Nadaljevanje iz: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [4]

Nadaljujem s pričevanjem duhovnika Franca Koritnika, med drugo svetovno vojno župnijskega upravitelja župnije Vatovlje, o partizanskih zločinih v severozahodnem delu Brkinov leta 1944 (Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve, Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ljubljana – Grosuplje, 2000, str. 388–392).

Drugi del spominov so v knjigi naslovili Obsodba gospoda F. K. V knjigi namreč imena avtorja niso razkrili, sam sem njegovo ime razbral iz celotnega gradiva v tej knjigi, da gre za Franca Koritnika. V začetku pričevanja so dopisali samo: »Bil je župnik na Vatovljah v Brkinih in pripoveduje, kako je bil obsojen, iz pričevanja pa lahko razberemo, kako so partizanska 'sodišča' delovala.« tudi to drugo pričevanje je prvovrstni zgodovinski vir, ki ga v nadaljevanje objavljam v celoti.

Cerkev sv. Jurija na Vatovljah. FOTO: Ivo Žajdela

Po vsaki taki napaki je vodstvo moralo poiskati »krivca«

Bilo je ravno v času po tistem usodnem napadu na partizanske mobilizirance na Stari Sušici, za katerega je bilo krivo ravno neodgovorno ravnanje vodstva Istrskega odreda /12. marca 1944, Nemci so partizane obkolili, 17 so jih ubili, deset ranili in 26 ujeli; Maks Zadnik, Istrski odred, Nova Gorica, 1975, str. 216–224/. Po vsaki taki napaki je vodstvo moralo poiskati »krivca« /res odlična ugotovitev, namreč, povsod, kjer so partizani doživeli težji poraz, z veliko mrtvimi, so poiskali grešnega kozla, ki so ga okrivili za poraz in mrtve, op. I. Ž./. Največ žrtev iz Stare Sušice je bilo iz Brkinov, mladih fantov, mobilizirancev. Slovesno so bili pokopani v skupni grob na Ostrožnem Brdu. Seveda so želeli imeti cerkveni pogreb, tako so potem povabili mene, vendar pa jaz takrat nisem upravljal Ostrožnega Brda, temveč župnik iz Košane /Franc Kovačič/.

Staro (Koritnikovo) župnišče še stoji pred cerkvijo na Vatovljah. FOTO: Ivo Žajdela

Hoteli so izrabiti ta pogreb za mojo usmrtitev

Na dan pogreba, ob enajsti uri dopoldne, sta prišli dve kurirki (učenki, kakih 12 let stari) k meni na Vatovlje in mi rekli, da jih je poslal komisar /komunistični politkomisar Istrskega odreda Leon Klemenčič - Očka/, naj pridem zvečer ob deseti uri, da bo takrat pogreb teh žrtev. Takoj se mi je zdelo, da ne bo nekaj v redu, saj sem že slutil, da me ima komanda na piki, ker sem se večkrat zavzel za marsikoga, ki so ga mobilizirali, pa so ga, namesto da bi ga poslali naprej v vojsko, kar doma ubili. Predvsem pa zato, ker sem vedel, kaj počnejo in sem marsikaj tudi videl. Hoteli so izrabiti ta pogreb za mojo usmrtitev. Moj odgovor je bil, da to ni moja župnija, ampak košanska, župnik iz Košane ima prvi to pravico in dolžnost, po drugi strani pa je ta župnik dal kar nekaj na svojo oblast in sem se tudi bal brez njegovega dovoljenja opraviti obred. Če pa on ne bi mogel, pridem, ampak še nisem bil tam in ne poznani poti, čez dan bi že našel, a ponoči ne bi šlo, sploh pa ne nazaj, in bi potreboval spremstvo, tudi zaradi varnosti, saj sem bil že tako velikokrat v mraku v nevarnosti, da me kdo poči.

Komisar Klemenčič govoril samo proti meni

Nisem torej odklonil, še posebej zato ne, ker je bila večina žrtev ravno iz mojih vasi. Vodstvo je seveda vedelo, da ponoči ne bi mogel priti, zato so si tudi to izmislili in mi sporočili tako uro, bili so namreč že dogovorjeni za pogreb ob štirih popoldne. Bilo je veliko ljudi, ki so jih »zbobnali« iz okoliških vasi in tam je komisar Klemenčič govoril samo proti meni, obžaloval je, da je bilo izgubljenih toliko komaj mobiliziranih fantov, seveda ni povedal, čigava je bila krivda, da so jih ubili, ampak se je z vsem besom zaganjal proti župniku iz Vatovelj – meni /o krivdi je Zadnik navedel »predolgo in nekonspirativno zadrževanje enote na odkritem terenu v neposredni bližini sovražnih postojank«, str. 224/. To je še podkrepil z besedami, da je toliko ljudi prišlo na pogreb iz vseh Brkinov, jaz pa sem odklonil pokopati partizane. Tako je ščuval množico proti meni, da bi upravičil mojo likvidacijo, saj naj ne bi zaslužil, da bi še živel med ljudmi kot nasprotnik njihove vojske. Hvalil pa je župnika iz Pregarij (Saša Milič). Ponj so poslali spremstvo že čez dan in mu tudi povedali, da je pogreb ob štirih popoldne. Če bi meni pravilno sporočili uro, bi tudi gotovo šel.

