S svojo globoko religioznostjo in značajsko skromnostjo je bil skladatelj Anton Bruckner (1824–1896) osebnostno v marsičem drugačen od sočasnih romantičnih genijev. V prispodobi bi se dalo reči, da glasba ni vrela iz njega, temveč se potrpežljivo nalagala v neštevilnih plasteh, ki so se medsebojno nadgrajevale na povsem individualen način, rezultat pa so bile mogočne in presenetljivo moderne tonske katedrale, zvočni most med občestvom in Stvarnikom, ki ga hkrati slavijo in izražajo popolno izročenost njegovi nedoumljivi volji.

Organist pri sv. Florijanu v Linzu

Njegovi predniki so bili kmetje in obrtniki. Skladatelj ni nikoli poskušal zatajiti svojega podeželskega izvora, niti kot profesor v velemestnem Dunaju. Oče, ki je sicer imel nekaj razumevanja za glasbo, ga je dal v uk nekemu bratrancu organistu. Leta 1837 je postal pevček v mogočnem avguštinskem samostanu sv. Florijana pri Linzu. Vse to je bilo seveda priprava za poklic učitelja. Službova...