Nadaljevanje iz: Brkini, partizani, Surina, Brozina, Viktor Perkan, Jelšane [8]

Viktor Perkan se je rodil 16. oktobra 1908 v Trnovem v Ilirski Bistri­ci. V Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano je obiskoval klasično gimnazijo, nato goriško semenišče, v mašnika so ga posvetili v Gorici leta 1932. Istega leta je odšel na prvo kaplansko službo v Hrušico, zatem pa v Podgrad. Od leta 1935 do 1937 je upravljal župnijo Moščenice, 20. novembra 1937 pa je prišel za župnika v Jelšane. Leta 1939 je postal de­kan. Bil je tudi profesor v reškem škofijskem semenišču.

9. maja 1945, ko je bila vojna že končana, ga je med pogrebom na jelšanskem pokopališču ustrelil mlad partizan. Ta nenavadni umor, storjen na javnem mestu, med opravljanjem duhovniške službe in pred očmi več ljudi, je raziskal zgodovinar Ivan Simčič. Iz njegovega besedila o župniji Jelšane povzemam nekaj pričevanj, ki jih je zbral ter tako iztrgal pozabi mučeniško smrt jelšanskega župnika in dekana.

Viktor Perkan

Nemočni civilisti med partizani in okupatorjem

Župnik Perkan je bil med mladino in odraslimi zelo priljubljen. Odraslim je v času vojnih grozot druge svetovne vojne delil slovensko literaturo in s pomočjo brata Danila ustanovil šolanje otrok v slovenskem jeziku.

Prve dni vojne je pri verouku poučeval v slovenskem jeziku, otrokom pa ni dovolil pisati v slovenščini, saj bi lahko bile posledice zanje in njihove družine hude. Kot župnik v Jelšanah je bil uspešen pogajalec z Nemci. Prve dni maja 1944 so šli trije predstavniki Jelšan, župnik Perkan, župan Franc Saftič – Katinin in poštarica Beta Danjelič, prosit Nemce v Šapjane, naj prizanesejo Jelšanam in jih ne požgejo, kakor so Lipo, Lisac, Sušak, Fabce ter deloma Novokračine. V bližnji vasi Lipa so Nemci 30. aprila 1944 požgali 87 hiš, 85 gospodarskih stavb in šolo ter umorili 280 ljudi. Požigi so bili povračilni ukrepi zaradi neodgovornih »akcij« partizanov. Uspešno pogajanje je prizaneslo Jelšanam veliko gorje, ki so ga doživele druge požgane vasi v okolici. Za svoje dobro delo so ga »osvoboditelji« kruto poplačali.

Viktor Perkan

Partizanski umor na pokopališču

Konec aprila in v začetku maja 1945 je na območju med Reko in Ilirsko Bistrico smrt kosila z veliko koso. Tu je prišlo do velikih spopadov med umikajočo nemško vojsko in dobro oboroženimi partizani. Od takrat je širše območje Ilirske Bistrice posejano z nezaznamovanimi »grobovi« in »grobišči« takrat ubitih nemških vojakov.

Na tisti žalosten dan, 9. maja 1945, je imel župnik Perkan na pokopališču v Jelšanah več pogrebov. Že v jutranjih urah sta dve osebi iskali župnika v župnišču. Ker ga nista dobili, sta zahtevali razne podatke o dekanu, zanimalo ju je predvsem, kaj bo delal ta dan.

Dva pogreba sta bila iz Dolenj. Pokopali so dva brata, starejša moža: Ješevkina in Jernejčina. Prejšnje dni sta bila pred Ješevkino hišo v Dolenjah, ko so začeli partizani napadati vas. Iz Sušnja so z minometi obstreljevali Nemce okoli vasi. Ena granata je padla na njihovo dvorišče in oba ubila. Po tem pogrebu je šel župnik k partizanskemu grobu. Pokopali so več partizanov, ki so bili tiste dni ubiti v spopadu za Jelšane. Ura je bila okrog šeste zvečer, župnika je spremljal Štemberger, ki ga je opozoril, da neki vojak z zidu pokopališča meri v njihovo smer. Ko je župnik Perkan stal pri odprtem grobu, ob njem pa tudi drugi pogrebci, je počil strel. Župnik se je zgrudil in obležal mrtev. Strel je bil natančen. Spremljevalec Štemberger je bil ves okrvavljen. Nastal je preplah. Eni so bežali, drugi pa so poskušali pomagati župniku. Nedaleč stran je bil strelec (morilec) v partizanski uniformi.

