Nadaljevanje iz: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [1]

Leta 2000 je Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ljubljana – Grosuplje izdalo knjigo Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve, v njej pa objavilo veliko podatkov o medvojnih in povojnih komunističnih umorih Slovencev. Med drugim so objavili tudi podatke in pričevanja o partizanskih umorih v Brkinih ter deloma na Pivškem in Krasu.

Pogled z Vremščice: prva vas spodaj oziroma levo na hribu so Suhorje, levo zadaj je Ostrožno Brdo, desno še bolj zadaj so Prelože. FOTO: Ivo Žajdela

Kje sta Padež in Rjavče, kraja z značilnim lepim slovenskim imenom?

Na str. 375 so zapisali, da so, partizani seveda, v Padežu ubili veliko ljudi, prav tako na Rjavčah. Rjavče so vas na zahodnem grebenu Brkinov, med Pregarjami in Tatrami, Padež pa je dolga in ozka odročna dolina severozahodno od Rjavč oziroma med vasema Vatovlje in Kozjane na severozahodnem območju Brkinov. To je odročno območje, poraslo z gozdovi ter zelo razčlenjeno s slemeni in med njimi ozkimi dolinami. Ko je bilo v Brkinih največ partizanov, to je bilo po kapitulaciji Italije, od jeseni 1943 in do aprila 1944, so se v okviru Istrskega odreda, ki je štel kar 450 borcev, zadrževali tu. Počeli so (Istrski odred) troje. Izvajali so manjše akcije proti Nemcem, veliko bolj pomembni pa sta bili drugi dve obliki delovanja.

»Mobilizacije« ali ugrabitve

Za komunistično vodstvo najpomembnejša je bila, da so po vaseh Brkinov, na Pivškem in Krasu izvajali t. i. prisilne mobilizacije ter z njimi pridobivali t. i. novince za partizansko vojsko. Oba izraza sta neprimerna, saj so bile te »mobilizacije« nasilje nad ljudmi. Izgledale so tako, da so partizani obkolili neko vas, preprečili izhode iz nje, nato pa po hišah ugrabljali moške in deloma tudi mlajše ženske. Vsi so morali iti z njimi, zato je izraz »prisilna mobilizacija« zavajajoč, šlo je za ugrabitve. To še posebej zato, ker ti, ki so to počeli, torej partizani, niso bili ne legalna ne legitimna vojska. Bili so paravojska politično gledano skrajno nasilne ideološke grupacije, komunistov. Vedelo se je takrat in neprimerno jasneje vemo danes, da so ti, komunisti, zasledovali le en cilj, priti na oblast. In to ne oblast, kot jo razumemo danes, ampak v obliki totalitarne (enoumne, izrazito nedemokratične) oblasti. Za to svoje početje, za pohod na oblast, so zlorabili za Slovence izjemno težke razmere, sovražno okupacijo dežele, pri čemer so okupacijo in okupatorjevo nasilje izkoristili še za izvajanje svojega, teroristično-ideološkega nasilja nad Slovenci. Zato so bili partizani »samo« paravojska ideološko sfanatizirane združbe ljudi ter zato brez legalnosti in legitimnosti. Bili so roparske in morilske, to je zločinske tolpe.

Cerkev sv. Marije v Dolnjih Vremah (fotografija je seveda simbolična in ni »kriva« za partizanske zločine). FOTO: Ivo Žajdela

Kaj se je zgodilo z »neznanimi borci«?

In zdaj, ta Istrski odred je od jeseni 1943 do aprila 1944 ugrabil 3.500 ljudi v Brkinih, na Pivškem in Krasu. To je bila njegova glavna dejavnost. Kaj so z vso to veliko množico ljudi storili? Pošiljali so jih na Dolenjsko. Pošiljali so jih v komunistično klavnico, kot potrošno robo za uničevanje njihove glavne tarče, domobrancev. V teh spopadih jih je bilo, Primorcev torej, ubitih zelo veliko. To je še ena izjemno velika zgodba, ki se je zgodovinarji, ne »eni« ne »drugi«, ne lotijo, je ne raziskujejo. Še po 80 letih je povsem neraziskana, kar govori o nepopisni bedi naših zgodovinarjev.

