Nadaljevanje iz: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [3]

Nadaljujem s pričevanjem duhovnika Franca Koritnik, med drugo svetovno vojno župnijskega upravitelja župnije Vatovlje, o partizanskih zločinih v severozahodnem delu Brkinov leta 1944 (Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve, Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ljubljana – Grosuplje, 2000, str. 385–387).

Prizor s pokopališča na Vatovljah. FOTO: Ivo Žajdela

Koritniku so partizani umorili brata

Imel sem brata, ki so ga partizani ubili, ne vem kje v Brkinih, in to popolnoma brez razloga, saj je toliko naredil zanje. Iz same nevoščljivosti ga je en vaščan prijavil, da drži ne vem s kom, kar ni bilo res, potem so ga ubili brez sodbe, kakor še sto in tisoč drugih ... Nikoli nisem mogel izvedeti, kje leži, mogoče ne daleč. Danes vem, kdo ga je naznanil, pa je tudi on že na drugem svetu ... sosed ... bil je prvi komunist v vasi (Dolenja Vas pri Senožečah), za nagrado je postal prvi predsednik Sežanskega okraja, to je bil J. M. Bil je neizobražen, še telefonirati ni znal, baraba in vsi so se ga bali. Njegova družina je bila zelo dobra, en brat, bil je učitelj, pa sestra sta umrla, ko sta menda bežala čez mejo, so jih ubili.

Vatovlje in Kozjane, ločuje ju globoka dolina Padež. VIR: Geodetska uprava

Umor Rupnikovega nečaka

... Od nekoga, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva na vzhodni meji v Rusiji, sem izvedel, da so jih pripeljali večje število na Primorsko, ker so tu pričakovali izkrcanje zaveznikov, zato so poslali večje število teh vojnih ujetnikov, da so kopali jarke in tudi postavili bojno črto, da bi se partizani skupaj z Rusi borili proti zaveznikom. Med njimi je bil tudi zdravnik Hadži Mohamed, bil je zelo dober in je zdravil tudi civiliste, večkrat sva se pogovarjala, saj sem imel dostop do ranjencev v partizanski bolnici, ki je bila skrita pod zemljo. Celo zimo je bil pri meni vodja izvidniške čete, ki je stalno bivala pri meni. Pazili so bazo Istrskega odreda, saj je bila pri meni najbolj strateška točka. Povedal mi je marsikaj, koga so tisti dan obsodili na komandi. Nekega večera mi je povedal, da so pripeljali nečaka generala Rupnika in ga tudi ubili. Potoval je v Trst in na postaji v Vremah so ga zajeli in odgnali v Brkine. Kaj vse sem moral doživeti; ko sem šel ravno iz Vatovelj na Misliče, sem srečal na poti tri osebe, dva oborožena in enega neoboroženega mladega fanta, to je še mladina, sem si mislil. Potem, ko sem se vrnil nazaj, sem že od daleč videl, da nekoga streljajo med cerkvijo in vasjo na njivah. Videl sem, kako je padel in kako so se norčevali iz njega, to so bili vsakdanji prizori in človek se jih je moral prav navaditi. Šele zvečer sem izvedel, da je bil fant Rupnikov sorodnik, zaradi česar so ga »likvidirali« ...

Kozjane v Brkinih, pogled z jugovzhoda, zadaj Vremščica. FOTO: Ivo Žajdela

Posledice partizanjenja

Takrat sem imel velike sitnosti tudi s strani Nemcev, očitali so mi, da so videli ponoči luč pri meni in bi skoraj lahko prešteli število ljudi na nočnih sejah. Zagrozili so, da bodo požgali župnišče, kakor je bila požgana šola v vasi Misliče /nekaj sto metrov od njegovega župnišča/, ker so ponoči tam sestankovali in spali partizani. Ubili so tudi kmeta, ki je prenočil partizana. Če me ne bi bilo tam, ker sem zagovarjal položaj ljudi, župnišča gotovo ne bi bilo več pa tudi cerkve ne. Tako so porušili tudi zvonik na Artvižah, največjo opazovalno točko v Brkinih, gor je bila partizanska straža ...

Cerkev sv. Marije na Kozjanah (fotografija je seveda simbolična in prizor ni »kriv« za partizanske zločine). FOTO: Ivo Žajdela

Ko so bili sovražniki tudi Angleži in Američani

Zanimivi so tudi stiki med partizani in Nemci. To mi je pa govoril neki oficir, partizan, ki je bil v tej komisiji, ki se je šla pogovarjat v Šempeter – Pivko. Seveda so zaupali samo najbolj zanesljivim. Nemci so jih tam čakali na njihovi postojanki. To je bila velika vojaška skrivnost, se ni smelo izvedeti, vendar se kljub temu izve resnica, ki je ni moč utajiti. Tudi mene je presenetilo, ko je rekel, da sedaj naši sovražniki niso samo Nemci, ampak so tudi Angleži in Američani. Če se oni izkrcajo, je bil tudi ukaz vojaške in civilne oblasti, Kardeljevo maslo je bilo to, da je bilo potrebno v slučaju napada te sovražne vojske postreliti najprej vse intelektualce, vse duhovnike in premožne kmete – kulake ter nastopiti z vso silo, da ne bodo sovražniki nobenega zaveznika med nami dobili, tisti ki niso z nami 100 %, tiste je treba odstraniti. Oficir, ki mi je te stvari govoril, je bil Slovenec, gotovo tudi Primorec, imena ne vem, dejstvo pa je, da je ta sestanek bil na Pivki, gotovo pa ne samo tam, tudi v Postojni, Ljubljani, povsod so imeli ukaz, da morajo stopiti v stik z nemško oblastjo.

