Nadaljevanje iz: Brkini, Smrje, partizani, Kovačič, Karlo Maslo [1]

Karlo Maslo (partizansko ime Drago) je po vojni, v komunističnem režimu veljal za največjega partizanskega junaka. Poglejmo najprej nekaj podatkov o tem »junaku«, v resnici pa velezločincu.

Rodil se je leta 1912 na Ostrožnem Brdu v Brkinih. Leta 1935 je bil vpoklican v italijansko vojsko. Po italijanskem napadu na Etiopijo je leta 1936 pobegnil iz vojske in se umaknil v Kraljevino Jugoslavijo. Po obljubljeni amnestiji aprila 1937 se je vrnil v Italijo, vendar so ga fašistične oblasti zaprle in obsodile na zapor. Kazen je prestajal v Trstu in vojaškem zaporu Gaeta severno od Neaplja. Po odsluženi kazni je moral k vojakom. Oktobra 1941 je dobil bolniški dopust, med okrevanjem doma v Brkinih pa se je povezal z Ervinom Dolganom - Janezom, ki je že vodil manjšo partizansko skupino. Pridružil se ji je in 28. oktobra so pri Kilovčah iztirili nemški vlak. To je bila, kot so jo vrsto desetletij po vojni razglašali komunisti, prva partizanska akcija na Primorskem.

Komunistični »narodni heroj« Karlo Maslo ves bleščeč, uniformiran in ovešen z zločinskimi medaljami.

Komunistični režim ga je za zločine bogato nagradil

Novembra 1941 se je Karlo Maslo vrnil v vojsko, a že decembra je ponovno zbežal in se v Brkinih priključil »Primorski partizanski četi«. Bil je borec Dolganove skupine, katerega so fašistične oblasti lovile in zanj razpisale visoko nagrado. 25. aprila 1942 je postal komandir »Brkinske čete«. Zaradi več uspešnih akcij je tržaški fašistični prefekt na Maslovo glavo razpisal visoko nagrado. Na sodnem procesu v Rimu pa so ga junija 1942 v odsotnosti obsodili na smrt. Naslednje leto je postal komandant 3. bataljona Južnoprimorskega odreda, po združitvi primorskih brigad in odhodu Gradnikove brigade v osrednjo Slovenijo pa komandant njenega 2. bataljona. Med nemško ofenzivo se je vrnil na Primorsko. Decembra 1943 je postal komandant Istrskega odreda. Na koncu vojne je bil komandant jurišnega bataljona 30. divizije in komandant Kosovelove brigade. Po vojni je delal v kmetijstvu in bil med drugim upravnik kmetijskega posestva pri Celju. Tam je tudi umrl leta 1988.

Karlo Maslo je nosilec partizanske spomenice. Z nazivom »narodnega heroja« ga je komunistični režim »nagradil« let 1953. V »NOB« je sodelovalo sedem članov njegove družine. Sestra Kristina je bila prva primorska partizanka. To so uradni podatki, ki se valjajo v besedilih, ki so jih napisali komunisti.

Ko so se mu odrekli v Ilirski Bistrici in Hrpeljah-Kozini, so borci spomenik zločincu Karlu Maslu podtaknili koprskemu županu Popoviču. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični »heroj«, pa brez spomenika

Ali komu kaj pove to, da v povojnem komunističnem režimu ne v Ilirski Bistrici ne v sežanski občini niso postavili spomenika Karlu Maslu, pa čeprav so jih postavljali za vsakim vogalom.

Avgusta 2009 so v tržaškem Primorskem dnevniku objokovali, da »narodni heroj« »že 20 let čaka na postavitev« kipa. To naj bi se zgodilo v občini Hrpelje-Kozina, vendar »s projektom pa odlašajo«. Po pisanju tega partizanskega dnevnika je »eden redkih narodnih herojev, ki je še brez dostojnega spomenika«.

Tudi v občini Ilirska Bistrica so borci v tistem času pritiskali, da bi mu postavili spomenik. Še 27. maja 2010 je občinskega svetnika Roka Jenka zanimalo ali drži informacija, da so se s strani zveze združenj borcev obrnili na župana ter občinsko upravo z vlogo, da se postavi spomenik Karlu Maslu na Hribu svobode in da so naleteli na negativen odgovor, zaradi česar je pozneje bil ta spomenik postavljen ob bok Janku Premrlu in Pinku Tomažiču v Kopru.