K sreči obstajata dve, sicer zelo drobni priči, a vendarle bolje, kot nič. Namreč, zaradi 45-letne popolne komunistične diktature nihče, ki je za to zgodbo vedel ali bil celo v njej soudeležen, ni povedal nič. Iz dveh razlogov, ali iz oportunizma (ker je imel kot »borec NOB« kakšne koristi), ali iz strahu ob kruti resnici, ko v 45 letnem režimu ni mogel nikomur o tem pričevati. Tako pa imamo kakšno zares drobno sled v obliki kakšnega spomenika na Dolenjskem, kjer piše številka, za njo pa besedi »neznanih borcev«.

Partizanska »potrošna roba« s Primorske

In druga priča. Vsaj ena. Obstajajo še neobjavljeni dnevniški zapiski duhovnika, ki se je pred Nemci z Gorenjske umaknil na Dolenjsko. V njih je, torej dnevniško sveže, kar je zgodovinopisno izjemen vir, opisal, kar je leta 1944 videl in doživel. Med drugim, če tu samo omenim, kako je v župnišče prišel navadni partizan, z ukazom poveljnika partizanske enote, da morajo organizirati pokop ubitih borcev, ki so ležali po spopadu na neki njivi. Vodstva niso zanimali ne (ti) borci, ne od kod so, za njih so bili, kot sem omenil, »potrošna roba«, ki naj se potem, ko je potrošena, z njo ukvarja, na ukaz, kdo drug. Iz župnišča so tako morali po vasi organizirati ljudi in prevoznike, da so ubite pobrali, jih prepeljali na pokopališče, tam so skopali jamo in jih zakopali vanjo. To se je dogajalo z »mobiliziranci« (ali za koga »prisilnimi mobiliziranci«) Primorci. Kdaj po vojni pa so kje tam postavili spomenik, nanj pa napisali: »neznani borci«. Ne, to nikakor ni samo očitna beda človekovega življenja, to je v tem primeru beda komunistične partizanske paravojske.

Cerkev sv. Marije v Dolnjih Vremah. FOTO: Ivo Žajdela

En »narodni heroj« in en politkomisar ...

Tretja dejavnost Istrskega odreda pa je bila, do aprila 1944, ubijanje ljudi. To ubijanje je imelo v Brkinih pošastne oblike in razsežnosti. Krmilila sta jih en kasnejši »narodni heroj« in en politkomisar, eden hujši, brutalnejši, od drugega. Bila sta poosebljeni zverini. Enega so ubili sami, enega pa so komunisti po vojni, ko so z neizmernim nasiljem prišli na oblast, nagradili z nazivom »narodnega heroja«. Znan je potem, da so ga po vojni dali upravljat zaplenjeno posestvo na Slomškovem Slomu in da mu je koprski župan Popovič leta 2010 postavil v Kopru spomenik, potem, ko si mu ga 65 let niso drznili ne levičarji v Ilirski Bistrici ne v Hrpeljah - Kozini, kamor so Brkini spadali.

Preteklo je 80 let od takrat. Saj ni treba poudarjati, kako dolgo obdobje je to. Naši zgodovinarji pa raziskujejo vse mogoče, to je druge teme, čim dalj od tovrstnih.

Po vojni so miličniki vdovo večkrat prišli strašit

Naj se vrnem k objavljenim podatkom o partizanskih zločinih v Brkinih v knjigi Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve. Pod splošnim naslovom Grobišča v Brkinih od strani 371 naprej beremo o naslednjem.

