Nadaljevanje iz: Brkini, partizani, Istrski odred, Karlo Maslo, Leon Klemenčič - Očka [7]

Leon Klemenčič se je rodil leta 1911 Dobrunjah pri Ljubljani, bil je pek, partizanom se je pridružil 28. maja 1942.

Cerkev sv. Socerba pri Arvižah stoji visoko nad brkinskimi slemeni. Tudi njo so partizani zlorabili. FOTO: Ivo Žajdela

Kot Batog ljudi ni le pretepal, ampak jih je tudi ubijal

V partizanih je imel nadimek Batog, v zadnji fazi v Brkinih pa Očka. Batog je (bila) palica, debela približno kot moški prst, ki so jo v Rusiji (od Petra Velikega) tradicionalno uporabljali za telesno kaznovanje. »Obsojenega« so raztegnili na tleh z obrazom navzdol in z razgaljenim hrbtom, medtem ko sta dva moška sedela na njem, eden ga je držal za roke, drugi za noge. Moška sta ga nato začela tepsti po hrbtu in zamenjala svoje palice, če so se zlomile, dokler nista dobila ukaza, naj prenehata. Klemenčič kot partizanski politkomisar ljudi ni le pretepal, ampak jih je ubijal.

Partizanski politkomisar in morilec

14. maja 1943 so ga imenovali za političnega komisarja v novoustanovljenem 4. bataljonu Šercerjeve brigade. Po napadu na Grčarice septembra 1943, kjer so partizani uničili četniški odred, so ga postavili za političnega komisarja Šercerjeve brigade.

Ko je Šercerjeva brigada oktobra 1943 odšla na Hrvaško, proti Delnicam, so jo Nemci hudo napadali, trpela je lakoto, okoli 19. oktobra je v Crnem Lugu dal Klemenčič ustreliti kuharja, »ker ni mogel pravočasno pripraviti kosila« (Zadnik, Istrski odred, 285). Med pohodom Šercerjeve v Brkine je ponoči na 12. november 1943 streljal na komandirja čete, ker se mu je pod Šilentaborom pri Pivki pretrgala kolona. (Istrski, 285).

Poveljniki Šercerjeve brigade poleti 1943 na Gorjancih. V zadnji vrsti najvišji (tretji z desne) je Leon Klemenčič - Batog.

Politični (komunistični) komisar Istrskega odreda

Ko je prišla Šercerjeva v Brkine, je tam 13. novembra njen 3. bataljon na Tatrah doživel pravi pokol, Nemci so ubili 27 borcev in 5 civilistov (Milan Guček, Šercerjeva brigada, Ljubljana, 1973, str. 430). Zaradi tega so 16. novembra Klemenčiča razrešili in ga postavili za političnega komisarja v 13. brigado.

26. novembra 1943 so ga imenovali za političnega komisarja Istrskega odreda (Šercerjeva, 445, Istrski, 103).

Zadnik je povsem zamolčal, da je bil Klemenčič morilec veliko ljudi

Maks Zadnik je v knjigi Istrski odred o Leonu Klemenčiču zapisal naslednje oznake. Str. 103: Postal je »absolutist in vojvodsko surov v odnosih do borcev in prebivalcev. Zagrešil je mnogo hudih političnih napak, zaradi katerih je bil obsojen na najstrožjo kazen.« 215: Klemenčič je bil »čedalje bolj izrazit tujek« med partizani.

285: po januarju 1944 se je zaprl v štab, kjer se je »predajal lagodnosti ter zlorabljal svoj položaj in vpliv za krepitev svojega absolutizma nad prebivalci, borci in tudi člani štaba. Raje kot s političnim in drugim štabnim delom se je ukvarjal s pretiranim iskanjem pravih, pa tudi namišljenih izdajalcev in vohunov. V postopek proti aretirancem je uvedel režim zapostavljanja, strahovanja in tudi pretepanja, ki ga je pogosto sam izvajal ali pa so ga z njegovo privolitvijo ali na njegov ukaz in v njegovi navzočnosti izvajali podrejeni. Takšnega ravnanja ni bilo mogoče prikriti. Zanj so izvedeli tudi prebivalci Prelož, kjer se je to najpogosteje dogajalo, in ga ostro obsojali.« Str. 286: bil je »pobudnik in izzivalec nedopustnih ravnanj z aretiranci«.