Spomenik »narodnemu heroju«, v resnici pa zločincu, Karlu Maslu v Hlavatyjevem parku v Kopru (zadaj za spomenikoma Janku Premrlu - Vojku). FOTO: Ivo Žajdela

Župan Popovič je Kopru postavil spomenik »zločincu«

Ne v Hrpeljah-Kozini ne v Ilirski Bistrici Maslu niso postavili spomenika, čeprav bi to lahko, saj ima v obeh občinskih svetih levica veliko večino. So že vedeli zakaj ni dobro postavljati Karlu Maslu spomenika. Zaradi svojega »partizanjenja«, s katerim je dodobra uničil Brkine, je bil med večino Brkincev osovražena oseba.

Kljub temu, da borčevske organizacije do leta 1990 niso rinile tako daleč z zahtevo, da bi mu postavili spomenik, pa novodobni borci očitno živijo samo še v ideološkem rdečem oblaku. Posredovali so pri koprskem županu Borisu Popoviču, ki je »premlad« in prelen, da bi se pozanimal, kdo je bil Karlo Maslo ter kakšno neznansko gorje in opustošenje je povzročil v Brkinih.

Popovič je mirno dovolil, da so leta 2010 Maslov spomenik postavili v Kopru. To se je zgodilo 24. aprila ob Semedelski cesti v Hlavatyjevem parku. »Slavnostno odkritje doprsnega kipa narodnemu heroju Karlu Maslu Dragu« so organizirali Odbor Skupnosti borcev Istrskega odreda Goriške (XXX. divizije) IX. korpusa NOV in POS v sodelovanju z Mestno občino Koper. Prisotne je nagovoril tovariš Janez Stanovnik, dogodek pa je s pesmijo pospremil tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič.

Župan Popovič se nam je ob tem lahko samo še smili.

Cerkev sv. Hieronima v Čeljah v Brkinih. FOTO: Ivo Žajdela

Mihačičevi iz Čelj pri Premu

V reviji Demokracija sem 4. septembra 2014 v prispevku zapisal Spomenik zločincu v Kopru: Naj Popoviču, borčevskemu brkaču in vsem, ki slepo slavijo »narodnega heroja« Karla Masla, povem, da so se s postavitvijo spomenika temu zločincu v Kopru krepko »zmotili«. Poglejte zakaj.

Partizani so med vojno umorili dva člana družine Mihačič iz vasi Čelje pri Premu v Brkinih. Družina je bila sprva velika podpornica partizanov (bili so brez očeta, saj je ta umrl na ruski fronti že med prvo svetovno vojno). Maslovim partizanom so dajali zatočišče in jih hranili. Čelje so veljale za partizansko vas, v prvi polovici leta 1942 celo za najbolj partizansko v Brkinih, pri Mihačičevih pa so imeli svoj sedež odborniki OF. Po »akcijah« Maslovih partizanov in hudih represalijah italijanske vojske, je ta segla tudi po Mihačičevi družini. Julija 1942, ko so se Italijani še vedno hudo znašali nad Brkinci zaradi partizanjenja Maslove »čete«, so prišli v Čelje in Mihačičeve povsem izropali, mamo Frančiško pa so odvedli s seboj, v zapor v Vidmu. Posestvo so zaplenili.

Stanko, Pepi in Marija Mihačič.

Maslov umor »dezerterja« Pepija

Sin Pepi Mihačič se je že pred tem pridružil Maslovi »četi«. Drugega sina Stanka Mihačiča so Italijani aretirali malo kasneje in ga odpeljali v tržaški zapor Coroneo. Ker mu niso mogli dokazati nobenega sodelovanja s partizani, so ga izpustili. Ko je Pepi izvedel, da so Italijani zaprli mamo, je zapustil Maslovo »četo«, se javil italijanskim oblastem, da zaprejo njega, mamo pa izpustijo. Toda mama je 27. novembra 1942 v zaporu umrla. Pepija so Italijani zaprli, a mu je z zvijačo uspelo, da so ga izpustili. S sestro sta naprej podpirala partizane, toda nazaj k Maslovi skupini ni hotel več, saj je Maslu zameril več stvari, med drugim, ker je ta hotel ustreliti svaka Jožeta. Ta je nosil hrano in ko so jih Italijani razkropili in je več dni taval po svoje, je nekaj hrane pojedel. Ko ga je komandant Maslo zato hotel ustreliti, se je Pepi ogorčen potegnil zanj, da je oče šestih otrok in ga že zato ne smejo ustreliti. Ker si je drznil ugovarjati komandantu, je moral dalj časa stati na dežju. Toda ta »kazen« je bila le uvod v Maslovo maščevalno in nasilno dejanje. Maslo je z zvijačo zvabil Pepija nazaj v »četo«. Zapreti ga je dal v neki hiši v Čeljah, uspelo mu je uiti, a so ga takoj ujeli. Zvezanega so odgnali v notranjost Brkinov, na hrib Rjavče. Umorili so ga v jarku pod vasjo in ga tam zakopali. Kasneje je sestra Marija poizvedovala za njim, vendar ji za »grob« niso hoteli povedati.