Fežnarjevega gospodarja, mlinarja Ivan Obrezo /verjetno doma z območja vasi pred Škocjanskimi jamami/ so /v knjigi so ves čas uporabljali samo nedoločni zaimek so, čeprav je v vseh primerih, ki jih bom navedel, šlo za partizane, op. I. Ž./ odgnali na Suhorje 31. decembra 1943 in ga tam 1. januarja 1944 umorili, čeprav je »celo vojno vozil robo za partizane«. Je pa večkrat pripomnil, da je bolje, če se malo pazijo, saj da so slabo oboroženi in preskrbljeni. Žena je bila takrat tretjič noseča. Po vojni so miličniki vdovo večkrat prišli strašit tako, da so se sredi noči pripeljali k domačiji in prižigali intervencijske luči. Njegov grob je neznano kje v Brkinih.

Na Vremskem polju je ob koncu vojne, najverjetneje Škrljev, s krampom ubil štiri Nemce.

Partizanski spomenik na pokopališču v Dolnjih Vremah. Kako pa je z grobom duhovnika Ludvika Novaka, ki so ga blizu umorili partizani? In mnogih drugih. FOTO: Ivo Žajdela

Umorili so Tomkovega zeta, drugi dan pa še ženo

»Veliko raznih uradnikov je v Brkine odgnal še živeči Š. E., danes predsednik lokalne ZZB Sežana iz Vremskega Britofa, s čimer se je tudi večkrat pohvalil. Enkrat mu je Italijan, ki ga je 'aretiral' v Vremskem Britofu, ušel, in je tekel proti Reki, ta je streljal za njim in mu je odstrelil uho. Zaradi tega so ga potem 'tovariši' dražili, da ne zna dobro streljati.«

Gornje Vreme: Umorili so Tomkovega zeta (»bil v Ljubljani pri fašistih«), drugi dan pa še ženo (Tilka?), sestra, mati in teta. Njihova hiša je stala na mestu, kjer so danes Patajčevi.

Biščevega Rubeta iz Zavrhka so ubili leta 1944, potem ko ga je »prijavil« M. K. iz Potoka. Zadnjič so ga videli pod Artvižami.

Umor družine Kaza iz Rodika

Italijansko družino iz Vahnice (pisali so se Kaza) v Rodiku so odgnali v Brkine, kjer so jih vse ubili. Bili pa so mati, oče, en fant, star 12 let, in deklica, stara komaj šest mesecev. Ko so šli skozi Podgrad, je Metka Prelčeva prosila, naj deklico pustijo pri njih, a se mama ni želela ločiti od nje. Vse so potem ubili. Prijavil jih je Kulanov Dreja iz Rodika, ki so ga Nemci dva meseca kasneje obesili, v Brkine pa jih je odgnal Jože iz Artviž, v Podgradu se je še pohvalil: »Glejte, kam jih peljemo!« Tudi Rodičanom ni bilo prav, da se je to zgodilo, ker niso nikomur nič žalega storili.

Leta 1944 župnijski upravitelj na Vatovljah Franc Koritnik je v pričevanju po letu 1990 dejal (str. 388), da so jih »obsodili« pri Matičkovih in potem jih je Očka /politkomisar Istrskega odreda Leon Klemenčič - Očka (tudi Batog), o njem bom še veliko pisal/ dal takoj ubiti.

M. P. iz Rjavč je o umoru te družine povedala (str. 396): »V Padežu se je tudi zgodila huda stvar. Pripeljali so družino, očeta in mater pa dva otroka, stara kakih 14 let in 6 mesecev. Ustrelili so očeta in mater, 14-letni fant je verjetno zbežal, prišel je potem čisto nag na Vatovlje in tam so ga ustrelili. Najmanjšega otroka, punčko, staro 6 mesecev, pa je Janez M. iz Rjavč nasadil na bajonet. Ko je mati tega partizana to izvedela, je vse preklela, rekla je, da bo to prineslo nesrečo nad hišo. Žena tega partizana je bila takrat noseča, njen otrok pa se je rodil pohabljen, bil je skoraj slep ...«

V Naklem pri Škocjanskih jamah so ubili 146 civilistov Tržačanov

Str. 373–374: Partizan Modras je gnal eno osebo v Brkine »sodit«, vendar ga je temu, ki ga je gnal, uspelo ubiti, ker je bil pijan.