Kot da bi partizanski »sodni postopek« bil opravičilo za kar koli

Str. 287: Zadnik je omenil tudi »obsojanja vredna dejanja«, ki so jih pod »vplivom slabih zgledov političnega komisarja« v začetku marca 1944 naredili tudi drugi. Tedanji namestnik komandanta je »neupravičeno ukazal ustreliti dve 'sumljivi' osebi brez sodnega postopka«. Kot, da bi partizanski »sodni postopek« bil opravičilo za kar koli.

In še, da so si trije odredovi obveščevalci med »aretacijo« župnika Franca Kovačiča v Košani in treh bratov Dolgan 21. marca 1944 »prilastili in razdelili okoli 350.000 lir«. To »nepošteno dejanje« je bilo po Zadniku »za odred hud moralni udarec«. Vse tri so zato ustrelili, zraven pa še ženo enega od njih zaradi sodelovanja pri prikrivanju poneverjenega denarja. Ob tem, da so se ti partizanski vodje na veliko mastili z nakradenim od revnega prebivalstva v Brkinih in na Pivškem.

Kako visoko po činu je bil Leon Klemenčič - Batog (tudi Očka) jeseni 1943 in do aprila 1944, pove ta fotografija štaba brigad 14. divizije pred napadom na Štampetov most 14. oktobra 1943, od leve komandant Šercerjeve brigade Mile Kilibarda, komandant 14. divizije Mirko Bračič, komandant Tomšičeve brigade Stane Semič - Daki, njegov namestnik Jože Lepin - Ris, vsi najvišji takratni partizanski vodje, in Klemenčič.

Zadnikove »napake«

To so vse »napake«, kot partizanske zločine v knjigi poimenuje Zadnik, ki so jih naredili partizani Istrskega odreda, v katerem je bil tudi on.

»Preiskavo« teh »napak« je opisal na straneh 275 do 295, torej na dvajsetih straneh. Omenil je le ustrelitev dveh oseb (str. 287). Drugih torej ni bilo. Pa so bile, zelo veliko jih je bilo, med vrsticami jih je celo omenil, ko je Klemenčiču pripisoval vojvodstvo in surovost. Za mnoge je gotovo vedel. V knjigi, ki ima 900 strani, je vse zminimaliziral na dva ubita, čeprav jih je bilo na desetine, celo več sto. Nasploh je njegova knjiga en sam prikaz veličastnega boja brkinskih partizanov za osvoboditev, skratka mitizirana pravljica.

Nad zločinsko partizansko vodstvo so poslali »sodnika«

Ker so negativne informacije o vodenju Istrskega odreda prišle do vodstva 7. korpusa na Dolenjskem, pod katerega je odred spadal, so aprila na Pivško in v Brkine poslali posebnega preiskovalca Jožeta Malnariča.

V začetku aprila 1944 so s položaja začasnega komandanta Istrskega odreda odstranili, kot je zapisal Zadnik (248) Karla Masla - Draga. Takrat je Leon Klemenčič še ostal politkomisar. Sodu je izbil dno nemški napad na štab odreda na Preložah 12. aprila. Nemci so skrivoma prišli iz Ilirske Bistrice in z bliskovitim napadom na Prelože komunistični štab z njegovo zaščitno enoto pregnali iz vasi, zatekel se je v Šmagursko dolino, v vasi požgali štiri hiše in 16 hlevov, kjer se je politkomisar Klemenčič s svojo zaščito (pretoriansko gardo) zadrževal kar šest tednov (str. 254). Odpeljali so kar tri vozove suhega mesa (str. 259), kar pomeni, v kakšnem razkošju je živelo partizansko vodstvo. Zadnik je na številnih mestih v knjigi napisal, kako so Brkinci podpirali partizane, pri napadu na Prelože pa je zapisal (str. 259), da je »nevojaško obnašanje«, karkoli že to pomeni, »ljudi hudo razočaralo in jih razburilo«. V resnici je bilo preprosto prebivalstvo po (revnih) vaseh vedno povsem nemočno. Morali so dajati ali pa jim je bilo odvzeto, vsak odpor se je lahko končal z umorom, kar je bil pogost pojav prav v Brkinih.

