Nadaljevanje iz: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [2]

Franc Koritnik je bil duhovnik na Primorskem. Rodil se je 12. decembra 1910 v Dolenji vasi, župnija Senožeče, kot zadnji, šesti otrok v verni kmečki družini. Že v zgodnjih otroških letih, predvsem v šoli, je občutil trpko usodo Slovencev pod Italijo, pritiske poitalijančevanja, ki so hoteli izbrisati slovensko podobo primorskih krajev. Toda mlade so spremljali številni zavedni Slovenci. Tako se mu je v spomin vtisnil njegov zadnji slovenski učitelj iz osnovne šole v Senožečah. Ko je odhajal, je otrokom dejal, naj nikoli ne pozabijo, da so Slovenci, tudi če se bodo morali odslej učiti v tujem jeziku. Ta učitelj je bil tudi tisti, ki je očeta pregovoril, da ga je poslal v nadaljnje šolanje v Gorico, saj se je zavedal pomena slovenskih izobražencev za obstoj slovenstva pod sovražnim režimom. Tako je postal dijak goriške škofijske gimnazije in gojenec Alojzijevišča, goriškega dijaškega doma.

Franc Koritnik VIR: Družina

Italijani v Gorici so ga izključili iz semenišča

Prav šolsko in domsko okolje, ki je dihalo v udejanjanju krščanskih vrednot, je bilo, poleg zgleda v domači družini, tisto, ki je mladeniča nagovorilo za odločitev za duhovniški poklic. Po maturi leta 1932 je stopil v bogoslovje, v skupnost, ki so jo kljub narodnostni mešanosti (Slovenci, Italijani, Hrvati, Furlani) zaznamovala odprtost in medsebojno bogatenje. Toda po smrti škofa Sedeja se je marsikaj spremenilo; tudi v semenišče so prek nekaterih vrinjencev vdrli pritiski fašističnih oblastnikov. Zadnje izpite je moral opraviti zasebno, saj so ga, kot še nekatere Slovence, izključili iz semenišča. Tudi duhovniško posvečenje (19. aprila 1936 ga je v Trstu posvetil tedanji tržaški škof dr. Alojzij Fogar) je minilo nekako prikrito, saj so se bali fašističnih provokacij.

Cerkev sv. Jurija na Vatovljah, kjer je bil Franc Koritnik med drugo svetovno vojno – med partizansko morijo – župnijski upravitelj. FOTO: Ivo Žajdela

Potem je prišla svoboda, ki je skoraj nihče ni mogel uživati

Razmere predvojnega časa so mladega duhovnika takoj postavile pred težke naloge. Številna službena mesta, ko je bodisi nadomeščal druge duhovnike ali pa opravljal samostojne službe, so ga vodila po mnogih župnijah. Najprej je bil kaplan v Postojni (1936–1939), nato na Vatovljah in Barki (1939–1950). Od leta 1939 je bila v Brkinih njegova prva samostojna služba, kjer je bil po desetih letih zapuščenosti prvi duhovnik. Vojna leta je preživel s tamkajšnjimi ljudmi v župniji Vatovlje in bil priča, kako so internacije, mobilizacije, streljanja talcev izpraznila te kraje.

Potem je prišla svoboda, ki je skoraj nihče ni več mogel uživati, pa tudi ta »svoboda« je kmalu pokazala svojo pravo podobo. Zapirali so duhovnike, nesmiselne »obsodbe« komunističnih oblastnikov in pritiski na ljudi, ki so ostajali povezani s Cerkvijo, postali nekaj običajnega. Tudi njega so »kaznoval« s socialističnimi »kaznimi«: 24. maja 1949 so ga »kaznovali« z 10.320 dinarji zaradi zbiranja miloščine, 15. junija 1949 s 5.000 dinarji zaradi velikonočne procesije, septembra 1950 z 2.000 dinarji zaradi neprijave nove gospodinje, 29. aprila 1955 so ga v Sežani za 15 dni zaprli zaradi poučevanja verouka.