Umorjenega župnika so pokopali v Ilirski Bistrici

Ljudi se je polastila groza. Duhovnika so jim ubili! Zakaj? Rešil jih je pred Nemci. Zakaj takšno dejanje? Strašna novica se je hitro razširila po vasi. Ljudje so onemeli. Zbralo se je nekaj mož iz vasi, ki so s pomočjo partizanov odnesli mrtvega župnika v župnišče. Sestri Milki je prihitel naproti župan in ves razburjen govoril: »Župnika so ranili, župnika so ubili« Pokojnika so prinesli v hodnik župnišča in ga položili na tla, zadet je bil v glavo. Sestra je s težavo uredila brata, ki je bil ves v krvi, z izbitim zobovjem in izmaličenim obrazom. Pozneje so ga položili v sosednjo sobo na mrliški oder. Ljudje so prihajali kropit svojega duhovnika in jokali. V naslednjih dneh so ga pokopali med svojimi predniki na trnovskem pokopališču. Za pogrebno povorko so šle samo sestre iz trnovskega samostana in ožje sorodstvo. Kot je povedala sestra Avgusta v samostanu Notredame v Trnovem junija 2006 avtorju zapisa, je bil strah prevelik, da bi se pogreba udeležilo ostalo ljudstvo. Hvaležni župljani so mu na mestu, kjer ga je umorila partizanska krogla, postavili spomenik.

Spominska plošča na jelšanskem pokopališču, kjer so umorili župnika Perkana. FOTO: Ivo Žajdela

Župnika je ubil »po naređenju«

Pripadniki t. i. prekomorskih partizanov, ki so bili vseh jugoslovanskih narodnosti (največ je bilo Hrvatov, Hercegovcev in slovenskih Primorcev) so na pokopališču prijeli strelca ter ga med suvanjem in zmerjanjem spraševali: »Zašto si ubio popa?« Kot je povedala Perkanova sestra Milka na Reki leta 2004 je bil odgovor zelo kratek in v vojaškem izrazoslovju nedvoumen: »Po naređenju«.

Partizanska komanda je dala morilca prijeti, ampak to je bila samo farsa. Vodili so ga po vasi in nagovarjali ljudi: »Povejte, kakšno kazen naj izvršimo nad njim? Naj ga ustrelimo ali obesimo?« Ljudje pa so se umikali v hiše in molčali. Prav dobro so že spoznali in okusili poštenost nove oblasti. »Od kod je ta, kdo je človek, ki je ubil gospoda?,« so se spraševali. Ljudje so začeli med seboj govoriti: »Ni šel ta človek ubit gospoda sam od sebe. Komando so mu dali tisti, ki so videli v Viktorju sovražnika.«

Prve dni maja 1944 so šli trije predstavniki Jelšan prosit Nemce v Šapjane, naj prizanesejo Jelšanam in jih ne požgejo, kakor so Lipo, Lisac, Sušak, Fabce in deloma Novokračine. Čeprav so uničevanje povzročili komunistični partizani, je bila za komuniste eksistenčna stiska ljudi »kolaboracija«.

Viktorja Perkana je ustrelil Lojze Novak

Viktorja Perkana je ustrelil Lojze Novak iz vasi Malno pri Topolcu. »Razburjeno prebivalstvo je zahtevalo pojasnila, nakar so jim predstavniki Udbe odgovorili, da se je Novaku zmešalo in da bo poslan v umobolnico. Bil pa je samo premeščen v Novo mesto, od ­koder se je že naslednje leto vrnil domov na kmetijo,« piše v prispevku Teror v Brkinih v reviji Tabor (št. 8, 1973, Buenos Aires).

Spominska plošča na jelšanskem pokopališču, kjer so umorili župnika Perkana. FOTO: Ivo Žajdela

Krvav pečat na zadnje poglavje druge svetovne vojne

Na dan umora svojega brata je bil brat Danilo odsoten iz župnije, šele pozno zvečer se je vrnil iz Trnovega, kjer se je mudil pri svojih domačih. V težkem trenutku svojega poslanstva je v župnijsko kroniko zapisal: »Izvršil se je torej na pokopališču v Jelšanah zavraten umor župnika, ko je opravljal svojo duhovniško službo in mrtve pokopaval. Dejanje, ki ga ni podobnega v celi zgodovini starodavne jelšanske fare, dejanje, ki postavlja krvav pečat na zadnje poglavje druge svetovne vojne. Ko so morilca prijeli, je zatrjeval, da je bil prisiljen, da je moral to napraviti, in da je to dejanje izvršil kot komunist.«

Ivan Simčič pri raziskovanju umora ni našel nobenih podatkov oz. dokumentov, iz katerih bi bilo razvidno, da se je proti morilcu vodil sodni postopek. Po zločinu na pokopališču je bil morilec odpeljan na začasno partizansko poveljstvo, ki je bilo v Jelšanah.

