Nikoli ne pišem o pozitivnih ali negativnih lastnostih kakšne slovenske pokrajine oziroma njihovih ljudi. Povsod so namreč dobri ljudje, pa tudi slabi, negativistični. Pomembno je, da je človek dober, pošten, objektiven, sočuten.

»Primorski« Tito na Sabotinu. FOTO: Ivo Žajdela

Z velikanskimi kamnitimi napisi častijo enega najhujših zločincev

Tokrat bom pisal o dogajanju med drugo svetovno vojno na Primorskem. Primorci se imajo pogosto radi ali za odrinjene od centralne Slovenije ali za nekaj več zaradi svoje novejše zgodovine, ko so veliko pretrpeli zaradi italijanskega nacionalizma (fašizma). To drugo jim vsak objektiven človek priznava oziroma jih razume. Ampak, kot rečeno, pomembni so dobrota, poštenost, objektivnost, sočutnost. Ali: povsod so tudi ljudje, ki so egoistični, nepošteni, neobjektivni, sovražni in še kaj. Kaj si naj o nekaterih Primorcih mislimo, ko z velikanskimi kamnitimi napisi po pobočjih vzpetin častijo Josipa Broza - Tita, enega najhujših zločincev v zgodovini, kar ve vsak zdrav razum?

Sabotin nad Gorico: z velikanskim kamnitim napisom častijo enega najhujših zločincev, Josipa Broza - Tita. FOTO: Ivo Žajdela

Nič jih ni bilo sram, nobenega razuma ali sočutja

Ali: kaj naj si mislimo o skupini s Primorske, menda z območja Nove Gorice, ki je pred leti, ko smo postavljali spomenik umorjenim ljudem v Grahovem (več kot 60 let so bili zamolčani), ta pa je tam okoli nas pohajala (»protestirala«) s komunističnimi simboli, s tistimi, pod katerimi so te ljudi morili. Nič jih ni bilo sram, nobenega razuma ali sočutja. Njihova miselnost ne razume, ali noče razumeti, kako bi se oni počutili, če bi okoli njih nekdo žaljivo pohajal z neprimernimi simboli, ko bi se oni spominjali ubitih ljudi.

Spomnimo se tudi brezna oziroma fojbe Golobivnica pri Lokvi, kjer so 28. februarja 2009 tam Italijani pripravili spominski shod, pa jih je obkrožila skupina »primorcev« (»pripadnikov društva TIGR, Zveze borcev in Civilne iniciative za Primorsko«), jih žalila, jim celo pretila oziroma jim je kratila spominsko dejanje. Koliko slovenskih spominskih dejanj je, od Bazovice do vaških spominskih slovesnosti, pa jih niče ne ovira s svojo sovražnostjo. Ali ti »primorci« tega ne razumejo, ali nočejo razumeti?

Helena Race, Robert Škrlj, Venci k jami z zamudo, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 28. 2. 2009Helena Race, Lokavci so zaprli pot do jame, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 2. 3. 2009

Robert Škrlj, Zgolj prvo dejanje?, Lokev, jama Golobivnica, Primorske novice, 6. 3. 2009Več o Lokvi in Golobivnici v nadaljevanju. Pogosto hodim v Glinščico. Lani je tam nekdo na spodnje razgledišče narisal rdečo zvezdo, ki se vidi ves čas s poti od Boljunca v dolino Glinščice. Ob tem sem kratko malo moral pomisliti na zelo neprijetno pomisel: Ni čudno, da vas sovražijo (in zato pišejo svoje parole proti vam). ...

Leta 2023 je nekdo v dolini Glinščice na spodnje razgledišče narisal rdečo zvezdo, ki se vidi ves čas s poti od Boljunca v dolino te zelo obiskane naravne lepote v zaledju Trsta. FOTO: Ivo Žajdela

Dvem nadaljevankam o Brkinih sledi tretja

Tokrat bom pisal o partizanskem nasilju v zahodnem delu Brkinov. O njem sem nedavno že pisal v dveh daljših nadaljevankah (spletna stran Družine od 25. do 31. marca in od 1. do 20. aprila 2024). Namreč, 80 let je že preteklo od dogajanja, pa so mnogi dogodki še vedno neraziskani ali slabo raziskani, tudi po zaslugi zgodovinarjev, ki raziskujejo vse drugo, le komunističnih zločinov se izogibajo (da jih ne bi kakšen marušič postrani gledal).