Leon Klemenčič - Očka, politični komisar Istrskega odreda

Leon Klemenčič - Batog oziroma Očka. Poosebljeni partizanski politkomisar zločinec. V začetku maja 1944 so ga »morali« komunisti sami ubiti.Očka - Drago Klemenčič /ni bil Drago, ampak Leon/, poveljnik Istrskega odreda, je bil neverjetno hudoben človek. Bil je vrhunski izdajalec partizanov, gotovo je kriv za tisoče žrtev. Sam se je imenoval »BATOK - OČKA Vojvoda Slovenski«. Na Stari Sušici pri Košani je več dni trajala partizanska mobilizacija, hodili so po hišah in odgnali tiste, ki so bili sposobni za vojsko, v glavnem moške pa tudi ženske. Nemci so bili na Pivki in pri predoru na železnici, gor pri Košani. Očka je partizane zadrževal dneve in dneve, dokler jih niso Nemci napadli in postrelili (14), dosti jih je bilo iz Brkinov, iz moje fare je bilo kakih deset mladih fantov /Maks Zadnik, Istrski odred, Nova Gorica, 1975, str. 216–224/. Pri pogrebu teh fantov na Ostrožnem Brdu je pred vsemi navzočimi, teh je bilo dosti, vrgel vso krivdo tega masakra name zato, ker nisem prišel pokopat žrtev, naj bi bil jaz kriv – ne vem ... zmešan je bil. Posledica tega je bila, da so takoj po pogrebu poslali deputacijo 25 partizanov, da pridejo pome, ker naj bi jaz izdal oziroma naj bi bil kriv, moral je pač vreči krivdo na nedolžnega človeka /o tem podrobno piše v drugem pričevanju, ki bo v tej nadaljevanki sledilo, op. I. Ž./.

Velik »spomenik« »NOB« na bolj majhnih Kozjanah. Kasneje so stare Kozjane okoli »spomenika« odstranili. VIR: Slovenski etnografski muzej

Zbombardirani v Klivniku

Drugi primer, na Klivniku je bila nevarnost in namesto, da bi šel naprej, kot je imel naročilo, torej mobilizirati in poslati na Dolenjsko, je mobilizirance zadrževal v tisti dolinici. Ko so začeli Nemci bombardirati partizane in mobilizirance, ki so bili z njimi, je Očka Leon (tudi priče so to povedale) med bombardiranjem, ko so prišli nemški avioni, na belem konju dajal znamenje, kam naj bombardirajo. Torej je bil partizanski poveljnik, ki je kazal sovražniku bombardirati svoje vojake. Nič čudnega, da so ga morali partizani potem ubit. /Dogodek v Klivniku 2. novembra 1943, ubitih naj bi bilo 62 »borcev« in »novincev«./

Tomo Šajn, Kdo je bil izdajalski »ruski major na belem konju«?, Brkini, Soze, Klivnik, Primorske novice, 18. 10. 2013

/Dogodek v Klivniku je verjetno teorija zarote, to je, bujna domišljija. Velikokrat sem že zapisal, da so smrt ter tovrstne tragedije zelo banalni oziroma »suhoparni« dogodki, kar veliko ljudi ne zadovolji in iščejo »zanimive« zgodbe. Op. I. Ž./

Velik »spomenik« »NOB« na majhnih Kozjanah. Z njim so komunisti poskušali prikriti svoje zločine na tem območju. FOTO: Ivo Žajdela

Bil je glavni in tako je rjovel, da so sosedje odpirali okna

13. marca 1944 sem bil obsojen na smrt in to je bila zadnja obsodba, ki jo je izrekel Drago /prav Leon/ Klemenčič. Bil je glavni in tako je rjovel, da so sosedje odpirali okna, bilo je nekaj po polnoči, in spraševali, kaj ta človek tako kriči. Kričal je name, ker nisem pokopal 14 mojih in sosednjih faranov ... Bil je sicer izvrsten govornik, je znal prepričljivo govoriti, ko pa so spoznali, kakšen je, ga niso mogli več tolerirati. Potem so poslali posebno preiskovalno komisijo, da naj se na terenu prepriča in zasliši priče ter preveri vse dejavnosti Istrskega odreda, ki mu poveljuje Drago Klemenčič. Brkinska četa je bila prva enota, ki jo je vodil in postavil Karel Maslo, širši pa je bil potem Istrski odred, imel je Pivko, Brkine in Kras pod komando. Z obsodbo komandantov Klemenčiča, Masla, Sava /Anton Požar - Savo, komandant Istrskega odreda/ in še nekaj drugih je bil ukinjen cel Istrski odred. Nadomestili so ga potem s komando mesta Šempeter (Pivka), komando mesta Bistrica, komando mesta Materija itn.

Kozjane, »spominska plošča« o ustanovitvi »NOO« 11. 10. 1944. »NOO« je bil komunistični »Narodnoosvobodilni odbor«, ki je bil seveda komunistični »osvobodilni odbor«. Tako so zasedali oblast, potem ko so umorili veliko Slovencev, ostale pa smrtno zastrašili. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj pa primer italijanske družine iz »vahnice« v Rodiku poznate? (Oče, mati, sin 12 let in hči 6 mesecev)

Da, obsojeni so bili pri Matičkovih in potem jih je Očka dal takoj ubiti.

Nadaljevanje v: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [5]

1/11