Med letoma 1951 in 1955 je bil župnijski upravitelj na Vatovljah, Suhorju in Vremah. Toda ostal je duhovnik brez vernikov in tako so ga premestili v Koper, kjer je deset let (1955–1965) skrbel za pet župnij (Lazaret, Dekani, Sv. Brigita, Sv. Anton) in za velik del po vojni zapuščenega premoženja koprske škofije. Kasneje je služboval še v Jelšanah (1965–1969), Hrušici (1969–1976) in Matenji vasi (1976–1983), leta 1983 pa je prišel za duhovnega pomočnika v Sežano, kjer je bil, kljub šibkemu zdravju, zelo dejaven. Umrl je leta 2008 in v Sežani so ga tudi pokopali.

Spomini Franca Koritnika so prvovrsten zgodovinski vir

Toda za Francem Koritnikom se je ohranilo dvoje njegovih krajših, vendar zelo dragocenih in pomembnih pričevanj. Ob tem je treba poudariti, da gre za prvovrsten zgodovinski vir, ker so v njem ohranjeni številni podatki, ki jih nikjer drugje, na primer v pisnih (arhivskih) virih, ni. Pričeval je o dogajanju leta 1944 v župniji Vatovlje, kjer je bil župnijski upravitelj, in tudi v širši okolici poraščenega, razbrazdanega, težko dostopnega območja severozahodnih Brkinov. To »dogajanje« so bili partizanski zločini. Počel jih je Istrski odred, ki sta ga vodila komandant Karlo Maslo in komunistični politkomisar Leon Klemenčič - Očka (tudi Batog). Bila sta poosebljeni zverini oziroma natančneje, zločinca. Oba sta bila morilca najhujše sorte, »narodni heroj« Maslo tudi množični posiljevalcev mladih brkinskih deklet. Leta 2010 mu je župan Boris Popovič dal v parku v Kopru postaviti »spomenik«. Očitno zanalašč, češ, naj se ve, kdo je on oziroma Koprčani, ki jim je županoval. Namreč: komunisti mu ga niso, tako kot drugim »narodnim herojem« 45 let, dokler je trajal njihov režim.

Popovičev spomenik množičnemu morilcu in posiljevalcu, komunističnemu »narodnemu heroju« Karlu Maslu v Kopru. FOTO: Ivo Žajdela

Popovičev spomenik množičnemu morilcu in posiljevalcu

Tudi kakšnih petnajst let po demokratizaciji je bilo glede tega tiho. Potem pa je nekaj razgretih »borčevskih« glav začelo s pobudo v občinah Hrpelje Kozina in Ilirska Bistrica, kamor so spadali Brkini, da bi mu – globoko v demokraciji – postavili spomenik. Vendar so občinski svetniki, čeprav so po večini iz levih strank, pobudo zavrnili. Vedeli so, zakaj. Ker v Maslovih rodnih Brkinih niso uspeli, so pobudo sprožili v Kopru, pri »mladem« in nevednem županu Popoviču. Uspeli so. »Slavnostno odkritje doprsnega kipa narodnemu heroju Karlu Maslu Dragu« je 24. aprila 2010 ob Semedelski cesti v Hlavatyjevem parku organiziral Odbor Skupnosti borcev Istrskega odreda Goriške (XXX. divizije) IX. korpusa NOV in POS – v sodelovanju z Mestno občino Koper, torej Popovičem. Prisotne je nagovoril tovariš Janez Stanovnik, dogodek pa je s pesmijo pospremil tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. V slavo in čast množičnemu morilcu in posiljevalcu.

Kar je napisano v Koritnikovem pričevanju, ne obstaja nikjer drugje

Naj se vrnem k spominom duhovnika Franca Koritnika. Ker gre za čas, ki je zaradi povojnega komunističnega režima in njegovega vpliva še v 34. leto demokracije, dolg 80 let, ti spomini pa so takšne narave, da to, kar je napisano v njih, ne obstaja nikjer drugje, je nujno, da jih obravnavam kot dokument. Saj gre vendar za prvovrsten dokument. Zato ga bom v nadaljevanju objavil v celoti, najprej prvo pričevanje, ki se je ohranilo v obliki pogovora, saj mu je očitno nekdo postavljal vprašanja. Obe Koritnikovi pričevanji so objavili v knjigi Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve (Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ljubljana – Grosuplje, 2000)

