Nadaljevanje iz: Brkini, Vatovlje, Istrski odred, Franc Koritnik, Leon Klemenčič - Očka [5]

V knjigi Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani grobovi in njihove žrtve (Društvo za ureditev zamolčanih grobov Ljubljana – Grosuplje, 2000), so objavili tudi pričevanje M. P. z Rjavč v Brkinih. Pričevalka je omenila cerkev Rjavsko, »kjer je bila naša hiša«. Gre za zelo pomembno pričevanje, saj je, še posebej za Primorsko, tovrstnih zelo malo. Omenila je vrsto partizanskih zločinov, ki bi zaradi 45 letnega komunističnega režima in primorskega spominskega betona, ki mu je sledil do danes, ostali »pozabljeni«. Torej takšni, kot da jih ni bilo. Pa so še kako bili, saj so partizani na najbolj nizkoten način umorili celo vrsto ljudi, civilistov. Še enkrat, letos, ko to pišem, je poteklo 80 let od konca druge svetovne vojne. Torej, po 80 letih bo to pričevanje prvič javno objavljeno. Pri tem bi morali nekaterim zgodovinarjem zvoniti vsi alarmni zvonci. Pa jim ne. Jih ne briga, kot si verjetno mislijo.

Cerkev sv. Mavra na Rjavčah pri Pregarjah. Tu, v hiši pri cerkvi je živela pogumna pričevalka M. P. FOTO: Ivo Žajdela

Pričevanje M. P. z Rjavč v Brkinih

Pričevanje M. P. so objavili na straneh 392–401 in je tako podatkovno pomembno, da ga bom v nadaljevanju v celoti (po)objavil, takole gre.

... ja, Fežnarjevega so »izdali« Suhorci /Suhorje nad Vremsko dolino/, partizani pa so ga potem ubili. Njegova žena je bila takrat noseča. Pokojni mož mi je pravil, da ga je prijavil ta Grganov iz Suhorij, po vojski je bil menda sodnik ... mislim, da mu je bilo ime J. On naj bi enkrat, potem ko je srečal Nemce, rekel partizanom: »Ma skrijte se rajši, saj se nimate s čim boriti, njih pa je dosti.« Zaradi te besede naj bi ga pospravili. Vem še to, da so ga imeli zaprtega na Suhorju v eni štali, samo ne vem, v kateri. Naš pokojni Frane je zmeraj govoril, da ni bil tega vreden. In ta, Grganov, da je dosti krivic napravil. On je tudi tisto Tineževo obsodil, če bi prišla v vas, bi jo ubili. Bilo je tako, da so te za eno besedo poslali v trinajsto.

Karlo Maslo in ženska iz Markovščine

Vem za primer neke ženske iz Markovščine, pri nas doma je bil tudi partizanski komandir iz Markovščine, moja teta jim je kuhala. Ta reva je bila v Trstu in mož je res bil fašist, vendar ni nikomur nič slabega naredil, niso mu mogli nič slabega očitati, in ta reva je prišla nabirat robo za otroke, tri je imela, stare dve, štiri in šest let. Prignali so jo potem na Rjavče, kjer je bil štab, tam je bil ta Karel Maslo – Bečanov. Prišli so na konec vasi, k moji teti, kjer so stanovali kurirji, in pomisli, rekel je ta iz Markovščine, naj ta ženska počaka do drugega dne (bilo je tako ob zdravamariji – zvečer torej), da ni nič kriva, imeli so jo potem tam v enem hlevu. Jaz sem pomagala pri hiši kuhati in delati, kar je bilo pač potrebno, in sem videvala tam vse te reveže ... Tisti večer nismo tem prižonerjem /zaprtim, ki so jim partizani namenili smrt/ nesli še nič jesti, je prej rekel Karlo /Karlo Maslo, po vojni so ga nagradili z nazivom »narodni heroj«/ Lojzu, iz Tolmina je bil doma, naj jo pelje ... on bi rajši, ne vem, kako bi povedala, kot da jo je moral peljati. Karlo je rekel: »Moraš jo ubiti, če pa je ne boš, bomo pa tebe!« No, ta jo je potem moral gnati, bil je meglen in deževen večer ...

