Nadaljevanje iz: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [6]

V knjigi Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve (Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ljubljana – Grosuplje, 2000), so objavili tudi pričevanje M. P. z Rjavč v Brkinih (str. 392–401). Objavljam drugi del.

V Padežu se je tudi zgodila huda stvar. Pripeljali so družino, očeta in mater pa dva otroka, stara kakih 14 let in 6 mesecev. Ustrelili so očeta in mater, 14-letni fant je verjetno zbežal, prišel je potem čisto nag na Vatovlje in tam so ga ustrelili. Najmanjšega otroka, punčko, staro 6 mesecev, pa je Janez M. iz Rjavč nasadil na bajonet. Ko je mati tega partizana to izvedela, je vse preklela, rekla je, da bo to prineslo nesrečo nad hišo. Žena tega partizana je bila takrat noseča, njen otrok pa se je rodil pohabljen, bil je skoraj slep ... /Šlo je za že omenjeno železničarsko družini iz Rodika./

Komunisti so po vojni Pregarje nabili s svojimi spomeniki, simboli uničevanja Brkinov. FOTO: Ivo Žajdela

Maks Zadnik: »Ti Pregarci so pa bili izdajalci, ne?«

Po vojni je na neki proslavi Maks Zadnik /avtor knjige Istrski odred/ omenil Žagarju: »Ti Pregarci so pa bili izdajalci, ne?« Ja, je rekel, res ni bilo nikjer take izdajalščine kot na Pregarjah ... Tam so bili bolj taki, ki niso hoteli ne k Nemcem, Italijanom ne partizanom, so bili samo zase. /Gre za tipični primer komunistične totalitarne »pameti«, vse po njihovo in samo oni, op. I. Ž./

Komunistični simbol zla, rdeča zvezda in Maks Zadnik: »Ti Pregarci so pa bili izdajalci, ne?« FOTO: Ivo Žajdela

Vse vasi bojo zgorele, ampak Rjavče ne

Od vseh vasi, verjeli ali ne, je nemški komandant s Podgrada, Valter mu je bilo ime, dejal: »Vse vasi bojo zgorele, ampak Rjavče ne.« Tam so bile po štiri enote. Nekega dne so prišli gor Nemci z Blindo (tankom – oklepnim vozilom), stražar je bil pred cerkvijo. Nič ni rekel, kar tiho je bil. Nemci pa so se obrnili in se vrnili nazaj. Stražar je potem pritekel do naše hiše in zlezel gor na skedenj, kjer so bili partizani, cela vas in vsi skednji so jih bili polni, bile so tam štiri enote, to so bile VEDOVE /VDV/, odred, komanda mesta Ilirska Bistrica in Istrska četa. Dejstvo je, da so Nemci videli, da so tam partizani, in so se vrnili nazaj.

Osnovno šolo na Pregarjah so okovali v komunistične »spomenike«, od poimenovanja, »spomenika« »narodnemu heroju« Rudiju Mahniču - Brkincu, do spominskih plošč, z eno častijo celo morilsko enoto VDV. FOTO: Ivo Žajdela

Nemška disciplina je bila drugačna kot partizanska

Nemški komandant Valter je znal 9 jezikov. Pri nas v hiši smo imeli tako bolj slabo, škrli po tleh pa slama, pod mizo pa je ata skopal luknjo in dal noter 50-litrski sodček šnopsa. Ko sem pometala, je prišel ta komandant noter in me vprašal, kaj je to. Povedala sem mu po pravici. Pa je vzel en liter, ampak je plačal. Rekel je, naj mu povemo, če bi kdor koli prišel k nam v hišo kar koli vzet. Še na vrata je potem zapisal svoje ime. On je vedel, da jaz delam in kuham za partizane. Ampak nas je bilo dosti otrok in je rekel – poznal je tudi mamo, ki je hodila tja k Bavdežu v Podgrad – hči bi lahko prišla pomagat k nam pomivat in kuhat, ampak kdo bi bil potem doma? Rekel je, na Rjavčah ne bomo nikdar požgali, rihtig ne. Potem sta prišla enkrat dva nemška vojaka in sta nekaj izterjala in nekaj stvari pobrala, dve uri pa prte ... Potem je šla mama gor na sredo vasi in ko jo je ta nemški komandant videl, jo je vprašal: »Francka, gotovo je hči kaj povedala?« »Ja, je rekla, bila sta dva in sta vzela nekaj stvari, tudi uro v kuhinji.« Pomislite, kakšna je bila potem njihova disciplina, drugačna kot partizanska: so jih postrojili in komandant jih je pozval, kdo je to storil. Prišla sta ven. Potem ju je tako zmlatil, da jim je iz nosov tekla kri, še naša mama je potem prosila, naj ju pusti, on pa je odgovoril: »Kaj pustiti, ubiti! Saj sta videla, kaj piše na vratih!«