Komunistični oziroma »borčevski« spomenik v Boljuncu »krasita« kar dve veliki rdeči zvezi, simbola komunističnega nasilja. FOTO: Ivo Žajdela

Maks Zadnik je o partizanski moriji molčal

Tokrat bom pisal o zločinih, ki jih je v Brkinih počela partizanska enota z imenom Istrski odred. Nekdo bo morda hitro dejal, saj je o njem napisana debela knjiga, ki obsega kar 900 strani (Maks Zadnik, Istrski odred, Nova Gorica, 1975). Njen avtor, Maks Zadnik, je bil borec v Istrskem odredu, njegova knjiga pa je eno samo leporečenje. Partizanskim zločinom nad civilisti se je skoraj povsem izognil, čeprav so v Brkinih storili strahovite zločine. Res je sicer, da je vodstvo Istrskega odreda v obdobju po kapitulaciji Italije, od jeseni 1943 in do aprila 1944 postalo tako sfanatizirano, da je morilo ljudi kot po tekočem traku, zaradi česar so morali iz 7. korpusa na Dolenjskem, pod katerega je ta enota spadala, poslati posebno skupino, ki je morilsko vodstvo ločila od enote, enoto pa so, več kot 400 borcev, odgnali iz »domačih« Brkinov daleč na vzhod, v vas Kal pri Ambrusu v Suhi krajini. V izgnanstvu so »odred« razformirali, glavnino borcev so obdržali »na Kranjskem« (formirali so Kočevski odred), manjšo skupino pa so z novim vodstvom poslali nazaj v Brkine.

Komunistični oziroma »borčevski« spomenik v Boljuncu. FOTO: Ivo Žajdela

Leon Klemenčič - Očka in Karlo Maslo

Naj za začetek povem, da je major Jože Malnarič - Križevski, ki so ga aprila 1944 z Dolenjske poslali na Primorsko, da uredi »stvari«, naredil preiskavo, nato pa so vodilne Istrskega odreda »obsodili«, vodji, politkomisarja Leona Klemenčiča - Očka in komandanta Antona Požarja (imel je le 19 let) na smrt in ustrelili, bivšega komandanta Karla Masla, prav tako notoričnega morilca in zločinca, in namestnika političnega komisarja Antona Pišota pa so »kaznovali« z milo kaznijo. Masla so komunisti leta 1953 razglasili za »narodnega heroja«, spomenika pa mu v domačih dveh občinah (za Brkine), Ilirski Bistrici in Hrpeljah-Kozini, vseeno niso drznili postaviti. Zato pa se je izkazal koprski župan Boris Popovič in velezločincu Maslu leta 2010 postavil »spomenik« sramote v Kopru. Tu seveda ni kaj za komentirati.

Komunistični oziroma »borčevski« spomenik v Trebčah pri Opčinah temelji na veliki rdeči zvezi, simbolu komunističnega nasilja. FOTO: Ivo Žajdela

Zadnikove partizanske »napake«

Naj se vrnem k Istrskemu odredu in v Brkine. Najprej, Jože Malnarič je v preiskavi maja 1944 ugotovil predvsem, da je Istrski odred bil premalo aktiven, da ni izvajal akcij in da vodstvo ni politično vzgajalo svojih borcev. Poleg številnih očitkov je le mimogrede omenil (po Zadniku, str. 290), da »niso uveljavili pravilnih odnosov do političnih organizacij in civilnega prebivalstva, kar dokazujejo zlasti neupravičene aretacije in nepravilno ravnanje z aretiranci«. Res, nepojmljivo, ampak takšni so bili in so komunisti: Brkini so še danes polni trupel umorjenih (ker 80 let ni bilo dovolj, da bi jih poiskali in vsaj spodobno pokopali). Zadnik pa je leporečil o neupravičenih aretacijah in nepravilnem ravnanju z aretiranci, in nasploh je za te nepopisne zločine, ki jih ni konkretno omenil, uporabljal termin napake.

