Nadaljevanje iz: Brkini, partizani, požig vasi, Lipa [7]

Partizanske zločine v Jelšanah pri Ilirski Bistrici je raziskal zgodovinar Ivan Simčič. Od krutega umora jelšanskega duhovnika Viktorja Perkana na pokopališču v Jelšanah 9. maja 1945, do umorov drugih Jelšancev, objavil jih je v knjigi o župniji Jelšane. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so ugrabili, nato pa umori Danico Surina in Pepo Brozina, 17. marca 1944 pa še Rožo Surina in hčerke Milko Surina ter Nežo Štunf, njeno hčerko Mici Udovič in njenega šestnajstletnega sina Jožeta Udoviča.

Jelšane FOTO: Ivo Žajdela

Jelšanski Surina, Štunf in Udovič

Ivan Simčič je v knjigi Župnija Jelšan (založba Ognjišče, 2015) zapisal, da so bile pri Komesarovih same ženske: mati Roža Surina, hčerki Milka Surina in Danica ter vnukinja Lidija Surina. Rožin mož je umrl že prej, sin pa je odšel v Ameriko. Mati Roža je bila že v letih, hči Milka je bila invalidna, 15-letna Lidija pa je začela komaj odraščati. Edino Danica je bila zmožna za delo. Živeli so zelo revno. Ko so se pokazale kakšne priložnosti za delo v vasi, so jih ljudje sprejeli. Tako je šla tudi Danica za kuharico h karabinjerjem, ki so bili nastanjeni v Posojilnici, sestra Milka pa je prala perilo. Pri tem niso bile edine, saj se je tako preživljalo več žensk. Nekateri možje so šli celo h karabinjerjem, npr. Milan Brozina Furtov. Njegova žena Pepa, ki je bila doma iz Lipe, je medtem, ko je bil on nekje v Italiji, živela sama brez otrok pri Jerinih.

Od nekdaj številne Martinove družine je v hiši ostala le še ostarela mati Neža Štunf. Imela je majhno gostilno, s katero se je preživljala. Trije sinovi so bili v Argentini. Sin Drago je bil najprej v italijanski vojski, potem pa se je pridružil partizanskim t. i. prekomorskim enotam.

Hči Mici Štunf, poročena Udovič je bila poročena z Jožetom Udovičem (Škabarovim), ki je tudi odšel v Argentino. Tako je Mici ostala sama z dvema mladoletnima sinovoma, Marijom in Jožetom. Kasneje je živela z nekim Italijanom, ki je bil hudo bolan pri Vetkićovih. To je bil, kakor se je pokazalo kasneje, njen smrtni greh.

Jelšane na razglednici iz leta 1934. VIR: Wikipedia

Mati Komesarova je začela spraševati aktiviste kje je Danica

Kmalu po kapitulaciji Italije leta 1943 so partizani in domači aktivisti odgnali Danico Surina in Pepo Brozina. Ni se vedelo kam. Mati Komesarova je začela spraševati aktiviste kje je Danica. Za Pepo ni imel kdo vprašati, saj sorodnikov v vasi ni imela. Aktivisti so trdili, da je v partizanih pri kuhinji in da ji ni nič slabega. »Ja ma ji je mraz,« je rekla mati Roža. »Na rahlo je bila oblečena, a zima se bliža. Čuj, biš ji dal to robo, da se ne prehladi,« ga je večkrat prosila. In ta človek je vzel stvari, čeprav je vedel, da je ni več med živimi.

Nekaj dni za tem, ko so odgnali Danico Surina in Pepo Brozina, je prišel v Jelšane prekupčevalec Batista z živino iz Trpčan. Ves prestrašen je zaupal prijateljem v Jelšanah, kaj je videl v Jelšanski Murnici. Šel je za živino, ki se je izgubila, in tam, v težko dostopnem jarku, naletel na napol golo krvavo truplo. Obraz je bil ves izmaličen, toda vseeno ga je prepoznal. Bila je Danica Surina, ki so jo pred nekaj dnevi odgnali partizani. Kar najhitreje je poln strahu in groze zbežal z morišča.