Naklo pri Škocjanskih jamah: Pri gostilni oziroma v bližnjih vrtačah so ubili 146 civilistov Tržačanov, v glavnem so bili razni državni uradniki. Domačini so jih z vozovi prepeljali v Loke Bezkove v Sušici /Sušica je ozka težko prehodna, zaraščena dolina potoka Sušica med Naklim pri Škocjanskih jamah in Podgradom pri Vremah/, kjer so jih zakopali. Lisice so jame razgreble, pa tudi po vojni je bilo po pričevanjih nekajkrat tam kopano – verjetno so sorodniki prekopavali trupla. Eden od ubitih, ki je bil samo ranjen v nogo, se je rešil in se zatekel v Šmanelčev mlin pod Famljami, vendar so ga že naslednji dan ovadili in ubili.

»Priča je povedala, kako je videla to kolono ljudi, bili so razni mornarji pa bogati ljudje s kovčki, žene so imele dosti zlatnine, bila je dolga kolona ... Jaz sem takrat ravno s sosedo delala na njivi, ko so šli mimo ... (Po nekaterih virih naj bi jih nagnali po polju ter jih potem streljali za zabavo.)«

/Maks Zadnik je v knjigi Istrski odred, Nova Gorica, 1975, v opombi na str. 290, omenil, da je Istrski odred izvedel akcijo proti karabinjerski postojanki v Dolini in v Ricmanjah pri Trstu. Samo to, nič več. Morda se tu skriva »146 civilistov Tržačanov«./

Cerkev sv. Mavricija pri Naklem pri Škocjanskih jamah. Partizani so v bližnjih vrtačah ubili 146 civilistov Tržačanov. Domačini so jih morali z vozovi prepeljali v Loke Bezkove v hudourniški grapi potoka Sušica, ki je takoj za cerkvijo. FOTO: Ivo Žajdela

Danico Skok so odgnali v Brkine, bila je lepo dekle ...

Str. 374: V Kačičah so ubili tudi Dolfeta Svetino, bil je revež in je hodil prosit v Divačo. »Ubili so ga, ker naj bi špijoniral. Vendar tega gotovo ni delal, saj je bil revež in tudi bolj prizadet. Gnali so ga pod eno smreko in ga ubili z udarcem po glavi ter tam zakopali. Imel je pet kokoši, ki so jih ukradli in si jih potem v Danah spekli.«

»Danico Skok so odgnali v Brkine, bila je lepo dekle, ovadila sta jo Jože Bradač in njen lastni brat, zato ker je večkrat k njej prišel neki karabinjer, ki mu je bila všeč. Odgnali so jo v Brkine in jo tam zaprli v hlev. Mobilizirali so jo, kasneje so jo ubili na Klivniku.

Ubili so tudi Karolino Medved, starejšo žensko.

Ob koncu vojne je Jože Bradač ubil 13 ujetih nemških vojakov, ki so zakopani na Bandelovi njivi. Jokali so in prosili, nekateri 'mejne kinder ...' Jože Bradač je bil najprej pri fašistih, potem pa je bil največji komunist. Kriv je za marsikatero nedolžno smrt.«

Cerkev sv. Mavricija pri Naklem pri Škocjanskih jamah. FOTO: Ivo Žajdela

Je 13 železničarjev iz Rodika v breznu pri Podgradu?

Str. 374–375: Blizu tega grobišča v Sušici so umorili tudi občinskega uradnika Andreja Šajna iz Divače, zakopali so ga na njivi, tako da so pri oranju zadeli na kosti, ki so jih potem prekopali malo višje. Najverjetneje ga je ubil N. J. iz Dan.