Stanko Mihačič (s harmoniko) iz Čelj pri Premu v Brkinih. Umoril ga je brkinski komunistični »heroj« Karlo Maslo.

Maslo umori še brata Stanka

Takoj po izginotju je brat Stanko poizvedoval po Pepiju, vozil se je s kolesom od vasi do vasi. Ker tudi njega ni bilo več nazaj, je oba brata iskala sestra Marija. Po ovinkih ji je le uspelo izvedeti, da so partizani oba ubili v prvih dneh marca 1943. Še po vojni, leta 1946, je po Brkinih iskala »grobova« obeh bratov. Na Vatovljah je izvedela, kako je Maslo na grozovit način zaklal brata Stanka. Že naslednji dan so (kasnejšega »narodnega heroja«) videli na Tatrah oblečenega v krzneni jaketi in pokritega s klobukom. Po tem so vedeli, da je umoril tudi Stanka.

Po vojni je odšla do predsednika občine Ilirska Bistrica Antona Dolgana s prošnjo, da ji dovoli prekop bratov. Odgovoril ji je, da »narod« tega ne bo dopustil. Leta 1949 so občinski veljaki zrežirali »sodni« proces, s katerim so Stanka obdolžili izdajstva. S »sodno« /v narekovajih zato, ker komunistično sodišče ni bilo nikakršno sodišče, saj je šlo za izrazito totalitarni režim/ odločbo so mu odvzeli premoženje (posestvo), katerega zakonita lastnica je bila že njegova sestra Marija. Posestvo je postalo »narodna imovina«.

Podroben opis partizanskega umora obeh bratov Mihačič je v reviji Zaveza (štev. 85, junij 2012) objavila Vanja Kržan. 

Vanja Kržan, Kjer je bilo sonce doma, Čelje, Mihačič, Zaveza, št. 85, 2012

Vanja Kržan je prispevek za Zavezo napisala na osnovi pričevanja Marije Mihačič.

Partizanska »pot« v trpljenje

Jeseni 1941 je na širšem območju Ilirske Bistrice, Pivke in Brkinov začel vzpostavljati partijsko (komunistično) organizacijo Ervin Dolgan - Janez, doma iz Ilirske Bistrice. Bil je zgrajen komunist in revolucionar, saj je bil v Ljubljani v tesnih stikih z vodilnimi komunisti, predvsem s Tonetom Tomšičem.

Med prvimi je pridobil člane družine Maslo z Ostrožnega Brda. Karlo Maslo je »dezertiral« iz italijanske vojske in prvo akcijo je skupaj z Dolganom izvedel 28. oktobra 1941 pri Kilovčah (med Pivko in Ilirsko Bistrico), ko sta minirala železniško progo in je iztiril vlak z nemškimi piloti, ki so bili namenjeni na oddih na Jadran. Povzročila sta le to, da je bila italijanska vojska bolj prisotna v Ilirski Bistrici, Podgradu in Pivki ter da so pomnožili svoje postojanke.

»NOB« Maslove četice

Leta 1942 so postale diverzantske akcije Karla Masla pogoste in tudi drzne, z njimi pa je povzročil strahotne povračilne akcije italijanske vojske. Marca 1942 je skupina partizanov »Brkinske čete« iz hleva v Ilirski Bistrici ukradla devet govedi, namenjenih italijanski vojski (Črtomir Šinkovec, Uporni svet pod Snežnikom, Nova Gorica, 1966, str. 181). Italijani naj bi zaradi tega devet aktivistov pred rimskim sodiščem obsodili na več let zapora, štiri od njih celo na trideset let.

31. marca so partizani ugrabili in umorili italijanskega davkarja iz Postojne Enrica Mecozzija, ki je »oborožen« hodil po brkinskih vaseh (Šinkovec, 182). Zaradi tega so Italijani 3. aprila aretirali Maslovega očeta. Maslo je naslednji dan s še nekaj borci napadel karabinjerje pri Ambrožičevem mlinu pod Ostrožnim Brdom in dva ubil. Fašisti iz Neverk so zato 5. aprila v povračilni akciji požgali Maslovo hišo, čez dva dni pa odpeljali še njegovo mater ter ustrelili dva domačina. 7. aprila so požgali tudi tri hiše na Suhorju.