Karlo Maslo, po vojni so ga nagradili z nazivom »narodni heroj«, Lojzu iz Tolmina, šlo je za žensko iz Markovščine: »Moraš jo ubiti, če pa je ne boš, bomo pa tebe!« Boris Popovič je zločincu leta 2010 dal v Kopru postavil spomenik. FOTO: Ivo Žajdela

S kopitom jo je udaril po glavi in padla je mrtva

Gnal jo je ven iz vasi, prav na našo parcelo, kjer smo grabili listje. Ta reva je hodila pred njim po stezi, imela je lepe rumene usnjene čevlje, tam pa je skočila s poti pod grm, kake tri metre od poti, in tam počepnila. Ta, ki jo je gnal, ni videl ne slišal, kam je šla. Dejal je, da je streljal v zrak, uboga reva je takrat začela jokati: »Pustite me, ko imam otročičke ...« Potem ni več streljal, ampak je stopil k njej in jo s kopitom udaril po glavi in padla je mrtva. Prišel je potem k nam ter nam to povedal. Rekel je sestri, daj mi hitro eno osminko šnopsa, jaz sem prav zmešan, jaz ne bi tega napravil, rajši bi napravil nevemkaj kot to, moral sem ... Tam pri Masleti sta bila še oni Očka /Leon Klemenčič - Očka, politični komisar Istrskega odreda/ pa Savo /Anton Požar - Savo, komandant Istrskega odreda/. Očka je bil tisti, ki je imel brata pri beli gardi na Pivki, takrat ko je na Preložah gorelo, je ravno on izdal ... glavni pa je bil ta, Karel Maslo. No, zatem je prijokal oni komandir iz Markovščine. Drugi dan so terenci, kurirji iz Markovščine prinesli pismo, da ona ni nič kriva, naj jo spustijo domov, in da tudi njen mož ni nič napravil.

Lisice so potem dele trupla raznesle naokoli

Sama sem šla enkrat grabit listje na parcelo in sem našla šolne od tiste ženske iz Markovščine. Ko sem grabila, sem z grabljami zapela v lase te nesrečne ženske, imela je kite na glavi. Ni bila niti zakopana, samo kake veje so vrgli gor čez truplo. Lisice so potem dele trupla raznesle naokoli. Šolne sem potem vzela in jih še celo zimo nosila, bili so lepi, rumeni iz usnja...

Manj ko v eni uri je bil že ustreljen

Vem tudi za enega fanta iz Doline, ki je bil v partizanih, 24 ali 25 let star, in je ušel brez dovoljenja domov. Pri cerkvi Rjavski /Rjavče, vas zahodno od Pregarij/, kjer je bila naša hiša, je bila tudi straža, k naši hiši so vedno hodili partizani, ker je bila zadnja hiša v vasi. Prišel je torej ta fant, pustil je pri nas nahrbtnik in dežurni – stražar ga je potem peljal na komando. Manj ko v eni uri je bil že ustreljen. Karel Maslo ga je dal ubiti samo zato, ker je šel brez dovoljenja domov. Naša mama je bila zelo huda, rekla je, tako se ne dela! Imela je 13 otrok in je rekla, veste, koliko je treba, da se enega otroka gor spravi, lahko bi ga kaznovali, kar koli, ampak ne ubili! Bil je tu en Črnogorec, Brko, in on ga je moral ubiti, kot je to ukazal Karlo.

»Prišla sem povedat samo dve besedi, tako se ne dela.«

Bil je potem še en tak primer, z enim malo starejšim fantom, 28 ali 29 let je imel, vendar pa je takrat naša mama, ko so ga prišli iskat, šla z njimi tja gor na štab (pri Mahniču je bil, hiša sredi vasi). Karel jo je vprašal po kaj je prišla, ona pa je rekla: »Prišla sem povedat samo dve besedi, tako se ne dela, pazite se, onega fanta ste ubili, če še tega fanta ubijete, se poberite z vasi, pa naj magari Nemci vse v luft zaminirajo.«

Rjavče pri Pregarjah. VIR: Geodetska uprava

Če njega ubijete, lahko pobijete ves svet

Naša mama je tudi hodila v trgovino v Podgrad na ovinku, pri Bavdežu se je reklo hiši, kjer je bila trgovina.

