Nadaljevanje iz: Brkini, partizani, požig vasi, Lipa [6]

Ofenziva Braunschweig se je začela na območju severno od Učke, vendar so se partizani umaknili na drugo stran prometnic Trst–Reka. 1. istrska brigada Vladimir Gortan se je umikala, vendar uničevala prometnice. 28. aprila naj bi porušila deset mostov na železniški progi Trst–Reka, južno od Ilirske Bistrice.

Spomenik v Lipi v hiši, kjer so 30. aprila 1944 zažgali ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

Izstreljevanje min na Rupo

Štab brigade je enemu bataljonu ukazal, da je 30. aprila ob 5. uri zjutraj začel iznad Lipe izstreljevati minometne mine na križišče cest v Rupi (imenovano Šranjga), tam pa je bila tudi mešana posadka okoli 30 italijanskih fašistov (MDT oziroma republikinov) in karabinjerjev. Poveljeval ji je poročnik »črnih srajc« Aurelio Piesz, učitelj z Reke (tam se je rodil leta 1919), po narodnosti Jud madžarskega porekla.

Nemci v Lipi.

Napad, potem pa umik

Mine so padale nekaj ur. Poročnik Piesz je takoj prosil za pomoč iz bližnjih Šapjan. V nekem trenutku se je na kraj obstreljevanja pripeljala manjša nemška kolona dveh avtoblind, dveh tovornjakov in enega motornega kolesa ter se znašla med eksplozijami granat. Ubiti so bili štirje vojaki, dva pa ranjena. Partizani za obstreljevanje domačinov Rupe niso obvestili, porušena je bila tudi ena hiša.

Po obstreljevanju se je partizanski bataljon umaknil na območje med Lipo in Liscom. Nemci so pobrali mrtve in ranjene in se odpeljali v Šapjane. Zdelo se je, da se bo vse končalo, kot veliko krat prej.

Nemci v Lipi.

Povračilni uničevalni pohod

Toda Nemcem je bilo dovolj partizanskih napadov, uničenj prometnic in ubitih. Takoj, še tisti dan, so organizirali večjo skupino vojaštva. Pieszovi 2. četi fašistične milice teritorialne obrambe (MDT) in karabinjerjem iz Rupe so se pridružili 3. četa MDT iz Jurdana, deli 137. polka 188. divizije, deli SS kraških prostovoljskih redarjev z Reke (vodil jih je Hans Brand), deli SS policijskega polka Bozen iz italijanskega mesta Bolzano in okoli 30 pripadnikov liško-krčke četniške skupine (pri čemer jih publicistika imenuje kar slovenske domobrance »iz sestava kvizlinških vojnih formacij 'Bele garde'«, kar je zelo dvomljiv podatek). Uničevalni pohod na Lipo naj bi vodil poročnik »črnih srajc« Aurelio Piesz, ki je poznal razmere v vasi. Ob koncu vojne se je umaknil v Trst, tam pa so ga 17. maja 1945 »osvoboditelji« Trsta ugrabili in obesili.

Nemci v Lipi.

Fotografiranje zločina

Ropanje, požiganje in morijo je fotografiral nek nemški častnik, ki je kasneje film dal razviti v fotografski delavnici Maroš v Ilirski Bistrici. Tam je delalo neko dekle, ki je ob izdelovanju slik opazilo prizore, ki so se ji zazdeli pomembni. Skrivoma je naredila še slike zase, ki jih je skrila. Takoj po vojni so hitro odkrili, da so bili na njih prizori uničevanja vasi Lipa, ki leži kakšnih petnajst kilometrov južno od Ilirske Bistrice. Že 80 let so te fotografije trajni dokument in spomin na strašni zločin.

Fotografiranje zločina v Lipi.

Dolgo spomenik brez imen

Po vojni je komunistični režim, ki je bil sokriv za okupatorjevo nasilje, najprej hotel iz uničene vasi Lipe narediti spomenik. Ker pa so se prebivalci vračali in je v njej vznikalo življenje, so se ti temu uprli.