Jelšane na »italijanski« razglednici okrog leta 1934. VIR: Kamra

Krvavi 17. marec 1944

Nemška postojanka, ki je bila nastanjena v Jelšanah, se je 17. marca 1944 popoldne nepričakovano umaknila iz vasi, o čemer so terenski obveščevalci takoj obvestili partizane Istrskega odreda (Ljubomir Sancin - Stojan, Boriti se in zmagati – ali umreti!, str. 42). Jelšanci so od veselja, da so Nemci zapustili vas in od navdušenja, da so v vas prišli partizani, pripravili v gostilni Andreja Surine večerjo, harmonikarja Anton Čekada in Polde Mihačič pa sta jim zaigrala.

Toda kmalu se je pokazalo po kaj so prišli. Partizani so se pritoževali nad vaške aktiviste, da slabo poročajo o dogodkih v okolici in da nadrejeni niso zadovoljni z njihovim delom. Aktivisti so zelo spretno vso krivdo zvalili na določene osebe v vasi, ki so po njihovem mnenju sodelovale s sovražnikom. Med splošnim veseljem in zabavo so začeli nagovarjati vaščane, naj podpišejo, da bodo lahko odgnali nekatere iz vasi. Nastalo je mučno vzdušje, saj so vedeli, da bo s tem podpisana »obsodba«. Samo nekaj vaščanov je podpisalo, kar pa je bilo dovolj za partizane in aktiviste, da se je začel križev pot.

Župnijska cerkev Marije Vnebovzete v Jelšanah. FOTO: Ivo Žajdela

Ženske so ugrabili, umorili, imetje pa izropali

Bila je že noč, ko so prišli h Komesarovim, vrgli nesrečne ženske iz hiše, jih porivali, suvali in zmerjali. Vse kar je bilo uporabnega, so znesli na voz. Pred očmi nesrečnih in nebogljenih žensk so popolnoma izpraznili hišo. Na voz so morale še Roža, Milka in Lidija Surina. Strah aktivistov je bil pred sedemdesetletno materjo, invalidno hčerko in mladoletno vnukinjo zelo velik.

Tudi Mici Udovič je doživela podobno. Na voz so naložili vse njene stvari, zraven še njo in šestnajstletnega sina Jožeta Udoviča. Drugi sin se je skril pri stari materi Škabarovi in ostal živ. Slabe izkušnje, ki so jih imeli domači aktivisti s Komesarjevo materjo, so jih pripeljale do razmišljanja, kaj storiti z Martinovo materjo. Iz strahu pred posledicami so se odločili, da odženejo še njo. 

K Martinovim (Štunf) so poslali dva vozova, saj je bila tam gostilna in plen je bil večji. Izropali so vse, naložili so tudi sode z vinom. Z njimi pa je morala tudi nesrečna mati Neža Štunf. Ona, ki je podpirala partizane in katere sin je bil tudi partizan, je postala žrtev tistih, ki jim je zaupala.

»Pa kaj potem, pa ubijte obe!«

V knjigi Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve (Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ljubljana – Grosuplje, 2000) so na str. 375–386 zapisali »razlog« za smrt Martinovih, hčerke Mici Štunf, poročene Udovič, in matere Neže Štunf: Po kapitulaciji Italije je v Jelšanah ostal neki italijanski karabinjer, ki se je rad videval z Martinovo hčerko. Takrat je prišel domov neki bolni partizan. V hišo, kjer je stanoval, je večkrat prišla Martinova hči. Ko se je pri tej hiši nekega dne zglasil Karel Maslo (doma iz Ostrožnega Brda), mu je bolnik izrazil skrb, da ne bi Martinova komu kaj povedala. Rekel je, kaj je tu problem, ubijte jo! Bolnik pa mu je odgovori: Ja, ampak tudi njena mati ve za to. Maslo pa je odgovoril: »Pa kaj potem, pa ubijte obe!«

Ko se je Martinov sin Drago leta 1945 ob koncu vojne vračal kot prekomorec iz partizani domov, je nad Jelšanami dejal: Tu ne streljati, to je moja vas, tu so vsi naši! Ko pridemo k nam domov, bo mati dala na mizo sod vina, jedli bomo in pili ... Ko se je res vrnil, je ugotovil, da doma ni več nikogar; partizanski poveljnik mu je dal proste roke, da opravi z morilci, vendar tega ni storil ...