Vhod v osnovno šolo na Pregarjah so zaznamovali s komunističnimi »spomeniki«. FOTO: Ivo Žajdela

So pa še rekli Nemci, naj pazi, da je partizani ne odženejo

Naša mama je to tudi partizanom povedala. Enkrat so nam vzeli kravo, ko so tu v žlebu požigali, in jo odgnali s seboj v Podgrad. Naša mama je šla potem v Podgrad, tam pa je srečala tega Valterja z blindo pa si je mislila, grem zdaj v Rižano, me bodo spekli ... Tam pod Hrušico je bila gostilna Pri Štefanu in tam notri je bila tista krava v lupi zaprta. Vpraševali so mamo, kako krava zgleda, in čim je spregovorila, je začela krava tuliti. Hoteli so ji potem dati celo eno boljšo, tako, ki je bila za steliti, naša je bila jalova in je imela malo mleka, pa je raje vzela svojo in jo potem tudi prignala domov. So pa še rekli Nemci, naj pazi, da je partizani ne odženejo. Ti so ta pogovor celo slišali, saj sta bila dva partizana samo kakih sto metrov stran skrita in skoraj nista mogla verjeti, da smo kravo res dobili nazaj.

Tako osnovnošolce na Pregarjah posiljujejo s komunističnimi paraborci. Osnovna šola kot politično nevtralno polje? V demokratični Sloveniji? V skrajno levičarski, ja. FOTO: Ivo Žajdela

Če je ne bo do enajstih, boš šla v »trinajstega«

V hiši, kjer smo pekli in kuhali, smo imeli kredenco, in tam notri je imel Karlo /Karlo Maslo/ spravljeno toplo oficirsko odejo. Ponoči sta prišla dva stražarja – obveščevalca in sta vzela deko. Vanjo sta se zavila, ko sta šla spat v štalo. Pride kasneje Karlo, pa deke ni bilo več. Rekel je gospodinji, ti si deko vzela, si jo skrila, če je ne bo do enajstih, boš šla v »trinajstega«! Ta je potem jokala ves dan, saj je bila sama, mož je bil v vojski, tako da so bili vsi brez kruha tisti in še naslednji dan. Tudi ostali so se potem uprli, tako da ni bilo hujših posledic, samo ta dva dneva so bili lačni ...

»Spomenik« »narodnemu heroju« Rudiju Mahniču - Brkincu pred snovno šolo na Pregarjah. FOTO: Ivo Žajdela

Samovo dekle iz Materije, imela je 16 let ...

Ti se niso nič sekirali, kaj so počeli. V Hrušici pri Lojzetu so pobrali vse, kar je imel, je imel take lepe lisaste krave in so jih prignali sem gor na Rjavče. Tudi Samovo dekle iz Materije so imeli tam nekaj dni. Imela je kakih 16 let in je šla iskat starše, ki so jih partizani ubili. Z njo so delali vse mogoče, na koncu so jo na golo ostrigli in vozili po vasi ... To je bilo na Preložah, štab je bil pri Bitenčevih. Pa enega Italijana, fašista, so celega namazali s šmirom, napregli konje in ga po vasi vlekli za noge. Karlo je rekel mojemu pokojnemu možu: »Pojdi gledat.« Odgovoril mu je: »A, ne ne, tega ne grem jaz gledat ...«

»Spomenik« »narodnemu heroju«, komunističnemu politkomisarju Rudiju Mahniču - Brkincu pred snovno šolo na Pregarjah. FOTO: Ivo Žajdela

