Glasbena matica je bila ustanovljena leta 1872 in potem ko je v prvih dveh desetletjih vzpostavila sistem glasbenega šolstva in založniško dejavnost, je leta 1891 ustanovila še pevski zbor – ta je prevzel vodilno vlogo ne le v delovanju društva, pač pa tudi v razvoju slovenske glasbene kulture in razmahu slovenskega zborovskega petja. Prvo odmevno gostovanje matičnega zbora na tujem je navdihnilo programsko podobo otvoritvenega koncerta letošnjih, že 36. Slovenskih glasbenih dnevov: z delom programa se spomniti začetnih uspehov. Po rušilnem potresu v Ljubljani leta 1895 so namreč matični pevci v znak zahvale za pomoč z Dunaja v prestolnici monarhije pripravili dva veličastna dogodka – v znameniti dvorani Musikverein so nastopili 23. in 25. marca 1896. Zahtevno dunajsko publiko je še posebej navdušil prvi koncertni večer: 189 pevcev in pevk v narodnih nošah je občinstvo ogrelo med drugim z danes priljubljenim madrigalom Jacobusa Gallusa, zapelo več ljudskih pesmi v glasbeni preobleki zborovega dolgoletnega vodje Mateja Hubada ter izkazalo svojo vokalno širino s svoj čas eno najmogočnejših vokalno-instrumentalnih skladb, radostno hvalnico Antona Brucknerja; Brucknerjev Te Deum in druge skladbe bodo nocoj v Cankarjevem domu izvedli zbori Glasbene matice in Akademije za glasbo pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika in Alenke Podpečan ter simfonični orkester Akademije za glasbo pod taktirko Simona Dvoršaka ter solisti Mojca Bitenc Križaj, Nuška Drašček, Martin Sušnik in Peter Martinčič. 

Anton Bruckner – ustvarjal je zvočnost med občestvom in Stvarnikom

»S svojo globoko religioznostjo in značajsko skromnostjo je bil skladatelj Anton Bruckner osebnostno v marsičem drugačen od sočasnih romantičnih genijev. V prispodobi bi se dalo reči, da glasba ni vrela iz njega, temveč se potrpežljivo nalagala v brezštevilnih plasteh, ki so se medsebojno nadgrajevale na povsem individualen način, rezultat pa so bile mogočne in presenetljivo moderne tonske katedrale, zvočni most med občestvom in Stvarnikom, ki ga hkrati slavijo in izražajo popolno izročenost njegovi nedoumljivi volji,« je ob rob koncerta zapisal dr. Jernej Weiss (celoten zapis bo objavljen v prilogi Slovenski čas).

Bruckner – organist in profesor

Anton Bruckner, rojen leta 1924 v avstrijskem Ansfeldnu, je pri komaj trinajstih letih postal pevec v mogočnem avguštinskem samostanu sv. Florijana pri Linzu, leta 1841 pa je začel službovati v zapuščeni vasi Windhaag blizu češke meje, kjer je tudi orglal. Leta 1845 se je vrnil k sv. Florijanu in v samostanski šoli začel poučevati harmonijo in orkestracijo. Hkrati je študiral pri profesorju na dunajskem konservatoriju Simonu Sechterju; po Sechhterjevi smrti ga je Bruckner nadomestil na mestu  profesorja za teorijo na dunajskem konservatoriju. Kot odličen pedagog je vzgojil vrsto nadarjenih učencev: Hansa Rotta, Franza Schmidta in nenazadnje Gustava Mahlerja, piše Jernej Weiss.   

Brucknerjeva globoka vera v Boga

Bruckner je napisal devet oštevilčenih simfonij. Prvo in Drugo simfonijo so Dunajski filharmoniki zavrnili, praizvedbo Tretje, ki jo je vodil Bruckner, pa je občinstvo pospremilo z žvižganjem. Kot Wagnerjev občudovalec mu je posvetil svojo Tretjo simfonijo, kar je, kot piše Jernej Weiss, »privedlo do konflikta med Wagnerjevimi in Brahmsovimi pristaši«. »Kljub negativističnim kritikam, ki jih v njegovi bogati karieri ni manjkalo, pa se umetnik nikdar ni kaj dosti oziral na tovrstne, večkrat zlonamerne komentarje,« je zapisal Weiss in navedel skladateljeve besede: »Enkrat me imenujejo za norca, drugič mojstra. Naj vpijejo, kolikor hočejo! Če je to, kar pišem, dobro, bo ostalo. Če ni, bo šlo po zlu!« Weiss doda, da »vse, kar se je dogajalo okrog njega, je sprejemal z vdanostjo, pri čemer mu je pomagala globoka vera v Boga. Svojo slavo Stvarniku je izražal tudi kot organist. Bil je znan kot sijajen improvizator na kraljici instrumentov, čeprav sam ni napisal veliko orgelskih del.«

Veličastni Te Deum (Tebe Boga hvalimo)

»Med dela, ki veljajo za najbolj iskren izkaz Brucknerjeve religioznosti, zagotovo sodi tudi Brucknerjeva hvalnica Te deum,« piše Weiss. Skladbo je pisal med leti 1881 in 1884 v habsburški prestolnici, posvetil pa jo je, kot ga v zapisu navaja Weiss, »Bogu v zahvalo za težke ure, prestane na Dunaju« (delo je namreč začel pisati neposredno po neuspehu svojih Druge in Tretje simfonije). »Šele z izvedbo njegove Četrte simfonije se mu je končno nasmehnila sreča in hvaležnosti Bogu se je nemudoma lotil uglasbitve Te Deuma, ki ga je poveril štirim solistom, zboru, orkestru in orglam ad libitum,« piše Weiss: »10. januarja 1886 so tako Te Deum prvič predstavili dunajskemu občinstvu pod taktirko slovitega dirigenta Hansa Richterja. Besedilna predloga Te Deuma je znamenita ambrozijanska himna, ki jo pripisujejo svetnikoma Ambrožu Milanskemu in njegovemu učencu Avguštinu. Sicer pa je omenjeno hvalnico najlepše označil njegov učenec Gustav Mahler, ki je na partituri prečrtal napis »za soliste, zbor in orkester« in zapisal: »Za angelske jezike, za poveličanje nebes, za čista srca in duše, očiščene v ognju«. 

(celoten zapis Jerneja Weissa o ustvarjanju Antona Brucknerja in sporočilnosti skladbe Te Deum bo objavljen v prilogi Slovenski čas)