V začetku 50. let so na mestu hiše štev. 20, kjer so umorili in zažgali trupla Lipljanov, začeli postavljati spomenik. Toda ta je vse do leta 1984 ostal brez zapisanih imen umorjenih.

Leta 1931 je v Lipi živelo 437 ljudi, leta 1948 jih je bilo 108, leta 1971 pa 153. Od predvojnih 90 družin jih je bilo obnovljenih ena tretjina.

Partizansko-okupatorski plameni uničujejo Lipo.

Povojna okupacija Trsta

Komunisti so fašista Piesza torej obesili med svojim »čiščenjem« Trsta maja 1945, ki za tržaške levičarje še vedno velja za osvoboditev mesta. Tako zelo še jeseni 2014 /takrat sem napisal ta prispevek/, da je Iztok Furlanič s svojo levičarsko izjavo celo tvegal za Slovence na Tržaškem izgubo pomembne funkcije, ki jo opravlja, saj je predsednik tržaškega občinskega sveta. Italijanski nacionalisti v Trstu so zahtevali njegov odstop, ker je izjavil, da Trst ni bil osvobojen šele v začetku junija 1945, ko so jugoslovanski partizani zaradi nasilja morali zapustiti Trst, ampak že v začetku maja, ko so vanj prišli.

Umorjeni v Lipi, nemški vojak požiga hišo.

Primitivna dvojna merila

Mladi Furlanič je pač indoktriniran z izjemno močno levičarsko propagando na Tržaškem in zanj nasilje, sistematični umori, ne pomenijo nič, saj so po njegovem očitno del legitimnih pravic komunističnih »osvoboditeljev«. Ne trdim, da si Piesz ni zaslužil stroge kazni (boljše bi bilo, če bi mu sodili), vendar med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo niso počeli zločinov le fašisti in nacisti, ampak vsaj toliko kot oni tudi komunisti (s svojimi partizani). Te pa že 80 let slavijo kot »borce« proti okupatorju, na vso njihovo neizmerno nasilje v službi komunistične revolucije pa »pozabljajo«.

Lipa pri Rupi, zbirka fotografij o uničevanju. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko nasilje v Trstu

Izjemno pomemben del tega nasilja je bilo tudi žrtvovanje civilnega prebivalstva za svoje interese. Šlo je za komunistično »logiko«: napadi nasprotnika v bližini civilistov, da se bo potem ta krvavo znesel nad njimi. Potem pa bodo s prstom (propagando) kazali na to nasilje, zato da zakrijejo svojo krivdo – in pridobljeni dobiček – zanj. Zraven pa si uničene ljudi v tem nasilju še pripenjajo na prapor kot »žrtve« fašizma, proti kateremu se je bilo treba boriti. Furlaniči naj raje kaj preberejo o tistih hudih časih, da bodo kaj znali. Zavedajo pa se naj tudi, da so bili izvoljeni v oblastne organe tudi zato, da tam zastopajo interese Slovencev, ne pa da z neumnimi izjavami tem škodujejo.

Naj se tržaški levičarji za vse večne čase zavedo, kaj so počeli njihovi očetje in dedje v tistih 40 dneh partizanskega nasilja v Trstu, ki je potem še kar trajalo vrsto let po vojni, v katerem so delovali izrazito proti interesom Slovencev v mestu in posledično v korist Italijanov. Velika knjiga o slovenskem šolstvu v Trstu med letoma 1945 in 1950 še ni bila napisana. 80 let se izogibajo tej izjemno pomembni temi.

Lipa danes, ostanki požganih hiš. Preživeli vaščani Lipe so se uprli, da bi bila vsa vas spomenik. FOTO: Ivo Žajdela

Zločinska komunistična strategija

Zakaj ta »ovinek« od Lipe? Zato, da zapišem, da so fašista Piesza sicer kaznovali za njegov zločin, komandantov in politkomisarjev brigade Vladimir Gortan pa ne. Namesto tega tudi na območju Reke in Istre to brigado slavijo že 80 let, uničenje pa pripisujejo le fašistom. Tisti, ki je izdal ukaz za minometno bombardiranje cestnega križišča pri Rupi, je moral dobro vedeti, kaj bo sledilo. Sledilo je nemudoma. Ampak, kot rečeno, uničena življenja civilistov v povračilnih ukrepih okupatorja so bila del strategije komunistične revolucije: bolj ko bodo fašisti počeli nasilje nad civilnim prebivalstvom, bolj bo komunistična propaganda s prstom kazala na okupatorja, hkrati pa se izdajala za osvobodilne borce.