Ko je »narodni heroj« posiljeval mlade Brkinke

Takrat so bile tam tiste postelje, se je reklo za osebo in pol, in Karlo /Karlo Maslo, komunistični »narodni heroj«, ki mu je leta 2010 Boris Popovič v Kopru postavil spomenik, op. I. Ž./ je šel. To je bilo tako svinjsko delo, da se Bog usmili, napisal je pismo, katere ženske vse naj priženejo! So prišle iz Kovčic, z Brezovega Brda, Artviž, Ostrovice. Vozili so jih tako za dva ali tri dni in to, je grdo reči, ampak se je prčilo kot eno prase, brez zamere, tisto posteljo so polomili, da so bile samo stranice, pa smo rekli, da je kot za bika, ki rabi boks, da si kravo notri dal ... Mi smo v tej hiši pekli kruh in kuhali pa pride gor in samo napiše listek, katero hoče – seveda so prišle, saj so vedele, da bi jih drugače ubili, in to se je gonilo, brez zamere ...

Karlo je bil pravi prase, nekaj neverjetnega!

Nekoč je na plesu Karlo Maslo rekel nekemu dekletu, ali gre plesat, pa ni hotela, saj je tam imela fanta, ki je bil tudi v partizanih, pa ji je zagrozil, da bo šla v »trinajstega«. Fanta je potem za kazen poslal v drugo enoto.

Komunistični »heroj«, posiljevalec in zločinec Karlo Maslo: »Karlo je bil pravi prase, nekaj neverjetnega!« VIR: Arhiv Slovenije

Damo, bolje, kot da nam vzamejo ali ukradejo

Enkrat sem po osmi uri zvečer šla po vodo pa so prišli Italijani in me prijeli in mi zagrozili, da je »kaprifuoko«, po osmi uri se ni smelo več ven. Pa sem rekla Italijanu – kar po njihovo – na, pa nesi ti vodo, ne bo treba meni. Ne bi verjeli, ampak jaz se nisem nič bala, ne hudiča ne vraga, nobenega. Pa so me vprašali – videli so namreč dva bežati – če so bili partizani. Rekla sem, da so bili. Zmeraj sem tako rekla. Vprašali so me še, koliko jih je bilo, pa sem rekla, ah, kdo bi jih štel!

Pa me je eden vprašal: »Pa ga višto Karlo Maslo?« Sem rekla: »Si gavevi masla«, sem mislila na puter ... in sem mu ga prinesla pokazat v loncu. Je rekel: »Eeeee, che furba«, to je buro! Pa je me še vprašal, če pridejo partizani, jim daste kaj? Pa sem rekla, ja, damo, bolje, kot da nam vzamejo ali pa ukradejo, kaj ste pa vi drugod, bodite tukaj!

Tako se je komunistični »heroj«, posiljevalec in zločinec Karlo Maslo po vojni kitil s komunističnimi medaljami. VIR: Arhiv Slovenije

Za Maslovega oficirja so ubili 16-letnega fanta in njegovega očeta

Fajfarja so ubili Italijani, to je bilo takrat, ko je Karlo ubil tistega oficirja pri Ambrožiču. Najprej so hoteli ubiti Stanka, ki je še živ. Rekli so, da bodo ubili prvega, ki ga bodo srečali. No, ta fant je bil star 16 let. Njegov oče je dejal, dajte rajši mene kot njega. Tako so tudi naredili.

V Smrjah so pobrali fanta ki je pasel krave, pa enega fanta s Topolca, 18 let starega, in so ju obesili v Ilirski Bistrici pri Triglavu. To se je zgodilo zato, ker je Maslo s kompanijo ubil dva Italijana, ki sta se že predala. Oni so potem zbežali, Italijani pa so pobrali nedolžne ljudi.

Ugrabili so tudi župnika Kovačiča iz Košane

Enkrat so gospoda župnika Kovačiča iz Košane prignali, bil je bolj majhen in širok in so ga odgnali. Pobrali so mu tudi denar, vzel ga je Cvetanov s Prelož, Tone mu je bilo ime, in Bezjakov z Janeževega Brda. Vzela sta denar, partizanom pa nista dala nič. Ko so tega gospoda prignali k Bitencovim na štab na Prelože, v štali so imeli zapor, pa so se Košanci dvignili in prišli z orožjem na Prelože, da bodo kar streljali, če župnika ne spustijo nazaj. Tako so ga spustili in ga niso ubili. V času, ko so mu »sodili« v kuhinji, pa je vprašal Očka /politkomisar Leon Klemenčič - Očka/ in Karla, če so dobili tisti denar. Ti so se čudili, ker niso nič vedeli o tem.