Glede glavnih komunističnih aktivistov so tam zapisani »B. F., Polde Krnjevkin, Ivan Brozina in P. J. Zanimivo je tudi, da je bil Franič do leta 1943 pri fašistih, ko so ga hoteli partizani odstraniti, pa ga je rešil znani revolucionar Ivan Brozina - Slovan, zatem je zvesto služil komunizmu ...«

»Kdor ne želi voziti, naj se jim pridruži na vozu«

Terenci so šli po vasi in »mobilizirali« štiri može, ki so morali z vozovi odpeljati obsojenke. Vozniki vozov so bili nejevoljni in so se glasno upirali prevozu nesrečnih vaščank. Odgovor aktivista je bil kratek: »Kdor ne želi voziti, naj se jim pridruži na vozu«. Žalostna povorka je v spremstvu »narodne vojske« krenila proti Novokračinam. Ženske so vso pot jokale in govorile: »Joj brižne mi, kaj smo zgrešile, joj ubili nas bodo, saj nismo nič zgrešile«. Možje vozniki, ki so jih morali peljati, so jih tolažili: »Saj ne bo hudega, samo zaslišali vas bojo, potem pa izpustili«. Toda najraje bi se tudi sami razjokali. Svoje sovaščanke oziroma sosede so morali peljati tja, od koder ni vrnitve. Potem, ko so vozovi z žrtvami odpeljali, je del partizanov pod poveljstvom Ljubomira Sancina - Stojana nadaljeval zabavo v vaški gostilni. Ko so omagali, so šli na počitek po hišah v vasi.

Župnijska cerkev Marije Vnebovzete v Jelšanah. FOTO: Ivo Žajdela

Rakete so razsvetlile vas, pričel se je napad na vas

Medtem ko so šli partizani na počitek, so skrivoma prišli Nemci iz bližnje postojanke v Šapjanah. S prvim jutranjim svitom je zaropotalo. Rakete so razsvetlile vas, pričel se je napad na vas. Partizani, vsi omotični, niso vedeli, kaj se dogaja, od kod je napad, kam naj bežijo. Nemci so zavzeli vas in po hišah iskali partizane. Med napadom so Nemci zažgali vrtec, ki je stal med Jerino in Blažekovo hišo.

Požar je bil velik, ljudje so ugibali, kaj gori. Franc Štemberger Jurčinov je šel pogledat na vogal za hišo, da bi videl, kaj gori. Nemški vojak, ki je bil na straži na Kršnjaku, je videl moško postavo. Ustrelil je v nesrečnega Franeta in ga zadel v trebuh. Pritekli so žena in sosedi, da so nesrečneža odnesli v hišo, nastal je jok in vpitje. Nemški zdravnik je prišel pogledat ranjenca, da bi mu pomagal. Toda za Franeta je bilo prepozno. Kmalu za tem je umrl. Trije majhni otroci so ostali brez očeta.

Tri so obesili pred pokopališčem

Nemci so tri partizane, ki so jih aretirali v vasi, odgnali pred jelšansko pokopališče in jih tam obesili na lipi. Potem so se morali vsi možje v vasi zbrati pred občino (pošto), kjer so jih Nemci izločili v skupine. Tako so čez cesto, pri Jerinih, izločili skupino štirih mož: Poldeta Mihačiča (Krnjevkin), Jožeta Brozino (Gržanov), Vinka Udoviča (Kulešov) in Ivana Frola (Furtov). Vse štiri so odpeljali v Nemčijo v taborišče. Nekatere može so odpeljali v Ilirsko Bistrico v zapor, kjer so bili več mesecev zaprti, ostale pa na Reko, kjer so jih zaslišali. Slednje so kmalu izpustili. Z ostalimi iz vasi so odpeljali tudi Italijana, ki je po kapitulaciji ostal v Jelšanah. Po izpustitvi je prišel nazaj v Jelšane. Medtem, so se Nemci umaknili v Šapjane, partizani pa na Fabce, kjer je imel Istrski odred svoj začasni sedež.