Takrat so bile »tešare« in mi smo dobili dosti robe, ker nas je bilo dosti otrok. Mama je v tej trgovini zamenjala cuker in kafe za drugo robo. Hodila je z vozom in vedno pripeljala za partizane cuker, moko, sol, olje ... Poznali so jo tudi Nemci in ji niso delali težav. Rekli so torej, da bodo tega trgovca ubili v Bistrici pri Triglavu, ker so pri njem v kleti našli orožje, prej so namreč imeli tam Nemci bunker. Prišlo je dosti ljudi, nekateri – sicer redki pa so rekli, če njega ubijete, lahko pobijete ves svet. Moja mama je rekla, lahko bi živeli samo od tega, kar sem vam jaz od njega pripeljala, mar si je to zaslužil? Če smo se za to borili, se je treba iti še enkrat borit! Ostali so tako z »dolgim nosom«, ker so ga ljudje zagovorili. Nekateri so še vedno vztrajali, da je izdajalec in da je imel enega sina Bruna v Trstu, ki naj bi tudi izdajal ... to ni bilo res, saj je tudi ta delal za partizane in pošiljal blago gor ...

Da so »proti«, da je treba vso družino pobiti

Tako je bilo na primer na Brdu pri Tomčevih. Oni Črnogorec, o katerem sem že prej govorila, in eden iz Brezovega Brda - Janez Palunc, baraba, lump. Tomčevi so bili bogati, ampak gospodinja mu pač ni hotela dati jesti in piti, kot bi ta hotel ... in jih je prijavil, da so »proti«, da je treba vso družino pobiti. Šla sta potem ona dva, da bi jih pobila. Ko sta prišla k hiši, pa je gospodinja hitro povprašala tega Brkota, če bi kaj jedel ali pil, bili so premožni, imeli so dosti pršuta pa sira, klobas ... potem jima je še dejala, vama bom dala še kaj za po poti, in jima je napravila paket, liter šnopsa pa kruha, salame. Bila sta presenečena in sta šla proč, na koncu vasi pa je Brko rekel drugemu, čakaj, se grem samo zahvalit. Šel je k gospodinji nazaj in jo povprašal, če ve, kdo je ta, ki je bil z njim. Ona je odgovorila, da ve, da je pač bolj en lump. Potem ji je povedal, zakaj sta sploh prišla, da bi moral vso familijo ubiti! Ona si ni upala nikomur tega povedati. No, tako je malo manjkalo, da niso vso družino pobili zaradi nekoga, ki je bil malo »prpaljen«.

Ubil je dekle Mimo iz Janeževega Brda, staro 19 let

Tako je Rude Ludvik - Berjak z Gabrka ubil Grgatovo dekle Mimo iz Janeževega Brda, staro kakih 19 let, ker je imela Italijana. Iz istega razloga je ubil tudi Teževo iz Brezovega Brda. Tineževo s Suhorja, ki je bila v Trstu, so tudi čakali, da bi jo ubili, ker je imela enega Italijana, ampak jo je pravočasno pri Elfanu nekdo opozoril, da se je vrnila nazaj, sicer bi bila mrtva.

In so odgnali mater in očeta v Šmagurje ...