»Narodnemu heroju« Karlu Maslu, ki je posiljeval mlade Brkinke, je leta 2010 Boris Popovič v Kopru dal postavil spomenik. Pa ja ne zato, ker je bil brkinski klavec in posiljevalec. FOTO: Ivo Žajdela

Kradli so lahko, vendar samo za vodilne

Potem so zaprli in zvezali tega Cvetanovega in prignali še ženo in moža iz Janeževega Brda, otrok nista imela. Mož je velel ženi spraviti denar in ukazal, naj ničesar ne pove, Cvetanov pa ga je dal Franetu, bratu, ki tudi ni hotel nič povedati. Ravno takrat so prišli Nemci in vse razhajkali. Partizani so šli na Vatovlje in ta Frane /Cvetanov s Prelož/ je našega Franeta spotoma vprašal: »Frane, kaj praviš, grem lahko za njimi ali me bodo ubili?« Pa mu je rekel: »A, te ne bodo, ne, če so šli oni tja gor, pojdi še ti za njimi.« Pa ravno tam na Vatovljah je potem končal. Pozneje so prignali na Prelože tisto ženo in moža /Bezjakova z Janeževega Brda/. Ona ni hotela nič priznati. Čeprav je mož že povedal, so jo do smrti pretepli.

Umorjeno dekle s Prelož

Še eno tako stvar bom povedala, sem se vedno bala, da se ne bi kaj izvedelo. Tam gori, na Pregarjah, imamo parcelo in tja so s Prelož prignali neko dekle, je morala imeti okoli 20 let, lepa, mlada, blond, tudi velika je bila, mi pa smo gnali tja past krave. Zagledali smo jo ob drevesu, ko je zrla na Prelože. Ubita in postavljena tja v grm. Ko smo šli mi s kravami mimo, nismo bili prepričani, ali je mrtva. Šla sem bližje in videla, da že smrdi ... Potem pa so jo mulci zbijali s kamni in razsuli, so rekli, kaj tam straši, potem so te kosti razvlekli vse tja po Žlebu. Slišala pa sem potem od ene starejše z naše vasi, da so prišli poizvedovat. Naročila mi je, naj o dekletu nikomur ničesar ne povem. Sem rekla, o katerem? Pa pravi, saj veš, o tisti, ki je bila tam, kjer se reče Pršličje. Bogvari, če kdo izve. Morali so biti iz okolice Trsta ali iz Doline. En starejši Preložec je povedal, da je videl, kako so jo partizani prignali in ubili, imel je parcelo na drugi strani hriba na Rjavskem.

Koprski Popovič je zločinca Masla podtaknil med Pina Tomažiča in Janka Premrla. FOTO: Ivo Žajdela

Je treba moliti za več duš ...

Nemci so veliko gorja povzročili na Pregarjah, kjer so v neko poslopje prignali ljudi, ga polili z bencinom in vse zažgali. Tudi na Tominjah so naredili dosti gorja, pa v Lipi tudi.

Ja, še to, pred kratkim so bili tukaj skavti, z njimi pa je bil duhovnik iz Komende. Na prostoru, kjer je bil včasih mlin, so se pripravljali k maši. Še sama sem jim posodila nekaj reči pa Mater Božjo in sem jim rekla: »Prav, prav, da je maša tukaj, je treba moliti za več duš ...« Čudno so me gledali, kake duše neki. Pa je ravno tam v strugi šest zakopanih Italijanov, tam so jih zakopali partizani.

Tako je pričevala M. P. z Rjavč v Brkinih in tako ohranila vsaj za zgodovino podatke o ljudeh, ki so nekoč živeli v Brkinih. Potem pa so prišli komunistični partizani, jih umorili, po vojni pa za 80 let poskrbeli, da je bilo tako, kot da jih nikoli ni bilo in je s tem vse v redu. Tu bi moral nastopiti zgodovinar, iti po vaseh in te umorjene ljudi indentificirati, jim dati imena in priimke. Pa tega zgodovinarja ni, ker da je na Primorskem gospodar zgodovinarjev Marušič.

Nadaljevanje v: Brkini, partizani, Istrski odred, Leon Klemenčič [8]

1/13