Krekova pot


Na najvišji točki Krekove poti - cerkev Žalostne Matere Božje na Leskovcu

Zadnja leta je pri nas nastala vrsta tematskih pohodniških poti, ki se imenujejo po znanih Slovencih. Svoje poti so dobili Jakob Aljaž, Friderik Baraga, Josip Jurčič, Fran Levstik, Anton Martin Slomšek, Valentin Stanič in številni drugi, ki so zaznamovali svoj čas in se ohranili v narodovem spominu. Zgodovina se ni začela včeraj. Marsikaj, kar žanjemo danes, so zasadili že naši predniki – tisti seveda, ki jim ni bilo vseeno, kaj bo ostalo za njimi. Tematske pohodne poti nam pripovedujejo življenjske zgodbe teh ljudi, hkrati pa razkrivajo naravne lepote in krajevne znamenitosti. V tem je njihov čar.

Te dni mineva 141 let od rojstva duhovnika in politika Janeza Evangelista Kreka. Ta simetrična obletnica nas je spodbudila, da smo se sprehodili po njegovi poti, ki se vije po gričevnatem svetu v okolici Šentjanža. Krek je v to podeželsko naselje zahodno od Sevnice rad prihajal na oddih. In kot je zapisano na spominski plošči na šentjanškem župnišču, je tam 8. oktobra 1917 tudi končal svojo zemeljsko pot.


Razgled z Leskovca - Kum

Od župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika v Šentjanžu krenemo med hišami proti severu. Glavna cesta hitro zavije navzdol, mi pa se obrnemo v desno šele pri lesenem kažipotu z napisom »Krekova pot«. Za zadnjimi hišami se asfaltni trak spremeni v kolovoz. Sprva hodimo med drevjem, vendar pridemo kmalu znova na plano. Pot krene navkreber med vinograde in zidanice, v katere nas vabijo gostoljubni domačini. Greh bi bil, če se ne bi ustavili, malce poklepetali in poskusili sladkega jabolčnega mošta.

Na križišču opazimo prve planinske markacije, še naprej pa nas spremljajo tudi kažipoti. S prisojnega pobočja se neopazno umaknejo vinogradi. Cesta vijuga med raztresenimi domačijami, pašniki in gozdnatimi jeziki. Po uri in četrt hoje prispemo do cerkve Žalostne Matere božje nad vasjo Leskovec v Podborštu. Cerkev, ob kateri stoji vsaj štiristo let stara lipa, je današnjo podobo dobila okrog leta 1700, med drugo svetovno vojno pa je bila močno poškodovana in izropana. Vojna vihra ni prizanesla tudi vasi, ki je bila požgana, njenim prebivalcem, ki so jih preselili v delovna taborišča v Nemčiji, in evharističnemu križu na vzpetini nad cerkvijo. Križa, ki so ga leta 1900 naredili domačini, ki so preživeli epidemijo tifusa, povojna oblast seveda ni dovolila obnoviti, zato so novega postavili šele leta 1992.

Valovito sleme, na katerem stoji cerkev, je zelo razgledno. Na jugu vidimo nepregledno verigo vrhov med Gorjanci in Snežnikom, na zahodu gozdnato Jatno, severno od nje sveže zasneženi Kum, na drugi strani Save pa Kopitnik, Veliko Kozje, Lisco in Bohor.


Cerkev sv. Treh kraljev na Brunku

Z Leskovca v Podborštu, ki je bil lansko leto razglašen za najlepšo hribovsko vas na Slovenskem, nadaljujemo po kolovozu proti tri četrt ure oddaljenemu Brunku. Ko ostane vas za našim hrbtom, se spustimo med drevje. Steza, ki je označena z gostimi markacijami, se presuka proti vzhodu. Med grčavimi debli se svetloba prepleta s sencami, v vejah šumi presušeno listje, na tleh so skrivenčene korenine in zaplate živozelenega mahu. Kar žal nam je, ko zavijemo na temačnejšo severno stran slemena, še bolj pa, ko moramo mimo divjega smetišča, s katerega nas gleda odslužen računalniški monitor. K sreči hitro prispemo do prvih hiš, nad katerimi bdi mogočna, daleč naokrog vidna cerkev sv. Treh kraljev. Gre pravzaprav za dve cerkvi, ki sta tod stali že sredi 16. stoletja. Manjša je bila do nedavnega v razvalinah, saj se je nanjo leta 1944 zrušil del zvonika, ki so ga zaminirali Nemci.

S ceste, ki pelje z Brunka proti Šentjanžu oziroma Radečam, že za prvim ovinkom zavijemo v poraščen breg. Nadaljujemo mimo vodnega zajetja, čez cesto, po stezi levo navzdol do Budne vasi, mimo cerkve sv. Nikolaja, desno na kolovoz, navzdol čez cesto ter ob robu gozda in po njem do Starega gradu. Nekaj minut pozneje prispemo v vas Novi Grad, zavijemo do zaselka Nežence, se spustimo v senčno grapo, nadaljujemo ob potoku navzdol, se ob stranski grapi vzpnemo na Hom, znova spustimo do potoka in vrnemo v Šentjanž.

Res je šlo takole hitro, saj se je sonce nagnilo že nizko nad obzorje. V zadnjih minutah, ko smo se čez polje bližali cerkvi sv. Janeza Krstnika, pa smo vendarle znova upočasnili korak. Svet se je namreč odprl in okrog nas se je razgrnila skoraj celotna Krekova pot.

Krek res ni veliko pretiraval, ko je Šentjanž in njegovo okolico imenoval »pušl’c Dolenjske« ...

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Šentjanžu je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.

Izhodišče: Šentjanž (zahodno od Sevnice)

Višinska razlika: približno 380 metrov

Dolžina Krekove poti: 5 ur (do vasi Leskovec hodimo 1.15 ure, naprej do Brunka še 45 minut)

Opis poti in težavnost: Pot je lahka, vendar razmeroma dolga. Označena je z lesenimi kažipoti, deloma pa nas spremljajo tudi planinske markacije. Hodimo po kolovozih, asfaltnih cestah in gozdnih poteh. V snegu, ko bo celotna pot postala predolga in prenaporna, priporočamo le vzpon do vasi Leskovec.

Zemljevid: Posavsko hribovje, zahodni del (Menina – Ostrež – Kum), 1 : 50.000 in Posavje, 1 : 50.000.

Krekova pot je predstavljena na zloženki, ki jo je izdalo Turistično društvo Šentjanž, in na spletni strani www.sentjanz.si. Več informacij lahko dobite tudi po telefonu 031/825-053. Pohod po Krekovi poti je 3. soboto v maju.