»Odpeljali« so jih v gozd ...

Vrnimo se k ugrabljenim ženskam. Po »zaslišanju« so ji partizani odgnali v gozd, kjer so jih umorili. Najmlajšemu Jožetu Udoviču se je med potjo po gozdu uspelo rešiti. Petnajstletno Lidijo pa so pustili pri življenju. Še nekaj časa je bila pri partizanih, dokler je niso pri nekem spopadu zajeli Nemci. Kot partizanko so jo odpeljali v taborišče v Nemčijo. Preživela je vse te grozote je živela v Italiji. Jože se je reševal čim dlje od kraja, kjer je izgubil mater. Aktivisti so poizvedovali za njim in ga zasledovali. Tako se je zgodilo, da so ga v neki vasi, kjer je nesrečni fant prosil za hrano, aktivisti umorili. Da bi prikrili zločin, so razširili govorice, da je ušel k belogardistom.

Partizani pa niso mogli kar tako pozabiti poraza, ki jih je dodobra osramotil pred ljudmi. Iskali so krivca, nekdo bo moral plačati za to izdajo. »Kaj pa Italijan?« so rekli. »On je sumljiv, verjetno je šel on po Nemce.« Dva terenca iz Jelšan sta Italijana ugrabila. Zvezali so ga s konopom in odgnali v Smrdeče, kjer so ga partizani in terenci med mučenjem zasliševali ter silili, naj prizna, da je on tisti, ki je pripeljal Nemce v Jelšane. Po tem dogodku vaščani Italijana niso več videli.

Prve dni maja 1944 so šli trije predstavniki Jelšan prosit Nemce v Šapjane, naj prizanesejo Jelšanam in jih ne požgejo, kakor so Lipo, Lisac, Sušak, Fabce in deloma Novokračine. Čeprav so uničevanje povzročili komunistični partizani, je bila za komuniste eksistenčna stiska ljudi »kolaboracija«.

Iz Jelšan so šli Nemce prosit, da jih ne uničijo

Po jelšanskem dogodku 18. marca 1944 so se začeli vrstiti številni spopadi med partizani in Nemci. Najprej so se Nemci zaradi partizanskih napadov 30. aprila 1944 strahovito znesli nad vasjo Lipa pri Rupi.

3. maja 1944 so, kakor Lipo, nameravali požgati tudi Jelšane. V vasi se je zvedelo, kaj se pripravlja. Župnik Viktor Perkan, ki je znal nemško, župan Franc Saftič Katinin ter poštarica Beta Danjelič so v tistem trenutku veliko tvegali. Odšli so namreč kot delegacija na nemško komando v Šapjane. Nemški oficir jim je rekel: »Vse kar je nad cesto Reka–Ilirska Bistrica, bomo uničili in požgali. Tam so partizani.« Vendar se to ni zgodilo. Uspelo jim ga je prepričati, da v Jelšanah ni partizanov.

Nemci so se obrnili v drugo smer in 3. maja požgali vas Lisac. Ljudje so se umikali iz požganih vas pred prihodom Nemcev. Na Liscu so umorili partizana, ki se je skrival v hlevskem gnoju in onemoglo starko, ki je obležala v postelji. Naslednja žrtev je bila vas Sušak, iz katere so se vaščani umaknili k sorodnikom ali v bližnje gozdove (Ivan Simčič, Sušak nekoč in danes, 2004, str. 22). Nesrečna žrtev v vasi je bil sin cerkvenega starešine Jožef Simčič.

