil.

Skupnost: Ko se je Bruno odločil, da bo zaživel meniško življenje, se je najprej ustavil pri sv. Robertu v Molesmesu, tam preživel nekaj časa kot puščavnik, kasneje pa, okoli leta 1084, s šestimi tovariši odšel v Grenobel, kjer jim je škof sv. Hugo priskrbel samotno dolino. Tu je Bruno ustanovil naselbino, v kateri je združil samotarski in skupni način življenja, kot ga še danes živi kartuzijanski red. Le tega je potrdil papež Aleksander III. 2. septembra 1176. Leta 1145 je nastala tudi ženska veja. Danes ima red po svetu 22 hiš, v katerih živi približno 380 kartuzijanov.

Dela: Še kot profesor je napisal deli Razlaga pisem sv. Pavla in Razlaga psalmov.

Zavetnik: kartuzijanov, priprošnjik proti kugi.

Upodobitve: Upodabljajo ga v kartuzijanskem oblačilu: belem habitu s kapuco. Pogosto drži prst na ustnicah, kar simbolizira molčečnost. Včasih stoji z eno nogo na zemeljski obli. Njegovi atributi so še: lilija, knjiga, žezlo, oljčna vejica.

Grob: Po običaju kartuzijanov so ga pokopali v zemljo na pokopališču samostana svete Marije v La Torre. Leta 1193 so njegove posmrtne ostanke prenesli v samostansko cerkev, kjer so še danes.

Beatifikacija: Kanoniziral ga je šele papež Leon X. leta 1514, v rimski koledar pa ga je med svetnike vpisal papež Gregor XV. 17. februarja 1623.

Goduje: 6. oktobra.

Pri nas: V Sloveniji so delovale štiri kartuzije: Žiče (1160), Jurklošter (1173), Bistra (1255) in edina še danes delujoča v Pleterjah (1407).

Misel: »Posebno veselje in smisel našega poklica je bivanje v samoti in tihoti celice.« (iz Pravil kartuzijanov)

Splet: http://www.kartuzija-pleterje.si/; www.chartreux.org