Prizor s pokopališča na Vatovljah. FOTO: Ivo Žajdela

»Oh, nikoli več te ne bom videla, bom pa molila zate ...«

Po končanem pogrebu pa so zvečer poslali 25 partizanov, da so me aretirali – pravzaprav sta me aretirala samo dva, ostali pa so obkolili hišo in jo čuvali, da jim ne bi pobegnil. Prišli so prav po roparsko, tako da niso nič klicali, ampak kar razbili vhodna vrata, ki so bila nova. Zbudil sem se, odprl okno in vprašal, kdo je. Slišal sem odgovor: Odprite vrata! Takoj sem vedel, da so partizani in da ne bo nič dobrega. Ko so stopili v vežo, so ukazali: »Pridite z nami!« Pa sem vprašal, kam pa? Pa so odgovorili, ni važno, vedel sem, da to pomeni obsodbo. Rekel sem še, naj dovolijo, da rečem materi, da odhajam. Rekli so še, pa suknjo vzemite s seboj (to je bilo zato, da bi si jo potem prilastili). Dva sta šla potem z menoj gor v sobo, materi pa sem kar skozi vrata povedal, da moram oditi. Zbudila se je in slišal sem, kako je zajokala in rekla: »Oh, nikoli več te ne bom videla, bom pa molila zate ...« Tako smo potem šli čez Padež, malo smo govorili, vprašali so me samo to, če sem kaj napravil. Rekla sta še nekaj v tem smislu, da je v vojski najbolje napraviti to, kar ti višji ukažejo ... Malo me je zanimalo, od kod sta, pa sem izvedel, da je bil eden iz Kubeda, eden pa iz Doline.

Od Vatovelj, Kozjan, do Ostrožnega Brda, vmes pa globoki dolini Padež in Šmagur. VIR: Geodetska uprava

Gnali so ga do politkomisarja na Preložah

Na Kozjane smo prišli okoli polnoči, tam smo morali počakati drugo izmeno spremstva za pot naprej do vasi Prelože. To je bila dolga pot. Marsikje je bil še sneg in zameti. Na Kozjanah sem moral čakati kake pol ure, v tem času sem videl, kako je bilo živahno tam, kjer je bil glavni štab, prihajale in odhajale so razne enote ... Z drugim spremstvom sem potem nadaljeval pot, pogovarjali se nismo nič, sam tudi nisem imel volje, sem bil zaspan in utrujen, pa pridemo okoli druge ure na Prelože. Tam je bilo »sodišče«. (Vojaški štab je bil na Kozjanah, civilni pa na Preložah, večkrat so se tudi menjali).

Izmišljal si je vse mogoče zločine, ki naj bi jih jaz zakrivil

Prignali so me tako na dvorišče, eden od spremljevalcev pa je šel v hišo, kjer je bil zbran ves štab z Maslom /Karlo Maslo/ na čelu. Komisar /Leon Klemenčič - Očka/ je prišel na dvorišče in začel vpiti name tako na glas, da so ljudje začeli odpirati okna in gledati, kaj se dogaja. Želel je na vsak način vzbuditi pozornost, da bi še ljudi naščuval proti meni. Jaz sem rekel samo to, da bi bilo bolje, da se gremo pogovorit noter, na toplo, ne da stojimo zunaj. Tudi ostali so šli vsi noter. Kuhinja je bila polna partizanov, nekateri so spali po tleh, moji tožitelji – sodniki, komandanti so sedeli pri mizi, jaz sem se moral usesti nasproti njim, da je ta komandant nadaljeval svoje obtožbe proti meni. Izmišljal si je vse mogoče zločine, ki naj bi jih jaz zakrivil. Vse, kar naj bi počeli domobranci, bela garda in vaške straže pa ljubljanski duhovniki in škof Rožman, vse to mi je očital. Jaz nisem imel sploh nobenega stika s temi rečmi in mi je bilo vse popolnoma tuje. On pa je vpil na ves glas in ni mi pustil nobenega ugovora, tako da sem moral samo molčati. Videl sem, da se s tem človekom ne da pogovarjati, da si izmišljuje laži in da ne bo dovolil ugovora. Tako sem molčal in se pretvarjal, da me ne zanima, bil pa sem tudi že malo dremav, on pa je kar nadaljeval.