V Jelšanah s spominsko ploščo slavijo Ivana Brozino - Slovana, ki je vodil istrske partizane tako, da so s svojim uničevanjem povzročali nepopisno gorje v Istri, Čičariji in Brkinih. FOTO: Ivo Žajdela

Ljudje so tiste čase preživljali v stalnem strahu

V Jelšanah se je nastanila okrepljena nemška enota. Utrdila se je na občini. Z ravne betonske strehe so močno oboroženi zlahka nadzirali vso bližnjo okolico. V vasi so imeli tudi tank. Jelšane so bile utrjena postojanka. Takrat so partizani občasno prihajali na Laze nad vasjo. V tistih časih je bilo tam še vse golo, brez drevja. Od tam so streljali v vas, napadli pa so tudi z minometom. Med enim takšnih napadov se je dvignila nemška enota in odšla za partizani proti Smrdiečam. S tankom so šli po cesti do vrha Brančka. Od tam so streljali in ubili dva partizana, ki sta bežala proti Brdom nad Smrdiečami.

Ljudje so tiste čase preživljali v stalnem strahu. Brezmočno so skušali zavarovati sebe in svoje družine, čeprav so bili njihovi poskusi več ali manj glas vpijočega v puščavi. Tako se je zgodilo, da je Frane Saftič (Stipov), ko je nekje našel bombo, ki jo je imel skrito v zidu na vrtu, to skušal prenesti na neko varnejše mesto. Mislil je, da je slabo skrita, da jo lahko kdo najde. Vse to njegovo početje je z balinišča pri gostilni z daljnogledom opazoval nemški vojak. Kmalu zatem so po Franeta prišli vojaki in ga odgnali. Obsodili so ga na smrt. Nobeden zagovor ni pomagal. Na Grgičovi njivi, ob cesti, kjer danes stoji Paščanova hiša, so ga zverinsko umorili. Še prej si je moral na tistem mestu sam izkopati grob.

Pogled proti cerkvi v Jelšanah s strani pokopališča. FOTO: Ivo Žajdela

Uničevanje ob koncu vojne

Ker so bili Nemci v Jelšanah blizu tudi Novokračinam, so partizani ljudem ukazali, naj cesto v Novokračine naskrivaj prekopljejo, da ne bi Nemci prišli nad nje s tanki. Nemci so čez nekaj dni zopet sklicali ljudi in jim ukazali, naj cesto popravijo. Tako so bili preprosti ljudje vedno razpeti med dvema nasilnikoma. Pred nikomer se niso čutili varne. Enkrat so grozili in morili partizani, drugič spet Nemci.

Bolj ko se je bližal konec vojne, bolj je bilo za domače ljudi nevarno. Nemci so se začeli umikat z Reke aprila 1945. Tam so z miniranjem naredili veliko škodo v pristanišču in v industriji. Umikali so se proti Ilirski Bistrci, partizani (prekomorske enote) pa so jih tolkli z leve in desne. Na Liscu je bilo težko partizansko topništvo, ki je tolklo vse do Brančka. Tam so uničili nemško kolono. Prav tako so tolkli s Pasjaka v Jelšane. Zadeli so cerkveni zvonik, dvakrat Posojilnico, Glavačovo hišo, ki je zgorela, župnišče ter Jerčovo hišo. Pri Jerčovih je bila ranjena stara mati. Peljali so jo v Ilirsko Bistrico v bolnišnico, vendar je tam kmalu umrla. Ljudje so se med tem silovitim obstreljevanjem skrivali v kleteh župnišča in posojilnice ter po manj izpostavljenih hišah in kleteh.

Pogled proti cerkvi v Jelšanah s strani pokopališča. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanu Štunfu so mater in sestro ubili partizani

Medtem je partizansko topništvo prišlo do Jelšan, da bi od tu, če bo treba, tolklo v Ilirsko Bistrico. Kot je zgodovinarju Ivanu Simčiču leta 2006 v Ilirski Bistrici povedala Stanka Štunf, je bil pri tem topništvu tudi Drago Štunf Martinov iz Jelšan. Že dolgo časa ni bil doma, kakšnih štiri do pet let. Drago s svojim prihodom ni želel ustrašiti matere. Pred vasjo je poslal svojega vojaka naprej, da pove, da prihaja domov. Vojak se je vrnil k Dragu in mu povedal kaj je videl. »V vaši hiši so samo konji«. Ko so mu povedali, da mati ni več živa, je onemel. »Mati! Kako se je to zgodilo?« Povedal je to svojemu komandantu, ta pa mu je rekel: »Uzmi četu vojnika i kazni zločince.« Koliko ljudi bi moral ubiti, da bi bilo pravici zadoščeno? Kdo je glavni krivec? Iz partizanov je prišel v izropano domačo hišo. Mater in sestro so mu ubili partizani, prav tisti, ki jim je prisegel.