Salezijanca Ludvika Novaka so partizani umorili 17. novembra 1943 v odročni ozki dolini Padež v Brkinih pod vasema Vatovlje in Kozjane. Spomenik ob cerkvi Marije Vnebovzete v Dolnjih Vremah. FOTO: Ivo Žajdela

Pričevanje je Koritnik uvedel z umorom duhovnika

Najprej je Koritnik pričeval o umoru duhovnika Ludvika Novaka – nedaleč stran od župnišča na Vatovljah, kjer je živel. Ludvik Novak se je rodil leta 1906 v Dolnjih Vremah. Na Rakovniku v Ljubljani je končal gimnazijo in leta 1923 vstopil v salezijansko službo. Duhovnik je postal leta 1934, nato se je največ posvečal delu z mladimi. Po kapitulaciji Italije septembra 1943, takrat je bil vzgojitelj v mladinskem domu na Kodeljevem, se je odločil, da bo obiskal domače v Dolnjih Vremah. Pridigal je v bližnji Košani, tudi o brezbožnem komunizmu. Ni se zavedal, kje se je znašel, da so takrat komunisti s svojimi paravojaškimi organizacijami (partizani, Vosom, terenci) že dosledno nadomestili fašistični režim obvladovanja ozemlja in prebivalcev na njem s svojim komunističnim, ki je bil še bolj total(itar)en. Vpeljali so nadzor nad gibanjem in mišljenjem ljudi. Na obisku v Vremskem Britofu sta mu prijatelja svetovala, naj se raje vrne. Ponoči je prespal pri sestri v bližnjem Matavunu, zadnjič kot svoboden človek, čeprav je bilo ozemlje že v komunističnem primežu ... Torej, Franc Koritnik o tem (str. 381–388).

Spomenik umorjenemu salezijancu Ludviku Novaku ob cerkvi Marije Vnebovzete v Dolnjih Vremah. FOTO: Ivo Žajdela

Ko so dobesedno izvajali rusko revolucijo

V Brkinih je bil tako umorjen tudi duhovnik g. Ludvik Novak. To so bili hudi časi, kmalu po razpadu Italije konec leta 1943, ko so dobesedno izvajali rusko revolucijo, mednarodno, boljševiško, slovenski komunisti so bili pri tem dosledni.

Bil je žrtev tega postopanja. Imeli so dobro organizirano mrežo vohunov in ovaduhov, ki so takoj naznanili vsakega človeka – to je bila tista trojka – vsak teren, vsaka vas je imela takega somišljenika, ki je imel nalogo, da nadzira vse druge. Če opazi, da je kdo nasproten, ga je dolžan javiti na komando ali ga kar prignati gor; in če so rekli vaški funkcionarji, da je nekdo sumljiv, so ga brez vsake obsodbe ustrelili. Tako so tu v Brkinih dosti ljudi ustrelili. Tako so jih s Trsta gonili gor, propagandisti povsem navadne ljudi, Slovence in Italijane. Če je bil nekdo jezen na nekoga, ga je kar na komando ovadil, ta je naš sovražnik, v resnici je bil le njemu sovražnik, ali se je hotel polastiti njegovega premoženja. Tudi takšni primeri so bili, če so ubili gospodarja, je partija morilcu za zaslugo, da se je znebila sovražnika, dala za nagrado hišo ali premoženje. To so bili pogosti primeri.

Spomenik umorjenemu salezijancu Ludviku Novaku ob cerkvi Marije Vnebovzete v Dolnjih Vremah. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanska ugrabitev salezijanca Ludvika Novaka