Velik zločin proti narodu in ljudstvu

Jaz sem malo opazoval obraze okrog sebe in kakšen je njihov odziv, navadnih partizanov in štaba. Tako sem opazil na tleh enega obveščevalca, pokritega z odejo, ki je bil doma iz Barke, intendant. Bil je dober trgovec in je dobil vse sorte stvari, zato so ga tudi pustili. Jaz sem ga takoj opazil, da se skriva pod odejo, samo oči je imel malo posebne in po obrveh sem takoj spoznal, da je to on. Lahko bi se takrat potegnil zame, predvsem pa bi se lahko potegnil Maslo, dobro sva se poznala, saj sem bil večkrat celo gost v njihovi hiši, sem poznal celo družino in on je vedel zame. Bil je med prvini, potem pa je bil kasneje celo obsojen na smrt, a je bil pomiloščen zaradi zaslug in sabotaž. Sedel je pri mizi poleg komisarja in ni zinil besede. Vsi, razen komisarja, so bili torej tiho. Nazadnje je zaključil: »Po vsem tem, kar ste vi naredili, nasprotovali naši vojski in izdajali, imeli zveze z Italijani in Nemci in niste hoteli pokopati partizanskih žrtev, to je velik zločin proti narodu in ljudstvu, kateremu ste vi slab pastir, ker ste ga zavajali. Zato nimate pravice, da se vrnete domov, in tudi narod vas ne bi več sprejel.« In med drugim je povedal še to: »Vaš brat ni bil tak sovražnik kot vi, vi ste sovražnik številka ena in najbolj nevaren.«

Kako visoko po činu je bil Leon Klemenčič - Batog (Očka) jeseni 1943 in do aprila 1944, pove ta fotografija štaba brigad 14. divizije pred napadom na Štampetov most 14. oktobra 1943, od leve Mile Kilibarda, Mirko Bračič, Stane Semič - Daki, Jože Lepin - Ris, vsi najvišji takratni partizanski vodje, in desno Klemenčič.

»Vaš brat je zaspal, čeprav je bil dosti manj kriv kot vi!«

Potem se me je še privoščil tako, da je povedal po pravici: »Vaš brat je zaspal, čeprav je bil dosti manj kriv kot vi!« (Tako je posredno priznal laž izpred 14 dni, ko sem hotel posredovati zanj. Prišli so sorodniki, jaz pa sem šel h komisarju ter rekel, da sem izvedel, da je bil prignan sem, on pa je odgovoril: »... Ja smo ga mobilizirali in ga poslali naprej. Ko dobimo zadostno število mobilizirancev, jih pošljemo naprej.« Jaz mu tega nisem verjel, kar je opazil, in da bi se mi prikupil, me je spremil ven iz hiše – pri Matičkovih je bila sodnija – in me napotil proti domu, takrat sem potem tudi videl, kako so streljali Rupnikovega nečaka.)

»Vse to, kar ste mi očitali, to je vse izmišljeno in vaša laž.«

Jaz sem ga takrat samo pogledal, da je iz pogleda lahko razbral, da mu že prej nisem verjel. Potem je še dejal: »Ne boste se vrnili domov, ker vas narod ne bo sprejel, mi bomo pa že poskrbeli, da bo narod zvedel za to, kakšen izdajalec in sovražnik ste bili.« Ko sem tako izvedel, kaj me čaka, sem se čutil dolžnega, da povem odkrito, kaj mislim glede njegove obtožnice. Dejal sem: »Vse to, kar ste mi očitali, to je vse izmišljeno in vaša laž.« Nič se nisem več bal, saj sem vedel, da me čaka smrt in lahko povem vse. »Vedno sem delal za narod pa tudi vojski nisem nasprotoval, ker ste vedno govorili, da rešuje narod. Tudi podpiral sem vas, celo leto sem dajal hrano in plačal vse prispevke, ki ste jih pobirali. Vse to ni veljalo nič.« Odgovoril je: »Kar ste delali poprej, ne velja nič, kolikor ste pa naši vojski škodovali, boste pa zdaj kaznovani.« Ko sem videl, da noben moj odgovor ne zaleže, pa sem rekel še tole: »Vedite, da vaša trditev, da me je narod obsodil, ne drži. Narod ki me pozna, me ne bo obsodil. Obsojate me vi, ker me ne poznate, pa tudi mojega naroda ne poznate. Povem pa vam, da narod, ki pozna mene in vaše početje, ta narod bo tudi vas obsodil.«