Navedba iz pričevanja vdove po padlem možu, partizanskem mobilizirancu, ki so ga mobilizirali takoj, ko se je po razpadu Italije vrnil iz italijanske vojne domov, dan kasneje pa so ga že ubili na Klivniku: S sosedo sva šli po tiste »sušidije« (podporo) v Divačo. Pa je tam začela ena ženska vpiti po italijansko, kako to, da ti dve s Kačič, ki sta jima bila moža ubita pri partizanih, prideta iskat »sušidijo«. Takrat je tisti »podeštal«, ki je izplačeval na pošti, šel in zaprl okence. Videli sva, da zadeva naju, in sva šli domov. Čez kak teden pa nas je prišel iskat Šajna in še en spremljevalec, da naj greva z njim v Divačo. Spominjam se, bilo je popoldan, zadržali sva se kar nekaj časa, tašča pa ni imela obstanka, saj se je bala, da me ne bo nazaj. Prišli sva v Divačo k enemu zdravniku, Enrico mu je bilo ime, kasneje je šel v Trst. Ko sva prispeli, so nama dejali: Vemo, da sta vajina moža umrla pri partizanih, ampak mi vama bomo toliko poma­gali, da bosta dobili »sušidijo«. Bil je torej dober, pomagal je nam, ubogim, še drugi primeri so bili, ko nam je pomagal, ampak je vedel za ene lumparije pri prodaji komunjske zemlje v Kačičah, ko sta ves denar od prodaje pobrala dva, ki nista drugim jusarjem nič dala, zato so ga »prijavili«, da se ne bi izvedelo. Prijavil ga je Jože Bradač. Zaradi iste stvari so ubili še žensko Ado, iz Trsta je bila doma, bila je botra Bradačevim, ampak je tudi vedela za to reč in zato so ubili tudi njo.

V Beli Rebri (brezno v bližini Podgrada) je verjetno tudi dosti ubitih, potrebno bo še raziskati (verjetno 13 železničarjev iz Rodika).

Hurjevo Angelo in hčer Lino so partizani vrgli v brezno pod vasjo Barka

Str. 375: Hurjevo Angelo in hčer Lino so partizani vrgli v brezno Vrtača pod vasjo Barka. Po pripovedovanju domačinov sta bili popolnoma nedolžni, nekateri se še spominjajo, kako je Lina včasih lepo pela ...

Brata duhovnika Franca Koritnika naj bi živega vrgli v ogenj pod cerkvijo na Vatovljah.

Pri cerkvi v Vremskem Britofu je župnik našel v apneni jami okoli deset okostij, to je v neposredni bližini šole, kjer so imeli postojanko že po koncu vojne. Tam so pretepali begunce.

Posebej krvoločen naj bi bil tudi Š... oče, ve se za primer, ko je nekoga ubil kar z motiko.

Na Mešučah /območje hudournika, pritoka Sušice/ sta umorjeni mati in hči, ni gotovo ali sta bili kramarici s Trsta ali iz okolice Ilirske Bistrice. (VP)

V Šmagurju so ustrelili Babudra iz Materije

Str. 378: V Šmagurju /še ena dolga in ozka dolina SV od Tater in JZ od Suhorja, gornji pritok Suhorice, ki je v spodnjem delu, pred izlivom v reko Reko, pritok potoka Padež/ so ustrelili tudi g. Babudra iz Materije, delal je na občini kot poštar ali nekaj podobnega. »Dobril je dobil nalogo, naj ga gre ustrelit. Ko sta nekaj zatem M. A. in Dobril šla preko Šmagurja na Ostrožno Brdo, sta se v Šmagurju zavlekla v kup listja. Ko sta se zjutraj zbudila, sta ugotovila, da sta spala poleg tega mrliča, ki je bil samo založen z listjem. Dobril je tudi povedal, kako je ta revež tam končal. Za vsakega, ki so ga prignali v Brkine sodit, so terenci iz posameznih vasi dali zraven pismo, v katerem je bilo navedeno, česa ga obtožujejo. Nekatera tudi podpisana niso bila. Po pričevanju MA, je on tako rešil Lokavca 'Podeštala', saj se je zavzel zanj. Očka /politični komisar Leon Klemenčič/ mu je takrat pokazal 'spremno pismo', v katerem so bile zapisane obtožbe, in to pismo niti podpisano ni bilo.« In še: Grobišče je verjetno tudi v Odolini; tja naj bi vozili ljudi z Vipavskega.

Nadaljevanje v: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [3]

1/7