G. Ludvik je imel doma mater. Bil je salezijanski brat. Ni se ukvarjal s politiko. Bil je v salezijanskem zavodu, šoli. Vsaj enkrat letno je imel navado obiskati staro mater, čez devetdeset let je imela, s seboj ni imel nič. Domačini, celo iz iste vasi, so ga ovadili, da je sumljiv že zato, ker prihaja iz Ljubljane, ker je bil salezijanec, pa še dvakrat bolj. Zato je »tega treba«. Potem so poslali dva partizana, ker so vedeli, kje je prenočeval, pri sestri v Škocjanu. Ponoči so ga odgnali na Kozjane /Kozjane so sosednja vas od Koritnikovih Vatovelj, vendar je med njima globoka dolina z imenom Padež, op. I. Ž./. Kozjane so bile vas, ki sem jo jaz upravljal, velika in močna, bila je središče partizanske komande. Tako so ga prignali tisto jutro, ko sem jaz imel v vasi mašo za otroke slovenske šole. Ko je slišal zvonjenje, je vprašal gospodarja, ki je prišel takrat v hlev k živini, čemu zvoni. Gospodar je bil dober mož, kristjan, bil je tudi starešina, in ravno pri njih so imeli svoje sodišče in svojo komando, pri najbolj zavednih, krščanskih ljudeh. V vseh vaseh je bilo tako. Potem je temu gospodarju, ko sta bila sama v hlevu, še rekel, da bi rad govoril z duhovnikom, ki bo imel mašo. Ta mož je hitro prišel k meni in mi je povedal, da je v njegovem hlevu duhovnik, ki bi me želel videti. Odgovoril sem, da bo težko, saj je bila komanda čisto blizu, ampak bom šel takoj, ko končam mašo. Še zdaleč si nisem predstavljal, da tega ne bodo dovolili. Morda so se že bali, ker sem bil v vasi, da bom zanj prišel posredovat, in so ga takoj. Ko je ta mož prišel domov z mojim odgovorom, ga ni našel več. Vrnil se je nazaj, jaz sem ravno končal in sem se pripravljal, da bi šel k njemu, in mi je sporočil – ga ni več, so ga odgnali neznano kam. Brez sodbe, brez česar koli so ga odgnali.

Spomenik umorjenemu salezijancu Ludviku Novaku ob Marijini cerkvi v Dolnjih Vremah. FOTO: Ivo Žajdela

Ali veste kdo ga je odgnal?

Ja, potem ko sem šel domov čez Padež, čez tisto dolino, sem srečal ravno pri enem mostiču, pri eni brvi poleg mlina nekega obveščevalca. Vedel sem, kdo je, saj sem takšne večkrat srečeval. Pa sem ga vprašal: Sem slišal da ste odgnali duhovnika, kaj je z njim, kam ste ga poslali? Odgovoril je: Ja, je priznal, saj sem ga jaz pospremil. On je namreč vodil osumljence. Njegovo partizansko ime je bilo Sokol. Pravega imena se ne morem spomniti, a imam nekje zapisanega.

Spomenik umorjenemu salezijancu Ludviku Novaku ob Marijini cerkvi v Dolnjih Vremah. FOTO: Ivo Žajdela

Rado Pišot? 

Ja, doma tam nekje pri Gorici, iz Renč, tam nekje. /Anton Pišot, namestnik političnega komisarja Istrskega odreda, doma iz Sela pri Črničah, 1917–2007./ Pa sem vprašal, zakaj ste ga obtožili, in je odgovoril, to bo že sodišče naredilo, mi ne obsodimo nobenega, ki ga ne zaslišujemo; to ni res, mene so tudi zasliševali in tudi smrtno obsodbo sem slišal, pa ni bilo nobene obrambe, da bi sploh smel reči kakšno besedo v obrambo, drugih, ki bi me branili, pa tudi ni bilo /o tem podrobno v drugem Koritnikovem pričevanju/. Bila je samo njihova »elita«.

Spomenik umorjenemu salezijancu Ludviku Novaku ob Marijini cerkvi v Dolnjih Vremah. FOTO: Ivo Žajdela

Zanima me še, ali so truplo domači prekopali?

Zadrževali so ga, morda tudi zasliševali, pri Šproharjevih, zadnji hiši v Padežu. Nekoč veliko posestvo je bilo prvo gnezdo Italijanov. Danes ga ni več. Bila je to dobra družina, zelo verna, blizu je bila partizanska bolnica, nad potokom, v Padežu, tam je bila prva bolnica, na nedostopnem kraju, nihče ni vedel – nekateri ljudje so vedeli, da je tam – pri Šproharjevih pa so imeli kuhinjo, tam so jim prali. Stara mati iz te hiše je prišla k meni k maši in mi je povedala, da so gospoda Novaka prignali k njim in ga zunaj na njihovi njivi ustrelili in tam tudi zakopali.