Leon Klemenčič - Batog oziroma Očka. Poosebljeni partizanski politkomisar zločinec. V začetku maja 1944 so ga »morali« komunisti sami ubiti.

Politkomisarja in komandanta so ustrelili

Preiskovalec Malnarič je že 13. aprila začel zbirati informacije, nato pa je sledila akcija. Odred so 3. maja 1944 poklicali v Jurišče pri Pivki. Tam je že bil Malnarič s svojimi spremljevalci, to je oboroženim spremstvom (ker bi ga ubili, če bi bil sam). Pet vodilnih so ločili od enote (pastirja od črede), jih razorožili, nato pa verjetno odgnali na Dolenjsko, v štab 7. korpusa, saj je 9. maja »častno sodišče za oficirje« pri štabu VII. korpusa izreklo obsodbo. Politkomisarja Leona Klemenčiča in komandanta Antona Požarja so »obsodili« na smrt in ustrelili.

Istrski odred z okoli 450 borci so odgnali v Suho krajino, v vas Kal pri Ambrusu. Tam so jih razformirali in nato manjšo enoto, okoli 150 borcev ter z novim vodstvom, poslali nazaj v Brkine, 18. maja so bili nazaj v (uničenih) Preložah.

Kot da je obraz nad vhodom v cerkev sv. Socerba pri Arvižah tudi 80 let po partizanskih zločinih še vedno zgrožen. FOTO: Ivo Žajdela

Klemenčiča niso ubili zaradi njegovih zločinov

Zadnik je v knjigi navedel tudi, kaj so v preiskavi oziroma sodbi očitali vodstvu, še posebej pa politkomisarju Klemenčiču. Glavni očitki so bili: neaktivnost pri izvajanju akcij, štab vojakov ni vojaško in politično vzgajal, da ni sodeloval z »okrožnim komitejem KPS za Brkine«. In to je vse, kar je navedel Zadnik (str. 289–290). Nepojmljivo. Klemenčiča torej niso ustrelili zaradi njegovih množičnih umorov civilnega prebivalstva. Zato ni čudno, da so njegovega sokompanjona pri umorih, Karla Masla, po vojni razglasili za »narodnega heroja« (»narod« je bil pri komunistih seveda le sopomenka za komuniste, oni so bili narod, oni so bili vse, drugi pa nič, skratka bili so totalitaristi najhujše vrste).

Umorov za Zadnika ni bilo, čeprav jih je bilo veliko

Maks Zadnik je na nekem drugem mestu (str. 285) sicer – med drugimi grehi – Klemenčiču pripisal, da »se je ukvarjal s pretiranim iskanjem pravih, pa tudi namišljenih izdajalcev in vohunov. V postopek proti aretirancem je uvedel režim zapostavljanja, strahovanja in tudi pretepanja, ki ga je pogosto sam izvajal ali pa so ga z njegovo privolitvijo ali na njegov ukaz in v njegovi navzočnosti izvajali podrejeni.« Toda pred to in po tej ugotovitvi je ves čas uporabljal termin, da je šlo za »napake«. »Napake« torej, zločinov ni bilo. Umorov ni bilo, umorov desetin civilistov, žensk, celo otrok, vse do dojenčka. In posilstev. Duhovnik Franc Koritnik je omenil celo tisoč ubitih. Morda je pri tej navedbi šlo za občutek groze po prestanem gorju, ki mu je bil priča, verjetno je vštel tudi povojne poboje, ampak to je manj pomembno.

Konec v: Lokev, brezno Golobivnica, grobišče, Enio Fonda, Virgil Šček [9]

1/6