4. aprila 1942 je Maslova četica pri Ambrožičevem mlinu ob cesti Ilirska Bistrica–Divača zahrbtno postrelila skupino karabinjerjev, skupaj s poročnikom Zanijem in brigadirjem Giuseppejem Londeijem (Šinkovec, 185).

Janko Premrl - Vojko, še en vprašljivi primorski »narodni junak«, ki ga vsa Primorska že 80 let slavi kot velejunaka. Častijo ga celo v Kopru. FOTO: Ivo Žajdela

Povračilne akcije Italijanov

V povračilni akciji so se Italijani strahotno znesli nad civilnim prebivalstvom. Že naslednjo nedeljo so na Ostrožnem Brdu požgali Maslovo domačijo, po brkinskih vaseh pa vdirali v hiše, ropali in s seboj odgnali v zapore 287 domačinov. Čez dva dni so požgali deset hiš na Suhorjah, prebivalce aretirali in dva aktivista med njimi na poti ustrelili (Šinkovec, 186). Medtem se je Maslova »četica« umaknila na Vremščico in naprej na Nanos, kjer se je namestila pri kmetu Pižentiju, nekaj posameznikov pa je tavalo naokoli. Toda tam so jo napadli Italijani, ker so pred tem partizani v Razdrtem pri baronu Economu »rekvirirali« vole. To »akcijo« je vodil Janko Premrl - Vojko, še en vprašljivi primorski »narodni junak«, ki ga vsa Primorska že 80 let slavi kot velejunaka in to povsem na osnovi nesmiselnih mitov, tako o njegovem junaštvu kot o njegovi smrti, ki naj bi bila »skrivnostna« in problematična. Pa ni bila. Je pač umrl, na čisto preprost način, brez nekakšnih zarot, ki služijo samo ustvarjanju njegovega mita (kot pri Francu Rozmanu - Stanetu in Karlu Destovniku - Kajuhu). Za njihovo poveličevanje je slovenski (post)udbovski svet žrtvoval celo svoj ideološki temelj, komunizem (oziroma komuniste). V smislu: zločinci so bili kvečjemu komunisti, partizani (Rozman, Destovnik, Premrl ...) pa ne.

Komunističnim režim je zločinca Karla Masla - Draga odlikoval z najvišjimi naslovi in odličji.

Ko je bil umor le »obračun«

Italijani pa so kar pustošili po Brkinih. V Dolenji vasi so 17. aprila zaprli 20 ljudi, v Topolcu pa 32 ljudi. Te aretacije so zajele predvsem člane KP, zaupnike in aktiviste. Toda isti dan so ujeli tudi glavnega organizatorja partizanstva na širšem območju Brkinov in Pivške Ervina Dolgana - Janeza.

Nazaj v Brkine se je Maslova skupina vrnila 20. aprila in se okrepila na petnajst članov. Preimenovali so se v Brkinsko četo in za poveljnika so izbrali »najbolj hrabrega« – Karla Masla.

Črtomir Šinkovec je na več mestih omenil, vendar večinoma brez imen, da je Maslova »četa« v letu 1942 »obračunavala« z »ovaduhi«: tako na strani 174, kjer je zapisal (za začetek leta 1942), da je »z nekaterimi že obračunala«, ter na straneh 190, 199 in 200.

Ivo Žajdela, Spomenik zločincu v Kopru, Demokracija, 4. 9. 2014

Vrtec v Ilirski Bistrici so postavili leta 1977 v Vilharjevi ulici 13 v Trnovem.

Borci drugič v boj za ime bistriškega vrtca

Še leta 2011, torej 21 let po formalni demokratizaciji, to je normalizaciji Slovenije, je bilo za Primorsko nekaj običajnega, da so komunistični »borci« pritiskali na lokalno oblast in bili pri tem uspešni. Poglejmo primer, ki se tiče komunističnega zločinca in »narodnega heroja« Karla Masla in občine Ilirska Bistrica, veliko imenovanega v tem prispevku, nosilca hudih zločinov v Brkinih.