Takoj, ko sem prišel iz Kozjan, sem šel v Vreme obvestit župnika, naj sporoči domačim. To je tudi storil in domači so se verjetno potem dogovorili, kako bi ga prenesli, saj se je župnik iz Vrem še isti dan odpravil poizvedovat, kje naj bi bil zakopan. Domači so ga potem v tajnosti prekopali. Tak pokop so smatrali za protidržavno dejanje, saj »sovražniku« tudi po smrti nisi smel izkazovati nobene časti.

Župnik je bil zelo previden in je bil vedno v strahu, ker so ga imeli na piki. Zato o tem ni več govoril. Kasneje sem izvedel, da so ga z bratom prekopali, kar so tudi domači Šproharjevi potrdili. Ponoči sta prišla dva človeka, ki sta ga odkopala in odnesla. Njegov grob je verjetno v družinskem grobu v Vremah, kjer je tudi postavljen spomenik, a brez njegovega imena, ker so se ga bali zapisati. Nočni pokop mi je potrdila tudi mati župnika Milana Prelca.

Zelo mi je bilo žal, ker si je gospod Novak tako želel, da bi ga duhovnik obiskal, a so ga prehiteli in prej odgnali. Tudi če bi takoj zapustil tisto mašo, me gotovo ne bi pustili k njemu. Mogoče je bil ravno to povod, da sem kmalu zatem prišel jaz na vrsto.

Spomenik umorjenemu salezijancu Ludviku Novaku ob cerkvi Marije Vnebovzete v Dolnjih Vremah. FOTO: Ivo Žajdela

Tino Mamić, Piksida, dragocen spomin, Ludvik Novak, Primorske novice, 19. 11. 2011Tino Mamić, Piksida, dragocen spomin, Ludvik Novak, Družina, 4. 12. 2011

Renato Podbersič, Smrt je pričakal na kolenih, Ludvik Novak, Družina, 17. 11. 2013MK, Slovenski mučenci, priče svojega časa, Katoliški glas, 26. 10. 2000

Presledek o svoji (Koritnikovi) ugrabitvi

/Sledi Koritnikova omemba njegove ugrabitve, vendar tu le na kratko, podrobneje o tem piše v drugem pričevanju, op. I. Ž./

Rekli so mi: Ni potrebno, da se zagovarjate, bomo že mi povedali narodu, kakšen izdajalec ste, sovražnik ljudstva in naš sovražnik številka 1, ki ga je treba prvega eliminirati.

Tudi tam (na Kozjanah v Brkinih) sem moral skrbeti za svoje farane in nekaj časa so me partizani prenašali, vendar ko so spoznali, da imam »slab vpliv« na ljudi in njihova propaganda ne more uspeti, sem tudi sam prišel njim v klešče. Enako so poskušali storiti tudi z menoj. Preveč sem vedel. Zato me je bilo potrebno spraviti s poti. To sem pričakoval, zato se nisem nič čudil, ko so kmalu zatem tudi mene ponoči odgnali. Razbili so vrata, nič niso klicali, vdrli so v hišo in ukazali »Greste z nami«, brez pojasnila kam ali zakaj. Moral sem iti, sicer bi me tam ustrelili. Potem sem bil tudi obsojen na smrt, vendar sem se po čudežu rešil. Tudi domačini so se zelo zavzeli zame, posebej Bržanov gospodar iz Padeža, ki sem ga enkrat prej rešil pred Italijani.