Rdeči zvezdi na komunističnem oziroma »borčevskem« spomeniku v Dolini pri Trstu (levo zvonik z »znamenitimi« zvonovi, ki nedavno niso smeli peti). FOTO: Ivo Žajdela

3.500 Primorcev so poslali v klavnico na Dolenjskem

Zadnik je »preiskovancu« Malnariču v knjigi očital, da je povsem spregledal »akcije« Istrskega odreda. Potem jih je navedel številčno, izpostavil pa štiri »pomembnejše«: »likvidiral« je financarsko postojanko v Materiji, karabinjerski postojanki v Dolini in Ricmanjah pri Trstu ter izpraznil in uničil nemški preskrbovalni vlak 30 vagonov, kar da »odtehta 'veliko akcijo'«. Odredova »izredno velika akcija« pa da je bila »mobilizacija približno 3500 novincev od oktobra 1943 do konca aprila 1944«.

Ja, kaj pomenijo besede o 3.500 »mobiliziranih« »novincih«? Izgledalo je tako, da je partizanska enota obkolila vas, prišla vanjo, potem pa po hišah ugrabljala moške, in tudi kakšno žensko. Ugrabljala, ker ni bilo prostovoljstva, partizanska »mobilizacija« je bilo izrazito nasilno dejanje. 3.500 ljudi so potem poslali »na Kranjsko«, na Notranjsko in Dolenjsko, kjer so jih uvrstili v razne enote. V teh so bili izpostavljeni hudi disciplini, komunistični partizani so »dezerterje« ubijali. V teh enotah jih je bilo potem v raznih partizanskih »akcijah«, predvsem napadalnih, veliko ubitih. Potem so jih, te Primorce, ves čas do danes prikazovali kot »borce« za »svobodo«, kar so s totalno indoktrinacijo naredili v mit(ologijo). Za svobodo: kakšno in za koga?

Partizanska »mobilizacija« v Stari Sušici

Na kratko, a vendarle, ker je zaradi tragičnosti dogodka moral, je Zadnik opisal eno takšnih »mobiliziranj« »novincev«. Bilo je na Pivškem, med reko Reko in Pivko, v Stari Sušici ter okoliških vaseh. Bilo je 12. marca 1944. Po vaseh so ugrabljali moške, vendar so jih Nemci obkolili in napadli. Ubili so 14 partizanov in »novincev«, deset ranili in 26 ujeli. Domačine so prisilili, da so morali ubite zvoziti na Ostrožno Brdo, kjer so jih »slovesno« pokopali. K temu dogodku se bom še vrnil, saj je Zadnik kljub 900 stranem knjige o njem molčal kot grob. Tako kot je molčal o financarjih, ki so jih ujeli v Materiji, ki da so jih »pospremili k štabu odreda na Vatovlje« (str. 138) ...

Komunistično rdečo zvezdo, simbol nasilja, so vzidali celo na cerkev sv. Cirila in Metoda v Padričah pri Bazovici. FOTO: Ivo Žajdela

Župnijski upravitelj na Vatovljah Franc Koritnik

Na Vatovlje torej. Vatovlje so majhna odročna vasica, ki leži na severozahodnem osojnem delu Brkinov, najbližje večje naselje je Vremski Britof v dolini reke Reke. Ker gre za osojne lege, je okoli veliko gozdov, območje pa je močno členjeno s soteskami. Tam se prometno še danes težko znajdeš, kaj šele pred 80 leti. Tam so komunistični »gospodje« iz vodstva Istrskega odreda našli varno območje. Ker je bila Primorska do nedavnega cerkveno-upravno razdeljena na majhne župnije, je bil sedež župnije tudi na Vatovljah. Leta 1944 je bil župnijski upravitelj na Vatovljah Franc Koritnik (1910–2008). Rodil se je v Dolenji vasi pri Senožečah, starost je preživljal najprej v domu upokojencev v Sežani, zadnja leta v Petrovem domu v Šempetru, zato so ga pokopali v Sežani.

Je eden od tistih duhovnikov, ki je napisal vsaj nekaj spominskih utrinkov. Njegova dva, hrani ju škofijski arhiv v Kopru, sta kratka, vendar sta, ker drugih virov ni, prvovrstni zgodovinski vir.

Nadaljevanje v: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [2]

1/9