Prelože, vas, kjer je šest tednov »uradoval« partizanski politkomisar Leon Klemenčič - Očka in pošiljal ljudi v smrt. VIR: Geodetska uprava

Da bi me Bog bolj milo sodil, kakor pa so me ljudje krivično obsodili

Po teh besedah je on zaključil, ni dovolil, da bi še kaj govoril. Namignil je enemu partizanu, naj me odvede, odšel sem brez pripombe ali pozdrava. Videl sem, da se s tem človekom ni možno pogovarjati, mislil pa sem si, ali je nor ali pa pijan. Po kuhinji sem videl veliko steklenic likerja ... drugi vojaki so bili lačni in žejni, oni pa so se gostili. Kar so pobrali od žrtev, ki so jih usmrtili, dragocenosti, ure, to so si vse prisvojili.

Takrat sem ugotovil, da so to moji zadnji trenutki. Šli smo k neki hiši oziroma štali, notri je bilo precej živine, notri sem v svetlobi petrolejke videl, kje so ljudje, ki so ležali med kravami in v jaslih pa v listju, po moji oceni deset do petnajst, vseh sort, mladi možje, žene in dekleta. Malo sem se ozrl in pri enem okencu sem se usedel poleg nekega moža. Notri je bil tudi stalni stražar. To je bilo okoli tretje ure, še tri ure do dneva, nisem vedel, kaj čakajo. Rekel sem si, zdaj imam čas, da se malo pripravim, človek mora misliti tudi na to, kaj ga čaka po smrti. Zmolil sem nekaj molitev, da bi me Bog bolj milo sodil, kakor pa so me ljudje krivično obsodili, in to naj mi šteje v dobro in v dobro mojega naroda, za katerega rad žrtvujem svoje življenje, če že tako mora biti. Med takimi mislimi sva tudi izmenjala kakšno besedo s tem, ki sva skupaj sedela. Videl je, da sem duhovnik, on pa je rekel, da je iz Opčin, da je prej delal za partizane kot nekakšen intendant. Dodal je še: »V zahvalo za vse, kar sem napravil za partizane, so me tule obsodili in čakam, da me bodo ubili.« Partizani so imeli navado ranjence, begunce in ujetnike, ki bi jih morali hraniti, kje na samem postreliti.

Cerkev sv. Egidija na Preložah (fotografija je seveda simbolična in prizor ni »kriv« za partizanske zločine). FOTO: Ivo Žajdela

»Zdaj ste vi prvi na vrsti, za vami bomo šli vsi po isti poti ...«

Zjutraj, ko je posvetil dan, pa se je pojavil en drug partizan, se obrnil k meni in mi pokazal s prstom, naj pojdem z njim. Sosed, ta iz Opčin, mi je dejal: »Zdaj ste vi prvi na vrsti, za vami bomo šli vsi po isti poti ...« Ko je človek tako blizu smrti, se skorajda ne boji ničesar več. Čisto obnemore in je nekako indiferenten. Ko sva tako prišla na dvorišče, me je vprašal: »Zakaj ste vi tukaj?« »Ne vem, so prišli ponoči pome, so me prignali sem in so mi rekli, da nimam več pravice do življenja in tukaj čakam usode.« Pa mi je rekel: »Imate srečo, da sem danes jaz tukaj! Na svojo roko vas spuščam domov.« To me je presenetilo, kako me nekdo kar tako spusti, pa sem mislil da je to spet kakšna ukana, da bom šel sam in me bodo potem iz kakšne zasede ubili, kar so že prej počeli. Nisem mu verjel. Izgovoril sem se, kako naj grem, tu še nisem bil, v katero smer naj grem, pa tudi dovoljenja nimam nobenega, vsaka straža bi me smatrala za vohuna. Potem me je prosil za papir in svinčnik, on pa je v moj mali notes zapisal: »Nosilec tega obvestila ima prosto pot iz Prelož do Vatovelj«, pa še en nečitljiv podpis, ki ga ne bi nihče razumel. Potem me je napotil v smeri Ostrožno Brdo. Na koncu je še rekel, vedi, v kakšnem položaju se nahajaš, in bodi pripravljen, da se to, kar se je zgodilo nocoj, lahko še ponovi. Tako mi je dal malo upanja, da me res rešuje. Vprašal sem se, od kod je prišel. Kasneje sem ugotovil, da je bil to eden od preiskovalcev, ki so prišli preverjat delovanje Istrskega odreda. Mene je gotovo poznal že od prej in me je zato izpustil.

Nadaljevanje v: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [6]

1/10