Najhujši je bil tam na Suhorju Grganov, Jože je bil menda, stric je bil Lojzetu /pričevalka ga je v zvezi z umori omenila že takoj na začetku/. On je bil glavni za to prijavljanje. Ravno on je kriv, da so ubili tudi Marjanine – dva brata, od Karlota s Suhorij pa iz Ostrožnega Brda Benedikove. Oče je hodil po opravkih v Košano in so ga sumili, da izdaja. Tam pri cesti, ki gre na Prelože, je bil kal in zraven hišica. Bili so oče, mati in trije bratje. Dva brata sta bila šuštarja. Fantje so bili pri partizanih. In so odgnali mater in očeta v Šmagurje /dolina SV od Tater in JZ od Suhorja, gornji tok Suhorice/ k Bižaju, kjer so bili partizani. Oba so mučili in ubili. Vedeli so, da bodo sinovi, ki so bili pri partizanih, to izvedeli, in so potem ubili še ta dva sina, ki sta bila pri partizanih.

Vse so potem postrelili, 26 jih je bilo

Ti so bili VEDOVE (VDV), komandant je imel za ženo Žibertovo – iz Ostrožnega Brda – je menda še zmeraj živa, moj mož Frane je rekel, ko so prinesli od ubitih Benedikovih šest pršutov komandantu: »Ma pršuti pa niso politični!« Kaj mu je odgovoril ta komandant, Frane, še eno reci, pa boš šel tudi ti v »trinajsto«. Te je obsodil ravno ta Edvard. Poslati »v trinajsti bataljon« je pomenilo ubiti, potem pa seveda še vse pobrati.

Tako so enkrat pripeljali Italijane z rokami, zvezanimi na hrbtih, zvezane z dolgim štrikom. Ravno ta Brko, Črnogorec, je moral iti z njimi. Govorili so jim, zdaj greste v trinajsti bataljon, to je bolj visoko... ši, ši, ši, so odgovarjali, niso vedeli, za kaj gre. Vse so potem postrelili, 26 jih je bilo, potem pa so jih taki mulci 15, 16 let zakopavali oziroma bolj zakladali z vejevjem. Nekoč so zajeli dva Italijana, tam na vrtu sta bila, bila sta v napoto, pa še jesti jima je bilo treba dati, pa je rekel eden od partizanov: »Kaj misliš, se jim splača dati jesti? Meni se zdi, da bi bilo najbolje, če jih pošljemo v trinajstega.« Drugi dan ju ni bilo več.

»Spominska plošča« v Rjavčah pove, da so tu ustanovili Maslov in Klemenčičev paravojaški Istrski odred, odgovoren za mnoge smrti in opustošenja. FOTO: Ivo Žajdela

Krava je držala v gobcu lobanjo in z njo zbežala v Žleb

Ko sem prišla že sem služit, sem videla, da ima ena krava nekaj v gobcu, videla sem, da je bila lobanja, še trije zlati zobje so bili noter, držala je v gobcu tisto lobanjo in z njo zbežala v Žleb. Vprašala sem Franeta, kaj bi to bilo, se mi zdi, da niso bile živalske kosti, pa mi je povedal, da je bil to en italijanski oficir, da so ga tu ubili.

Še naš sosed, Tone Cerotov, je moral streljati (sam je dejal, da jih je »štrkal«), so mu ukazali partizani in je moral ...

Umor trgovca Mirka Repinca s Prema

Na Pregarjah je živel Mirko Repinc, doma je bil s Prema, imel je trgovino, bil je zlat človek, vedno, ko smo hodili k maši ali verouku, nam je dajal tiste male pisane bonbončke pa piškote. Pol Pregarij je bilo pri njem zadolženih, ker jim je dajal na upanje, bil je dobričina. Za ženo je imel Komarjevo hčer, ona je bila v Trstu, sin je bil menda Jožko. Po vojski je menda enkrat prišla, da bi kaj poterjala, pa ji ni nobeden nič dal. Pa so Pregarci pritiskali, da izdaja in da je proti. In ta si je moral sam grob skopati, da so ga ustrelili in vrgli noter. Vsi, ki smo ga poznali, smo vedeli, da to ni ničemur podobno.

Na Ostrožnem Brdu so ubili še Krebljevega očeta, pri hiši je bilo pet otrok. Ravno tako na Ostrožnem Brdu je bil ubit oče pri Lagojevih.

Nadaljevanje v: Brkini, partizani, Istrski odred, Karlo Maslo, Leon Klemenčič - Očka [7]

1/5