Spominska plošča na jelšanskem pokopališču, kjer so umorili župnika Perkana. FOTO: Ivo Žajdela

Opravičevanje umora

Pri raziskovanju ozadja umora mu je ostala posebej v spominu njegova obrazložitev. S strani nekaterih vplivnih vaških povojnih predstavnikov je bil dogodek drugače interpretiran. Krožilo je nekaj različic, namenjenih v opravičevanja dogodka. Po teh naj bi se dekan kar nekajkrat slikal z Nemci oziroma četniki, ki so se umikali z Reke. Vaški terenci naj bi tem dejanjem pripisali težo izdajstva. Druga različica, ki se je ponavljala v pogovorih z neobremenjenimi prebivalci župnije je, da je župnik večkrat javno pri mašah kritiziral dogodek, ko so partizani med vojno, 17. marca 1944, neznano kam odgnali iz vasi nesrečne Komesarove (Surina) in Martinove (Štunf) ženske, ki so jih nato umorili. Predstavnikom nove komunistične oblasti so bile te kritike trn v peti.

Jelšansko pokopališče, kjer je partizanski morilec ubil Viktorja Perkana, zadaj župnijska cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

»Razlogi« takšni in drugačni, vsi za lase privlečeni

Bistveno različni razlog za dogodek na pokopališču mu je predstavil vaščan, ki je imel po vojni redne stike s predstavniki oblasti in nekdanjimi partizanskimi aktivisti v vasi. Po njegovi pripovedi je bil storilec umora pripadnik slovenskih fantov v t. i. prekomorskih partizanskih enotah. Pri osvobajanju Dalmacije v bližini Knina naj bi imeli zelo hude boje z nemško-ustaškimi enotami. Pri zavzemanju samostanske utrdbe iznad Knina naj bi omenjeni izgubil najboljšega prijatelja. Pokončal naj bi ga opat iz utrdbe samostana. Po tem dogodku naj bi imel storilec velike težave s samokontrolo ob srečanjih s predstavniki cerkve. Tako naj bi bil dogodek v Jelšanah posledica psihičnih težav, ki jih je imel storilec.

Grob Viktorja Perkana v Ilirski Bistrici. FOTO: Ivo Žajdela

Priljubljen med verniki

Toda besede, ki jih je Ivan Simčič slišal iz pogovora z ljudmi, ki redno obiskujejo cerkev, so bile drugačne. Župnik Perkan in njegov brat Danilo sta bila zelo priznana in priljubljena med verniki. Ustanovila sta šolo in vrtec za otroke in izvajala poučevanje, nabavljala in delila sta slovenske knjige. Župnik Perkan pa si je pridobil simpatije z uspešnim pogajanjem pri Nemcih.

Vse je želel raziskati še s strani storilčevih potomcev. Po tolikih letih so mu korektno prisluhnili in mu odgovarjali na vprašanja. Po njihovem pripovedovanju se je storilec po vojni umaknil v svoj dom, ki mu je prinašal zaslužek za preživljanje. Živel je skupaj z materjo in zelo samotarsko življenje. Če je obiskala domače neznana oseba, se je umaknil iz hiše. Zaradi tega so ga imeli ljudje za neprištevnega. Potomci so Simčiču razlagali, da so bile to posledice ukaza, ki ga je dobil in izvršil na pokopališču v Jelšanah. Živel je pobožno življenje, vsak petek je imel strogi post, molil je pri jedi, po večerji pa še skupaj s svojim nečakom rožni venec. Za daljši čas se je oddaljil od doma, samo takrat, ko jim je grozila poplava. Svoje obiske ob praznikih in rojstnih dnevih je opravljal ponoči, da ga ne bi kdo videl. Pri pogovoru z mlajšim domačinom mu je nekoč v jezi odgovoril: »Kaj sem jaz kriv, naj gredo vprašat njega, ki mi je ukazal streljat na župnika!«

Ivo Žajdela, Krvav pečat na zadnje poglavje vojne, Viktor Perkan, Družina, 10. 5. 2015Ob 70-letnici smrti župnika in dekana Viktorja Perkana, Novi glas, 28. 5. 2015

Grob Viktorja Perkana v Ilirski Bistrici. FOTO: Ivo Žajdela

1/12