Lipa danes, ostanki požganih hiš. FOTO: Ivo Žajdela

Iskali so zaščito pri Nemcih

Kljub tej komunistični strategiji so bile posledice tudi za partizane, saj je pri ljudeh zavladal preplah. V Klani so ljudje iskali zaščito pri Nemcih. Prav tako v vaseh severno od proge Trst–Reka. Matere so klicale svoje sinove v partizanih, naj se vrnejo domov. V 1. istrski brigadi Vladimir Gortan je prišlo do osipa v 2. bataljonu. Prvi partizanski odred Učka je razpadel (2. in 3. bataljon se je razpadel, prvega pa so pridružili 1. istrski brigadi). Borci so se vrnili domov. Tudi mnoge terenske organizacije so bile razbite. Z uničenimi vasmi je zmanjkalo hrane tudi za partizane.

Toda komunisti so dobro vedeli, da je to le trenutni davek, da pa jim vse to koristi na daljši rok.

Lipa danes, ostanki požganih hiš. FOTO: Ivo Žajdela

Zamolčana partizanska krivda

Kdo so bili odgovorni v partizanskih vrstah? To je bil Savo Vukelić, takrat poveljnik operativnega štaba za Istro in poveljniki 1. istrske brigade Vladimir Gortan. Najprej so gortanovci »pomagali« uničiti vasi južno od hrvaško-slovenske meje, potem pa še v Brkinih, kjer je njihova krivda dosegla vrhunec z uničenjem Pregarij 18. maja 1944.

Lipa danes, ostanki požganih hiš, s pomanjkljivo spominsko ploščo. FOTO: Ivo Žajdela

Vsi drugi so krivi, le partizani nič

Levičarski Hrvati na območju Reke se še danes sprenevedajo glede tega, zakaj se je okupator tako znesel prav nad Lipo. Antun Giron se je v članku Zločin v Lipi 1944. godine v Liburnijskih temah leta 1978 sprenevedal, da je »težko z gotovostjo ugotoviti zakaj se je sovražnik spravil prav na to vas«. Dodal je sicer, da je morda vzrok za zločin v Lipi tudi partizanski napad ne nemško enoto v Rupi, vendar je bil po njegovem prvenstveni motiv v močni opredelitvi prebivalcev Lipe za protifašistično gibanje. Seveda, krivi so drugi, zato, da se prikrije krivda komunističnih partizanov.

Tudi ta spominska plošča zamolčuje pomemben del resnice. FOTO: Ivo Žajdela

Lipa »pamti« le del resnice

Prispevek sem napisal tudi s pomočjo knjige Lipa pamti (Rijeka, 2014), ki so jo napisali Ivan Kovačević, Vinko Šepić Čiškin in Danica Maljavac (slednja mi jo je v Lipi tudi prodala). V knjigi je veliko podatkov, v njej na vse pretege častijo partizane (še posebej »Gortanovce«), bralec pa ne bo prav nič izvedel o vzročno-posledičnih povezavah in zakulisni igri komunistične partije, ki je partizanstvo in deklarirani »narodno-osvobodilni« boj zlorabljala za revolucijo oriroma vzpon na oblast. To je počela preko mnogih požganih Lip, množice drugih »žrtev« in vsesplošno opustošene dežele (materialno, etnično in etično), kar kot trajnica ostaja v prebivalcih Slovenije, Hrvaške ter ostalih narodov nekdanje Jugoslavije.

Ivo Žajdela, Zakaj uničenje vasi Lipa, Demokracija, 26. 3. 2015Nadaljevanje v: Brkini, partizani, Surina, Brozina, Viktor Perkan, Jelšane [8]

1/15