Zgodovinar Ivan Simčič je knjigo o župniji Jelšane predstavil 8. maja 2015 v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete. FOTO: Ivo Žajdela

Za mnoge niso vedeli, kje so ostali

Kljub vojnim grozotam in nevšečnostim, ki so spremljale ljudi na vsakem koraku, so si Novokrajci sezidali ob počivališču zaobljubljeno kapelo sv. Družine. Njihov zaobljubljen dan je bil obogaten z blagoslovom kapele 14. junij 1944. Tako je kapela ob navzočnosti številnega prebivalstva blagoslovil dekan Trnovski mons. Jamnik, (poznejšega upravitelja reške škofije), pridigal pa je mons. Kalan, župnik v Knežaku.

V Dolenjah, vasi tik ob Jelšanah, so uspeli izvesti vsa dela na prenavljanju podružnične cerkve sv. Ane. Za razmere, ki so vladale v tistem času, se je 30. julija 1944 zbrala velika množica ljudi, ki so prišli na slovesnost ob blagoslovu cerkve. Dolenjci so za svojo cerkev kupili v Ljubljani dva velika kipa, in sicer kip Srca Jezusovega in Brezmadežne Matere božje. S kipi v ospredju se je vila povorka iz farne cerkve proti novi cerkvi v Dolenje s priprošnjo, da bi jim sv. Ana varovala in branila ogrožene domove.

Z novim letom je tlelo upanje po miru in svobodi ter povratku sorodnikov iz vseh vojska, kjer koli so se nahajali. Za mnoge niso vedeli, kje so ostali.

Maša ob predstavitvi knjige Ivana Simčiča o župniji Jelšane 8. maja 2015, škof Jurij Bizjak. FOTO: Ivo Žajdela

Ko so »zavezniki« bombardirali tudi Jelšane

Po veliki noči 1945 so se vrstili nenehni boji med partizani in Nemci, ki so se večkrat sprevrgli v prave bitke. V tistem času so »zavezniki« večkrat bombardirali Reko. Letala so večkrat odvrgla smrtonosni tovor tudi v vasi jelšanske župnije. V letu 1944 so bombardirali Novokračine, Jelšane, Škalnico in Šapjane.

Milka, sestra Jelšanskega župnika Viktorja Perkana, je zgodovinarju Ivanu Simčiču leta 2004 na Reki povedala, kako je bilo neke noči v marcu malo nemških vojakov na postojanki v Jelšanah. Partizani so postojanko napadli, vendar so se morali umakniti ob prihodu nemških okrepitev iz Šapjan in Ilirske Bistrice. Po zaključku bojev so Nemci v popoldanskih urah obiskali dekana Perkana in ga odgnali na zaslišanje. Njegovo sestro Milko so medtem privezali na stol in jo zaklenili v pisarno dekana. Brat dekan Danilo ni bil v župnišču. Viktorja so obtožili, da je on obvestil partizane o majhnem številu vojakov na postojanki in tako privabil partizane, da so napadli postojanko. Vklenjenega so odgnali k pokopališču, da ga ubijejo. Dekan je v nemškem jeziku dokazoval svojo nedolžnost, da se ne vmešava v nobene politične spletke in služi le cerkvi in dušnopastirskemu poslanstvu. Po pripovedovanju sestre, so ga po dve urnem zaslišanju izpustili in njo odvezali s stolice v delovni sobi. V župnišču se je večkrat oglasil nemški oficir, ki je po nekaj srečanjih spregovoril v slovenščini. Predstavil se je s priimkom Kodelja, doma s Štajerske.

Konec v: Brkini, partizani, Viktor Perkan, Jelšane [9]

1/10