Tina Milostnik Valenčič je v Primorskih novicah (17. 9. 2011) pod naslovom Borci drugič v boj za ime bistriškega vrtca poročala o naslednjem dogajanju v Ilirski Bistrici, ki bi bil sramota, če poleg občinskih svetnikov in komunističnih »borcev« ne bi bil tretji akter – otroški vrtec. Ja, sam otroški vrtec. Komunistom ni bilo nikoli nič sveto, pred ničemer in nikomer se niso ustavljali, s svojimi totalitarnimi zločinskimi kremplji so grabili ne celo, ampak tudi po otrocih oziroma otroškem vrtcu. V času komunističnega režima pa sploh.

Stavbo starega vrtca so porušili leta 2010.

Komunistično-»borčevski« »zaslužni občani«

Tako je poročala novinarka. Borci že več kot leto vztrajajo, da bi moral bistriški vrtec ohraniti ime partizanske matere Jožefe Maslo. Tokrat se obračajo na nove svetnike, naj »odpravijo napako« prejšnjega občinskega sveta. Ta je namreč odločil, da bo samostojen vrtec nosil ime po domačem mestu.

Odbori Skupnosti Istrskega odreda, 30. divizije in 9. korpusa NOB so o potezi bistriških svetnikov, ki so se še sredi leta 2010 strinjali, da bo samostojen bistriški vrtec (do tedaj je bil pripojen k OŠ Antona Žnideršiča) nosil ime Vrtec Ilirska Bistrica, razpravljali že leta 2010, ko sta se v našem dopisništvu oglasila tudi sinova Jožefe Maslo, Lojze in Pavle Maslo ter Dušan Puh, član skupnosti Istrskega odreda in odbora goriške divizije in 9. korpusa, ki se ukvarja z ohranjanjem tradicij NOB.

Borci so že pred časom opozorili, da se je v bistriški občini odpravilo več poimenovanj javnih ustanov, ki so nosila imena po zaslužnih občanih. OŠ Jelšane je namreč odpravila poimenovanje po aktivistu OF in borcu NOB Ivanu Brozini Slovanu, ilirskobistriški zdravstveni dom pa se je nekoč imenoval po španskem borcu in aktivistu OF Matiji Gržini.

Novo poimenovanje so lani »z velikim obžalovanjem in ogorčenjem« sprejeli tudi člani Območnega združenja borcev za vrednote NOB Ilirska Bistrica, ki so na bistriške svetnike naslovili protestno pismo, v katerem so napovedali akcijo, »ki bo dokazala, da tudi običajnim ljudem ni vseeno, kakšno ime bo nosil vrtec v Ilirski Bistrici«.

Spomenik »Materi enajstih partizanov Jožefi Maslo« še vedno stoji pred osnovno šolo Dragotina Ketteja (Župančičeva ulica 7) v Ilirski Bistrici.

Stavbo starega vrtca so leta 2010 porušili

Do sedaj se v zvezi z morebitnim preimenovanjem vrtca ni zgodilo še nič, razen tega, da je občina lani porušila staro stavbo blizu šole in Doma na Vidmu, kjer je pred leti deloval vrtec Jožefe Maslo in kjer še vedno ostaja tudi kip partizanske matere. Borci so se tokrat s pismom obrnili na novega bistriškega župana in nov občinski svet. Pozivajo jih, naj vrtcu dodelijo staro ime po partizanski materi, ki je rodila enajst otrok, vseh borcev za domovino, in umrla v Auschwitzu.

V pismu so zapisali, da je bilo ime vrtcu dodeljeno z ustanovitvenim občinskim sklepom konec leta 1980, 19 let pozneje pa so vrtec preselili in pripeli k OŠ Antona Žnideršiča. »Odlok ni odločal o imenu vrtca, marveč samo o njegovi fizični selitvi v nove prostore. Dotedanji vzgojno varstveni zavod je bil izbrisan iz sodnega registra, ker kot samostojna pravna oseba ni več obstajal. Šlo je za pravno-tehnično dejanje, ki ga zahteva zakon. O imenu Jožefa Maslo pa odlok ni odločil, da se ga prekliče,« so prepričani borci. Zato je po njihovem mnenju ime vrtca še veljavno. »Zato ni potrebno nič drugega, kot odpraviti napako in ime ponovno vnesti v 'celostno podobo' obstoječega vrtca,« so prepričani borci.

Ob tem se zavzemajo tudi za premestitev spomenika partizanske matere, ki so ga pred nekdanjim vrtcem postavili leta 1982, saj menijo, da gre pri njegovi prestavitvi le za »prostorsko, finančno in tehnično vprašanje«.