Financarji iz Materije

/Nadaljeval je z omembami drugih partizanskih zločinov./ Težko je reči, koliko je bilo ubitih s strani partizanov, saj je bilo tako, da so bili vsi sovražniki, ki niso bili z njimi. Bilo je dosti Italijanov, na primer: en večer so prignali na Vatovlje financarje iz Materije, ki so jih pri napadu na kasarno zajeli in jih potem prignali na komando. Na komandi so to reč kar takoj po njihovo uredili, ker niso imeli časa čakati, bili so jim v napoto, veliko jih je bilo nasprotnikov – pravzaprav niso bili nasprotniki, bili so navadni mobiliziranci, reveži, vojaki in so jih neusmiljeno postrelili. Spomnim se večera, ko sva doma z materjo po večerji molila rožni venec. Pod hišo se je slišalo streljanje. Rekel sem materi: »Spet padajo žrtve.« Drugo jutro, ko sem šel mimo brežine, kjer so jih za silo pokopali, je bil jarek, zemlja je bila rahla. Terenca na Vatovljah sem potem vprašal, če on kaj ve, če je bil kdo tam ubit, in mi je odgovoril, da so postrelili vse financarje, kar jih je bilo, 30 ali 29, in so jih tam zakopali – pod pokopališčem na Vatovljah, kakih 30 do 50 metrov dol proti Padežu. Dosti kasneje sem izvedel od nekega raziskovalca, da so se iz Italije oglasili komanda ali svojci, in naj bi jih izkopali in odpeljali. Pravzaprav je bilo tako, pol so jih postrelili pod Vatovljami, drugo polovico pa onkraj potoka Padeža, na drugi strani.

/Maks Zadnik je v knjigi Istrski odred, Nova Gorica, 1975, v opombi na str. 290, omenil, da je Istrski odred »likvidiral financarsko postojanko v Materiji«. Na str. 136–138 je pod naslovom Uničena financarska postaja v Materiji podal kratek opis, kjer je zapisal, da so ujetnike 12. januarja 1944 »borci pospremili k štabu odreda na Vatovlje v Brkinih« – in naredil piko. Šele iz Koritnikovega pričevanja izvemo, da so jih tam umorili./

Večina grobov je še vedno raztresena naokoli

Tudi druge primere, ko so iz Trsta prihajali svojci po ubite, poznam, saj so se včasih oglasili pri meni, da bi jim posodil kakšno orodje za kopanje. Izjemoma so dovolili izkop tudi partizani, a to je bilo redko. Večina grobov je še vedno raztresena naokoli. Že takrat je bila ocena, da je žrtev na tisoče. Padali so po vseh vaseh in grobovi so raztreseni okoli vseh vasi. Pod Vatovljami, Misličami pa na Artvižah. Večkrat sem hodil preko Suhorja na Ostrožno Brdo, večkrat skupaj z domačini, starejšimi možmi, in so mi pokazali od Suhorja do Ostrožnega Brda, glejte na vhodu v to ogrado – tam je bil ponavadi jarek, da ne bi živina noter zavijala – in ker je bil jarek že skopan ravno v dolžini enega človeka, so kar tja vrgli truplo in malo zagrebli pa so dejali, tu, ko gremo v ogrado, gremo čez grob tega in tega. Ali pa, pod tem grmovjem je toliko Nemcev pokopanih, ali italijanskih vojakov.

Fašisti, črnuhi, niso bili nič drugačni, kot so bili potem »ta rdeči«

Možje so mi povedali, da jih je več kot tisoč samo v okolici teh vasi – Kozjan, Ostrožnega Brda, Suhorij. V vseh Brkinih pa gotovo na tisoče. O tem, kdo so bili ti ljudje, ni bilo nobene kontrole, nobenih zapisnikov, nič. Že takrat so govorili, da bo pravo prekletstvo prišlo na to nesrečno brkinsko okolje, ker se je tu toliko zločinov zgodilo in je bilo toliko nedolžne krvi prelite. Polovica ljudi je bila zaslepljenih, preproste ljudi je lahko preslepiti. Nekateri so že takoj od začetka spoznali, kaj stoji za vsem tem, in so govorili, gojimo si gada na prsih in ne vemo, kako nas bo pičil.

Slovencem je bilo gorje od leta 20 pod fašisti, bali smo se teh črnuhov kot samega vraga, skoraj nič niso bili drugačni, kot so bili potem »ta rdeči«.

Nadaljevanje v: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [4]

1/11