Napis na spomeniku »Materi enajstih partizanov Jožefi Maslo« v Ilirski Bistrici.

Župan Rojc: »Idejo iniciativnega odbora podpiram ...«

Župan bistriške občine Emil Rojc priznava, da so se borci oglasili tudi pri njem. »Idejo iniciativnega odbora podpiram, vendar je treba za njeno uresničitev dobiti soglasje občinskega sveta. Nalogo, da bo to soglasje dobil, pa je prevzel iniciativni odbor,« je pojasnil Rojc.

Soglasje naj bi pri svetnikih torej iskali borci sami. Predsednik bistriškega območnega združenja borcev za vrednote NOB Lado Čeligoj je dejal, da so borci zaradi preimenovanja »zelo žalostni« in da so pobudo na občino naslovili že lani, »pa se ni nič zgodilo. Tudi tokrat bomo apelirali na razumevanje novih svetnikov, da bi se ta stvar uredila in bi vrtec dobil znova nekdanje ime«, je še dodal Čeligoj.

Od marca 2012 dalje se imenuje vrtec v Ilirski Bistrici »Vrtec Jožefe Maslo Ilirska Bistrica« (Rozmanova ulica 25d, Ilirska Bistrica), po mami, ki so jo častili zato, ker je bila mama komunističnega zločinca Karla Masla.

Radi bi še kar naprej posiljevali celo otroke v otroških vrtcih

Tako novinarka o norih zahtevah komunističnih »borcev« v Ilirski Bistrici v Primorskih novicah leta 2011. V tem prispevku sem v več nadaljevanjih opisal pošastne zločine partizanov v Brkinih. Častilci teh partizanov, »borci«, pa bi še kar naprej, po 70 in več letih radi viseli za vratom Slovencem. S svojo zločinsko ideologijo, »politiko« kraj, ropanj, ubijanj in vsesplošnega totalitarizma, bi radi še kar naprej posiljevali celo otroke v otroških vrtcih. Infantilno perverzno.

1. 4. 2015: »V skupini Veveričke so odkrivali in spoznavali Jožefo Maslo, po kateri vrtec nosi ime. V znak spoštovanja, so obiskali njen spomenik ter ji ob tej priložnosti prižgali svečko.«

Ne samo radi, še kar naprej posiljujejo otroke v otroškem vrtcu

Ampak, celo uspelo jim je. Očitno imajo v Ilirski Bistrici še vedno toliko vsakršnih dedičev v ideoloških perverzijah, da so v okviru najvišje politične ustanove v občini, v občinskem svetu, potrdili, da otroke v bistriškem otroškem vrtcu še kar naprej posiljujejo s komunistično ideologijo zla.

To zvemo tudi na spletni strani vrtca, ki se od marca 2012 dalje imenuje Vrtec Jožefe Maslo Ilirska Bistrica (Rozmanova ulica 25d, Ilirska Bistrica), po mami, ki so jo častili zato, ker je bila mama komunističnega zločinca Karla Masla, ki je po Brkinih na najbolj zverinski način ubijal domačine ter s svojimi partizanskimi »akcijami« Brkine s pomočjo Italijanov in Nemcev uničil. Komunistični partizani so med vojno v Brkinih umorili 52 domačinov, zaradi njihovih »akcij« pa je okupator ubil še 298 »civilistov na terenu«, 104 osebe v internaciji, devet je bilo obsojenih na smrt in ustreljenih, 25 jih je umrlo zaradi bombardiranj. Skupaj so torej Maslovi »borci« zakrivili smrt vsaj 488 Brkincev. O nepopisnem uničevanju in trpljenju med požigi domov ter vasi pišem druge v tej nadaljevanki.

Vrtec v Ilirski Bistrici so postavili leta 1977 v Vilharjevi ulici 13 v Trnovem. Leta 1980 je Skupnost otroškega varstva iz Ilirske Bistrice ustanovila Vzgojnovarstveno organizacijo Jožefa Maslo. Vrtec ni bil več priključen k Osnovni šoli Dragotina Ketteja, postal je samostojna ustanova.

Tako so morali otroci v bistriškem vrtcu na primer 1. aprila 2015 v skupini Veveričke odkrivati in spoznavati Jožefo Maslo, po kateri vrtec nosi ime. »V znak spoštovanja, so obiskali njen spomenik in ji ob tej priložnosti prižgali svečko.« Ne, nikogar ob tem ni nič sram.

Nadaljevanje v: Brkini, partizani, požig vasi, Mereče, Karlo Maslo [3]

1/20